Izgubljam partnerko

Sem v zgodnjih štiridesetih, lastnik firme, ki dobro laufa. Dela je veliko, firma mi je pomembna in uspehi so dobri. Vendar poslovni svet ni isto kot življenje doma. S partnerko imam dva sinčka, ki hodita v vrtec. Zadnje čase pa sva se s partnerko odtujila, nič več ne naredim prav, ona je vedno več zdoma, težko jo dobim dobre volje. Sam sem pod stresom, skrbi me za firmo in opazim, da tudi sam najraje grem na kak pir s kolegi, namesto da doma gledam še en čemeren obraz. Ona me zavrača, spolno se je ohladila. Čedalje bolj sem prepričan, da me vara. Kaj naj naredim? Stanovanje si deliva. Bo ona dobila otroke? So tako majhni otroci že lahko malo pri enem malo pri drugim? Prosil bi za nasvet. Aja, še to. Imel sem že težave z življenjsko energijo, zaradi tega sem jemal antidepresive. Razmišljam, da bi jih spet pričel jesti. Ampak tableti mi ne bodo pripeljali partnerke nazaj, kajne?


Spoštovani!

Pravite, da vas skrbi, da boste ostali sami, da vas bo partnerka zapustila. In predvsem, da boste zamenjani, da bo odšla k drugemu, se drugemu tudi telesno prepustila. Koliko strahu in jeze občutite ob tem? Se sprašujete, ali ste dovolj dober zanjo? Koliko ste navajeni zaupati svojim čustvom ter ravnati v skladu z njimi? Kajti če čutite, da vaša partnerka odhaja, potem vzemite ta čutenja zares in poskušajte narediti kar se da, da odnos z njo ohranite. Iz vašega pisma je namreč razbrati, kot da ste nad odnosom z njo že obupali. Razmišljate o delitvi stanovanja in delitvi otrok. Ustavite se, prosim! To so stvari, ki se ne rešijo čez noč, tako kot tudi niso nastale čez noč. Glede delitve premoženja, ločenega skrbništva se boste pozanimali pri strokovnjakih, če bo to potrebno. Tisto, kar pa boste naredili sedaj, je, da si najprej uredite misli. Veliko zmede in strahu je čutiti pri vas, medtem ko se ukvarjate s stvarmi, ki vas odvračajo od težkih čutenj, pred katerimi bežite. Kako zelo vas je strah ostati sam? Kako zelo nevrednega in zavrženega se počutite? Kako besni ste, da se to dogaja ravno vam, pa tako zelo se trudite, da bi zadovoljili pričakovanja drugih in sebe v vseh vlogah, ki jih opravljate (vlogi direktorja, partnerja, očeta, prijatelja …).

V partnerstvu, kjer sta partnerja zadovoljna tako sama s seboj in svojim življenjem kot z odnosom, si želita kar čim več časa preživeti skupaj, v skupnih aktivnostih ter s svojimi otroki. Pravite, da imate dva predšolska otroka, ki potrebujeta oba starša in hrepenita po tem, da sta starša z njima kar čim bolj povezana, da jima ljubezen tudi izkazujeta, da se skupaj smejete in ste sproščeni. Vi pa pravite, da ste zelo zaposleni, partnerka pa pogosto slabe volje, vsaj v zadnjem času. Slaba volja partnerke je lahko odraz njene preobremenjenosti (če ste vi veliko zdoma, obremenjeni s službo). Kdaj ste se o tem zadnjič iskreno pogovorili z njo? Da vam ni bilo samoumevno, da morate poskrbeti za službo, medtem ko bo ona poskrbela za otroka (niste napisali, ali ona je zaposlena ali je večino časa preživela zgolj z otrokoma, ki jo v tem razvojnem obdobju seveda zelo potrebujeta)? Koliko ste v času, ko ste postali direktor firme ter oče dveh otrok, poskrbeli tudi za vaše partnerstvo?

Kajti partnerstvo je pogosto na preizkušnji, ko postanemo starši, saj je treba veliko časa posvetiti otrokom in njihovim potrebam, vendar pa partnerstvo ne sme postati samoumevno. Treba ga je gojiti, mu posvečati svoj čas ter skrbeti za potrebe obeh partnerjev. Vi (in tudi partnerka) pa ste bili poleg časa, ki ste ga posvetili otrokom, zelo zasedeni še s službo. Ali vam je ostajalo kaj časa drug za drugega? In predvsem, ali ste bili sploh vajeni poskrbeti za vaš odnos tudi pred zadolžitvami, ki jih imate trenutno? Iz medsebojnega odnosa partnerja pogosto črpata energijo za druge zadolžitve, ki jih imata. Tako za vzgojo otrok kot tudi za poslovne odločitve. Koliko vas jezi, da si niste vzeli dovolj časa še za vas in za vaš odnos?

Pravite, da ste imeli v preteklosti težave in da ste si pomagali z antidepresivi. Če govorimo o depresiji oz. njenih simptomih (pomanjkanje energije, občutek malodušja in slaba volje, nezadovoljstvo ob aktivnostih, ki so vas prej veselile, zaspanost oz. motnje spanja, razdražljivost, zmanjšan libido, neodločnost ter slaba koncentracija, spremembe v apetitu, nepojasnjene bolečine brez organskega vzroka …) je treba pogledati tudi čustveni vidik njenega nastanka. Izvor depresije je pogosto v neizraženi jezi, ki pa je lahko posameznik tudi ne čuti. Njeno potlačevanje pripelje do velike izgube energije ter predvsem do slabega počutja, ki mu lahko ne vidimo jasnega vzroka. Kako vi izražate jezo? Si upate povedati, kar mislite, in tvegati, da se drugi ne bodo strinjali z vami? In predvsem je pomembno, da veste, da za depresijo ne zboli zgolj posameznik, temveč gre za bolezen odnosa, ki se v obliki simptomov največkrat pokaže pri šibkejšem posamezniku (tako znotraj partnerstva kot znotraj družine). In zato je pomembno preveriti, koliko ste o svojem doživljanju govorili z vašo partnerko. Koliko jeze ste doživljali vi tudi v preteklosti, pa je mogoče niste izrazili? In koliko jeze se je nakopičilo pri vaši partnerki, da se je od vas povsem umaknila?

Pomoč pri depresiji oz. drugih stiskah lahko iščemo na različne načine (razbremenitev ter iskanje potrditve z alkoholom, s prenajedanjem, z različnimi drugimi odvisnostmi, s pobegom iz odnosa – med prijatelje, k drugemu partnerju/ki, v najhujših primerih v samomor). V odnosih, kjer smo si zelo blizu, v družini in v partnerstvu, smo do drugega tudi najbolj ranljivi. In partnerju ne moraš skriti, da si slabe volje, da te nekaj bremeni, da si pod stresom. In če ne poskrbimo za svoje dobro počutje in sproti ne rešujemo težav, dvomov in strahov, ki se nam porajajo v odnosu z najbližjimi, med partnerjema nastane prepad. Počasi si postaneta vedno bolj odtujena, v tej praznini se skriva veliko zatrtih čustev osamljenosti in zavrženosti, pogosto pa tudi veliko jeze in žalosti, kajti občutek, da si v odnosu sam in osamljen, je zelo obremenjujoč. Ali ste vi izbrali delo, ki vam je dajalo potrditev, kjer ste lahko unovčili svoje znanje in spretnosti, stiske, ki so bile za vas pretežke, pa ste reševali z antidepresivi? A kot pravite vzroka vaših stisk niste odpravili. Vaša partnerka si je, kot kaže, izbrala drugačno pot. Razbremenitev, potrditev ter sprejetost, odzivnost je iskala v drugih odnosih (pravite, da je bila veliko zdoma) s prijatelji, bojite se, da tudi z drugim moškim. Vendar tako vi kot ona potrebujeta občutek, da v odnosu nista sama, da se lahko opreta drug na drugega, da se lahko razjezita drug na drugega in da nista tako grozna, da drugi ne bi zdržal tega, kar bi si želela povedati. Samo na tak način si lahko v odnosu odpočijemo od zunanjega sveta, od vsakdanjih stresov ter predvsem od zahtev, ki lahko prerastejo naše kapacitete energije, ki jih temu namenjamo. Boste lahko tvegali in o teh vsebinah spregovorili s partnerko? Ji boste povedali, da ste pripravljeni slišati njeno jezo na vas, ker ste bili veliko odsotni, ker vas je čakala, da pridete domov, vi pa ste se raje umaknili na druženje s prijatelji ob kozarčku? In ji boste lahko povedali, kako zelo jo pogrešate in da veste, kako naporno je tudi njej v skrbi za otroka in za druge zadolžitve, ki jih ima? Predvsem pa, da vam je pomembna in da ste se pripravljeni boriti zanjo in za vaš odnos? Boste lahko tvegali vse to? In bolj iskreni kot boste, več svoje stiske boste lahko delili z njo, kajti tudi vi potrebujete oporo in pomoč. Če vam bo pretežko, si poiščite strokovno pomoč. Ne govorim o tem, da ste vi krivi za nastalo situacijo, nikakor. Odgovornost je tako vaša kot njena. Vi pa ste tisti, ki želite situacijo spremeniti, vi ste tisti, ki želite partnerstvo rešiti!

Da pa boste lahko iskreno in z veliko mero ranljivosti spregovorili o sebi, potrebujete pogum. Razumeti boste morali najprej majhnega dečka v vas, ki si ni drznil razjeziti se, ki je čuval jezo in osamljenost v sebi in si želel biti uspešen ter s tem potrjevati svojo vrednost. Ampak vam se ni treba potrjevati in biti uspešen poslovnež zato, da boste vredni ljubezni vaše partnerke, vaše družine, spoštovanja vaših sodelavcev … Vprašajte se tudi, koliko ljubezni ste bili deležni doma in kako zelo je bil uspeh tisto, s katerim ste pritegnili pozornost staršev že v primarni družini. Ste bili ljubljeni že sami po sebi, zato ker ste bili, ali predvsem zato, kar ste naredili, pri čemer ste uspevali?

In tukaj je še telo, ki ne pozna laži. In ko mu je pretežko, zboli. Zboli lahko za različnimi boleznimi, pomanjkanje serotonina, dopamina in noradrenalina pa lahko povzroči tudi čustvene težave, predvsem razpoloženjske motnje. In ena glavnih je depresija, ki se odraža tudi v pomanjkanju libida, predvsem pri ženskah. Tako tudi vaša partnerka z odklanjanjem telesne ljubezni do vas kaže, da se ob vas ne počuti dobro, da ni srečna. Kako ste se v spolnosti počutili vi? Ste težavo zaznali sedaj, ko vas partnerka odklanja, ali ste jo zaznali še na kak drug način?

Kot smo rekli, depresija je v odnosu in ne zgolj v posamezniku, zato je treba tudi zdraviti cel odnos, ne zgolj posameznika. Ugotovili ste že, da vam antidepresivi ne bodo pripeljali partnerke nazaj. Prav imate. Za partnerski odnos se odločata oba partnerja, tako za začetek kot za vzdrževanje odnosa. In tisti partner, ki obupa nad odnosom in odide, prevzame odgovornost za njegov razpad, ki pa ga zelo verjetno oba partnerja nista označila kot dobrega. Vendar vse, kar vi lahko naredite, je, da se potrudite in daste v svoj del odnosa (50 % je vaših) vso energijo in ves trud, če ste se tako odločili. Poveste, kje menite, da ste se vi oddaljili in kaj je vaš del odgovornosti, da odnos ni več tako osrečujoč, kot je bil prej (upam, da je prej bil!). Nato je na vrsti vaša partnerka. Če bo tudi ona dala vse od sebe in prispevala svoj maksimalen vložek (torej njenih 50 % odnosa), bo odnos ponovno zaživel. Vkolikor ona tega ni pripravljena narediti (oz. ni več pripravljena), potem odnosa vi sami žal ne morete rešiti. Partnerstva žal ne. Tisto, kar bi vam v tem primeru ostalo, je, da se v prvi vrsti posvetite sebi, obžalujete propadlo vezo ter si najdete oporo, ki vam bo ob strani takrat, ko vam bo najbolj hudo, ko se boste počutili osamljenega, zavrženega in nevrednega. Seveda tudi takrat, ko boste besneli v sebi in se želeli maščevati. Ta opora pa mora nujno biti odrasla oseba (nikakor otrok!), ki ji zaupate in boste lahko ob njej resnično vi res vi, brez pretvarjanja (npr. prijatelja, sorodnika, …). Najbolj vam svetujem strokovnjaka, družinskega terapevta, ki vas bo popeljal čez čustveno krizo ter vas naučil v prvi vrsti ljubiti in poslušati sebe in graditi odnose, ki bodo iskreni in ljubeči. Pomembno je, da boste nežni sami do sebe in se naučili prisluhniti svojim potrebam. Šele takrat boste lahko postali tudi zares ljubeč oče, ki zna začutiti potrebe svojih otrok in jim pomagati, da prebrodijo krizo in morebitni razpad družine (vsaj v formalnem smislu). Kajti za odnos z otroki ste odgovorni vi kot oče oz. vaša partnerka kot mama, ne glede na obnašanje in doživljanje otrok. Tukaj razmerje moči in vlaganje energije v odnos ni enak kot v partnerstvu (torej 50 %), temveč je večina odgovornosti na starševski strani. In ne glede na rezultat vašega partnerstva boste oče svojim otrokom ostali za vedno in tej vlogi se ne morete odreči, niti je ne zanikati. Želim vam, da jo boste znali živeti. Zato pa potrebujete v prvi vrsti dovolj ljubezni do sebe! Kajti ljubezen do sebe, se odraža v tem, da poskrbite za svoje potrebe. Ko to naredite lahko šele poskrbite za drugega, tudi za otroke. Kajti vztrajati v partnerstvu zaradi otrok nikakor ni primerno. Tisto kar otroci potrebujejo so zadovoljni starši, tudi če njihovo partnerstvo zaradi različnih vzrokov žal ne živi več.

Pogumno na vaši poti. Naredite vse, kar je v vaši moči v donosu do partnerke in otrok, s tem da ne pozabite na deljeno odgovornost v partnerstvu in absolutno odgovornost v vlogi očeta. Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

This entry was posted in vprašanja in odgovori. Bookmark the permalink.

Comments are closed.