Otrok me ne mara

Prosim pomagaj! Imela sem težave z zdravjem, bila veliko v bolnici. Moja punčka je bila sama doma. Zato sta jo vzela njegova dva. Živi pri njima, da se jaz uštimam. Hčerkica je stara 4 leta. Jaz sem zdaj bolš. Nimam službe, ne vem kdaj jo bom mela, tko da iščem ves čas. Mojo punčko obiščem vsak teden. Moj se mi smeje ker sem žalostna, ker me ne mara. Ko sem tam joka, vpije in meče igrače. Sigurno jo narobe vzgajata. Od mene niti noče vzeti lizike. Potem sem tako jezna, da samo grem in jo pustim na miru. Potem ne grem tja cel mesec. Kaj naj naredim, da me bo mela rada, da se bo spremenila – koliko let moram še počakat, da bo ljubila svojo mamo?


Spoštovana gospa,

ob vašem pismu solze kar tečejo … Kako žalostna zgodba, polna bolečine in zavrženosti. Kako lahko zdržite vse to gorje in upate, da se bodo stvari kar uredile? Koliko časa že prenašate vse to?

V vaši zgodbi manjka veliko detajlov, ki bi osvetlile situacijo – kakšne težave z zdravjem ste imeli, kako dolgo ste bili hospitalizirani, ste prosili taščo in tasta, da poskrbita za vaši hči, kako to, da zanjo ni poskrbel njen oče? Sedaj živite z očetom vaše hčere ali z drugim partnerjem? Kakšni so vaši odnosi s tastom in taščo, kako daleč od vas živita, je bil v vašo zgodbo že vmešan tudi center za socialno delo …? Centri za socialno delo so institucije, ki vam lahko pomagajo pri iskanju ustreznih skrbnikov za vašo hči, če ocenjujete, da je vaša stiska tako velika, da vam onemogoča poskrbeti zanjo. Oni so pristojni tudi za urejanje stikov med staršema v primeru, da starša ne živita več skupaj. Vendar to so vse informacije, ki jih boste poiskali v bodoče.

Najprej pa je potrebno, gospa, da začutite stisko vaše hčerke in skušate kar najbolje poskrbeti zanjo. Kajti situacija se sama od sebe ne bo spremenila! Če boste zgolj čakali, da vaša hči odraste, bo tudi njena bolečina postala del nje in ostala z njo tudi v odraslosti. Čeprav se bo lahko hči navidezno pomirila, prenehala jokati in kričati ter biti agresivna, to ne bo pomenilo, da se bo počutila boljše. To bo pomenilo le, da se je naučila, da na vas (in tudi druge odrasle) ne more računati, da je njena stiska neslišana, da se ne more zanesti na vas in bo posledično prenehala opozarjati nase. S tem bo njena izkušnja klicanja na pomoč ostala prezrta, bolečina pa bo ostala. Če se bo trudila, da je ne bo čutila vsak dan, če jo bo odmislila oz. »pozabila«, pa bo v življenju kasneje srečevala ljudi, ki ji bodo to bolečino znova in znova prebujali. In njeni bodoči odnosi bodo boleči, lahko celo zlorabljajoči, saj bo iskala stik z drugimi na neprimeren način. Kajti načine, kako vstopamo v odnose z drugimi, se naučimo v izvorni družini. In ker je za otrokovo čustveno preživetje nujno potrebno, da se čuti povezanega s svojimi starši, bo za to povezanost naredil vse. Če zaradi kakršnegakoli razloga te povezanosti ni, če so starši odsotni, fizično ali tudi čustveno, si otrok odsotnost staršev razlaga kot svojo krivdo. Torej – verjetno sem jaz tako grozen/a in neprimeren/a, nevreden/a, da sta me starša zapustila. Starše pa bo otrok želel zaščititi in jih še vedno videti kot tiste, ki ga imajo radi in ga ljubijo. In ti zgodnji odnosi in občutja v odnosih bodo otroku v odraslosti nehote predstavljali načine izkazovanja ljubezni. Torej čeprav bo nekdo do vaše hčerke lahko neljubeč, grob ali jo bo puščal v negotovosti, jo vedno znova zapuščal, bo ona še vedno upala, da se bo ta odnos spremenil in da jo ima drugi rad, le da te ljubezni ne zna pokazati na pravi način.

Gospa, ni moj namen, da vas strašim z grenko prihodnostjo vaše hčerke, če boste z njo prekinili stik vsakič, ko se bo do vas obnašala »neprimerno«. Moj namen je, da se zaveste, da vas vaša hči zelo potrebuje. In da ste v odnosu do nje vi tista, ki ima v rokah škarje in platno. Vi jo lahko pomirite, ona vas ne more. Vi jo lahko zavrnete, ona vas ne more. Pa boste rekli, kako me ne zavrača, saj niti lizike noče vzeti od mene? Ja, njeno vedenje je zavračajoče, grobo – vendar vi jo lahko pomirite, zdržite njeno stisko in se odločite, da ne boste odšli, da boste ostali ob njej, da jo boste sprejemali in ji to pokazali z besedami in vedenjem. In vaša hči se bo nekoč pomirila in vas čustveno spustila k sebi. Vi se torej lahko odločite, da reagirate drugače in ne ob njenem vedenju avtomatsko tudi vi pokažete, kako jo zavračate. Lahko ostanete ob njej, zdržite ves njen bes in kričanje, čeprav se počutite slabo. Vi njej torej lahko nudite izkušnjo topline in sprejetosti, sami pa morate ta čustva in občutke poiskati v odnosu z odraslo osebo, z nekom, s katerim ste v enakovrednem odnosu. Z otrokom pa vi niste v enakovrednem odnosu, temveč ste vi nadrejeni.

Starši lahko reakcije otrok pomirijo z besedami, tako da otroku pomagajo, da najde besede za svoja doživljanja – »Ne jokaj, vse bo v redu. Vem, da si žalostna, ker me dolgo nisi videla …« ali pa »Ne kriči, saj te dobro slišim, strah te je, da te bom zaprla v sobo in pustila samo, ampak tega ne bom storila, naj te ne skrbi …« ali pa »Povej, zakaj si jezna, kdo te je tako razjezil. Če mečeš svinčnike po tleh, ti ne bo nič boljše. Pridi k meni, jih bova skupaj pobrali …« Otroka je treba pomiriti, ga objeti in začutiti, da se bo v našem objemu sprostil. Dlje časa, ko vas hči ni videla, več bolečine se je v njej nakopičilo in dlje časa bo potrebovala, da vam bo toliko zaupala, da se bo ob vas lahko pomirila. Hči si želi vaše tolažbe, prijaznega tona besed, objema, vendar je v njej toliko groze in strahu, da jo boste ponovno pustili samo, in toliko besa ter nemoči, ko ostaja prepuščena ljudem, ki niso njeni starši, da so čutenja zanjo premočna in jo povsem preplavijo. To pokaže z vedenjem. Mogoče niti ne zna prepoznati svojega doživljanja in zanj najti ustreznih besed. Mogoče je jezna, pa to kaže z jokom, mogoče je prestrašena in to kaže z agresivnimi izbruhi … Vi jo lahko naučite, da bo znala svoja čutenja prepoznati in jih dati v besede.

Osnovni pogoj, da lahko vašo hči naučite besed za njena čustva in doživljanja, pa je, da tudi vi veste, kaj doživljate, in znate svoja doživljanja prevesti v besede in ne izraziti z vedenjem (npr. tako da odidete, ker ste užaljeni, kričite, ko ste prestrašeni, udarite, ko ste nemočni … ). Kajti otrok močno čuti materino in očetovo stisko, tudi če je starša navidezno ne pokažeta. Torej bolj ko boste v stiski, besni, nemočni, razočarani, teže boste pomirili vašo hči. Tudi na prijazno prigovarjanje vam ne bo verjela, saj bo v vas čutila vašo stisko, ki je lahko tudi vam nedostopna.

Odrasli lahko zaradi svoje življenjske zgodbe (vi o tem niste veliko napisali) določena doživljanja groze na nek način zaklenemo vase in tega ne čutimo. Postanejo del našega nezavednega sveta. Ampak otrok, ki izhaja iz nas samih, pa te stiske močno čuti. In s svojim vedenjem nam pogosto kaže, kar je v nas samih: tisto grozo, tisti strah in tisto žalost, zavrženost … Koliko te groze in težkih čutenj je tudi v vaši življenjski zgodbi, gospa? Koliko si pustite začutiti krivice, ki se vam dogajajo že samo ob tem, da ne morete skrbeti za svojega otroka?

Vaša hči torej je polna težkih, neprijetnih čutenj, ki so posledica odsotnosti staršev in tudi drugih izkušenj, kjer se je verjetno naučila, da na pomoč odraslega ne more računati. Poleg svoje stiske, ob stiku z vami čuti tudi vašo stisko, s katero prihajate do nje. In vsa ta čustva so zanjo premočna, jo preplavijo, ne zna se pomiriti sama, ne zna izraziti čustev z besedami ampak samo besni, kriči, joka,…

Če želite pomagati vaši hčerki, jo pripeljati nazaj k vam domov in jo vzgajati z brezpogojno starševsko ljubeznijo, morate najprej poskrbeti zase in za svojo stisko. Predlagam vam, da si poiščete kompetentno odraslo osebo, najbolje družinskega psihoterapevta, kjer boste v varnem in spoštljivem odnosu lahko začutili vašo stisko ter jo postopoma razrešili. Za spremembo pa morate biti motivirani, sicer ne bo šlo. Šele ko se boste tudi sami počutili dobro v svoji koži, ko boste čutili energijo in optimizem, ko boste čutili notranjo moč za korenite spremembe v vašem življenju, takrat boste lahko s sočutjem in empatijo pristopili k svoji hčerki. In tudi odrasli odnosi, v katere boste vstopali, vam bodo nudili oporo in sodelovanje. Ko se boste spremenili sami, ko boste prepoznali tudi vsebine, ki se skrivajo v vašem nezavednem svetu, ki vam ga trenutno zelo intenzivno kažeta vaša hči in tudi vaš partner, boste lahko v odnosih ravnali drugače. Spoznali boste ljudi, ki bodo do vas prijazni in spoštljivi, ne bodo se vam posmehovali ali vas puščali same v težavah.

Gospa, poskrbite zase in s tem boste najbolje poskrbeli za vašo hči, ki hrepeni po vas in vas potrebuje!

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

This entry was posted in vprašanja in odgovori. Bookmark the permalink.

Comments are closed.