Bivša punca

Sem poročen, z ženo sva skupaj 7 let, za sabo imam že nekaj vez. Ženi se še vedno zdi čudno, zakaj se včasih dobim z bivšo. To so razne kavice in pogovor. Kadar kaj praznujem jo tudi povabim. Velikokrat imava zaradi nje  konflikte. Ničesar nimam več z njo, kar bi naju z ženo lahko ogrozilo. Zanima me, kako naj ženi to predstavim. Želim si, da bi to sprejela in bi se nehala prepirati. Ali menite, da je
ljubosumna? Ali mislite, da je v meni problem? Prosim za nasvet.


Spoštovani gospod!

 

Vaše pismo odraža začudenje in zmedenost, kako to, da vaša žena ne more sprejeti, da se vi še vedno videvate z bivšim dekletom. In bolj ko ženo prepričujete in ji zagotavljate, da med vama ni ničesar več, vam ona kar ne more in ne more verjeti. In tukaj je občutek, kot da stopate na področje, kjer tudi vaše žene ne razumete in ne poznate takšno – kar ne preneha se prepirati z vami! Delujete povsem izgubljeno in nemočno ob dveh ženskah, ki sta vam prišli čustveno zelo blizu in sta za vas še vedno zelo pomembni. Vendar njuni vlogi žal nista združljivi. In tudi njuno složno sobivanje na praznovanju ali kjerkoli zato verjetno ne bo možno. Zakaj?

Odločitev za poroko ne pomeni zgolj zveze, ki je pomembnejša od preteklih zvez, temveč pomeni simbolno tudi odhod od doma, od preteklih odnosov z nasprotnim spolom ter odločitev za življenjskega sopotnika, s komer se boste verjetno odločili tudi za družino. V tem primeru žena ni zgolj ena od vaših zvez, temveč nekdo, ki mu želite pripadati in nameravate z njim vztrajati v dobrem in slabem. Vsaj to je zakonska podlaga zakona. Kako resno vi doživljate vaš zakonski odnos in druge, pretekle odnose? Koliko zares vzamete tudi vaša in ženina občutja ob vseh dilemah in različnih si mnenjih, do katerih ste se verjetno že dokopali v času vašega zakona?

Vsi odnosi, ki so za nas pomembni, v katere smo čustveno močno vključeni, s katerimi zaživimo tudi spolno in pri katerih partnerju razkrijemo tudi svoje strahove, dvome in šibkosti, so za nas zelo intenzivni. V teh odnosih tvegamo tudi veliko zavrnitve, neslišanosti in celo ogroženosti, saj drugega spustimo globoko v svoj čustveni svet. Istočasno se drugemu predamo tudi telesno, kar pomeni lahko globoko povezanost in sožitje, sprejetje v celoti ali pa področje medsebojnega dokazovanja, borbe in stiske, kjer drugemu težko skrijemo, kako zelo ranljivi smo. In razpad neke intimne veze, kjer smo partnerju dovolili, da se nam čustveno približa, tudi na najobčutljivejših področjih, je za pare pogosto stresen dogodek. Težko je sprejeti, da te je nekdo zapustil, da za nekoga nisi bil dovolj dober, da te je nekdo prevaral oz. da si ugotovil, da zaradi različnih razlogov ta vez, v katero si vlagal veliko svoje energije, svojih čustvenih vsebin, svoje ljubezni ipd., nima več prihodnosti in se zaključuje. Čas razpada veze je tako tudi čas vprašanj o sebi. Kaj sem se v tej vezi naučil o sebi, kaj sem na različne načine vložil v vezo in kaj sem od nje dobil? Kaj je tisto, kar me je najbolj privlačilo pri drugem in zaradi česar sem bil pripravljen vztrajati tako dolgo? In kaj je tisto, ki me tako boli, da v tej vezi ne morem več vztrajati?

Šele po določenem času, ko razhod z ljubljeno osebo prebolimo in uspemo videti, zakaj veza ni mogla daljnoročno uspeti, kje je bil moj del soodgovornosti za razpad in kako bom z vsem, kar sem se naučil v preteklosti, lahko v naslednjo vezo vstopil bolj celovit, z jasnejšimi pričakovanji do sebe in do partnerja ter kako bom s svojim vedenjem, s svojo komunikacijo uspel vezo ohraniti. Tukaj pridejo na vrsto tudi vprašanja, ali sem sposoben oditi naprej in pristopiti k bodočemu partnerju na drugačen način, ali lahko bodočega partnerja vidim kot svojo osebo, s svojimi prepričanji, željami, potrebami in pričakovanji. In ali je moj bodoči partner nekdo, ki se mu lahko predam z enako intenzivnostjo in zaupanjem, kot sem to storil v preteklosti, kljub mogoče grenkim izkušnjam ob razhodih? In samo v primeru, da bodočega partnerja ne povezujem s preteklimi, da ne dajem v isti koš pomanjkljivosti enega in drugega, da uspem tudi sebe videti kot soodgovornega za določeno situacijo, takrat lahko rečem, da sem preteklo vezo prebolel, se iz nje nekaj naučil ter sem pripravljen se ponovno intimno, telesno, tudi finančno povezati z drugo osebo.

Dokler pa pretekla zgodba ni zaključena, ostajajo vprašanja, na katera še ni odgovora, kot npr. zakaj sva šla narazen? Ali sem ravnal prav? Mogoče bi bila pa najina veza lahko uspešna, če bi takrat stisnil zobe in ne odšel? Nerazrešene in neizživete situacije, vprašanja vedno puščajo v nas dvom, ki nas razjeda in zaradi katerega bivšega partnerja ne moremo prepustiti, da odide svojo pot. Mogoče ga zaradi nerazrešene stiske zaradi razhoda sovražimo, smo jezni nanj. Mogoče na tihem še vedno hrepenimo po njem oz. po eni izmed njegovih lastnosti. Mogoče smo še vedno odvisni od njegove potrditve, odobravanja, strokovnega znanja … Kaj je tisto, kar nas še vedno priklepa nanj oz. nanjo, da ne moremo preteklega odnosa gledati kot nekaj, kar nam je pomagalo, da smo se nečesa naučili o sebi, smo odžalovali razhod in tako lahko preteklemu partnerju sedaj povsem brez močnih prijetnih ali neprijetnih čutenj želimo vse dobro na njegovi poti?

Lahko pa stopimo v intimno vezo tudi na drugačen način. Lahko se na partnerja ne navežemo močno, imamo z njim bolj površinske odnose in ga ne pustimo v svoj čustveni svet, se mu torej v celoti ne predamo. Ostajamo rezervirani in nekoliko distancirani, zato ker nismo pripravljen pripadati nekomu, ker nas je strah zavrnitve, ker se bojimo, da nas bo partner potem nadvladal, spoznal naše šibkosti in nas zato prizadel … V teh primerih naši odnosi niso zelo globoki in posledično tudi razhodi niso tako boleči. Če drugega in sebe nismo vzeli zelo zares, ko smo bili z njim v vezi, potem je odnos lahko ohranjen na podobnem nivoju tudi po razpadu (z izjemo spolnosti). S preteklim partnerjem se torej še vedno veliko pogovarjamo, skupaj z njim obujamo pretekle spomine, nas zanima njegovo oz. njeno mnenje o naših odločitvah … Tako lahko s preteklimi partnerji gojimo čustveno dokaj podobno vez kot s sedanjim partnerjem oz. zakoncem. Posledično se verjetno niti ne sprašujemo, ali je naš zakonec zadovoljen z globino medsebojne povezanosti in zaupanja v zakonu, sami pa niti ne razmišljamo, da imamo težavo pri močni čustveni povezanosti z drugim, da drugemu ne želimo v celoti pripadati, da nam je pomembna neodvisnost in videz samostojnosti, ki ju močno poudarjamo s svojim vedenjem. Tako je tudi naš trenutni odnos, naš zakonski odnos lahko podobno kot pretekli odnosi bolj površinski, z manj predanosti in občutka pripadnosti. In v tem primeru lahko na več ljudi, s katerimi smo bili v vezi v preteklosti ter v sedanjosti, gledamo kot na enakovredne partnerje, s katerimi se družimo, z njimi praznujemo …

Odločitev za zakon pa pomeni tudi odločitev, da želimo svoji ženi pripadati in ji biti predani, se nanjo nasloniti, ko nam je hudo, in predvsem tudi slišati njeno stisko, ki nam jo bo pokazala, če se bo ob nas počutila dovolj varno. Gre za odločitev,  ko zavestno želimo z življenjskim partnerjem vztrajati v dobrem in slabem in v zakonski odnos vlagati svojo energijo in graditi medsebojno zaupanje, ker so nam zelo pomembni tudi občutki drugega. Če boste vso svojo energijo, pripravljenost za sodelovanje in sočutje do žene vlagali v zakonski odnos, tam ne bo prostora za pretekle odnose, ki naj bi se zaključili. Vkolikor boste ženo in njena občutja vzeli resno, je ne boste več želeli prizadeti s tem, da jo boste ves čas soočali s preteklimi ženskami, ki so bile del vašega življenja in sedaj niso več.

Ko pogledate nazaj, vseh 7 let vašega sedanjega odnosa, koliko ste se z ženo resno pogovorili o vaših in o njenih občutjih takrat, ko je vaša bivša partnerka na vašem praznovanju, v vašem stanovanju, v vašem skupnem domu? Ne gre za razumsko razlago, da je ona za vas preteklost in naj žena preneha s kompliciranjem, temveč predvsem za to, koliko nelagodja, strahu, rivalstva in predvsem sramu občuti vaša žena ob tem. Kako se boji, da bi bila lahko zamenjana, da vam ne pomeni veliko, da vi v določeni meri še vedno pripadate tudi bivši partnerki? Kako boleče je to zanjo in kako boleče je zanjo tudi to, da je vi v teh občutkih ne vzamete resno in ji ne pridete naproti (se pogovorite, se skupaj odločite, koga boste vabili na praznovanja, zaključite s preteklimi vezami in vlagate energijo in sočutje v zakonski odnos)?

Spraševali ste tudi, če je vaša žena mogoče ljubosumna. Ljubosumje pomeni veliko nezaupanje in dvom v ljubezen drugega ter predvsem dvom v odločitev drugega, da bo ostal zvest. Vkolikor ima vaša žena slabe izkušnje z zvestobo iz svojih preteklih zvez ali iz primarne družine (kjer si mogoče njena starša nista bila zvesta) oz. je bila tudi ona v njej pomembnih odnosih postavljena na stranski tir, prezrta in neslišana, je lahko njeno ljubosumje večje, čeprav ste ji vi do sedaj bili zvesti. Zvestoba pa seveda ne pomeni zgolj v fizičnem smislu, da se ne spuščate v spolne odnose z drugimi ženskami, temveč tudi v čustvenem smislu. Čustveno varanje pomeni zaupati svoja najgloblja hrepenenja, strahove, vaše skupne plane in odločitve drugemu, ki ni del vašega odnosa. V primeru, da vi še vedno niste zaključili vašega odnosa z bivšo partnerko, pa vaša žena upravičeno lahko doživlja občutke zamenjanosti, prezrtosti, strahu, da jo boste zapustili, se čuti prevarano. In če ženino »ljubosumje« zajema zgolj vašo preteklo partnerko in vaš odnos do nje, ne pa tudi drugih vam pomembnih odnosov (npr. s prijatelji, znanci, družinskimi člani …), potem vedite, da so njena občutja še kako upravičena.

Pogovorite se torej z njo o tem, kaj doživlja. Skušajte pri sebi najti razloge, zakaj še vedno ohranjate odnos z bivšo partnerko. Bodite iskreni do sebe in do žene, pa tudi do bivše partnerke. Pogovorite se tudi z njo in zaključite preteklo zgodbo. Ženi pa dajte vedeti, da boste vzeli tako njena kot svoja čutenja resno in da ste pripravljeni vložiti v vaše medsebojno zaupanje in trdnost odnosa vso svojo energijo.

Verjamem, da se boste ob tem počutili bolje in da boste naredili korak naproti ženi in tudi sebi.

 

Srečno!

 

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

 

This entry was posted in vprašanja in odgovori. Bookmark the permalink.

Comments are closed.