Mož je suženj kolegov

Imam težavo in me zanima mnenje psihologa. Živim pri možu, v njegovi domači hiši, ki jo je sam postavil. Nimava otrok zaradi zdravstvenih težav. Sva že v zrelih letih. Tisto kar me noro jezi je možev odnos do njegovih kolegov. Ker živiva v njegovi domači okolici, ga vsi poznajo, tudi on njih. To pomeni, da jim je vedno na uslugo, vsem pomaga – sosedom, kolegom, in seveda žlahti ki jih je 100krat preveč. Doživljam ga kot sužnja vseh. Plani drugih so pred njegovimi, tudi če kje dela pride domov pijan, ker je dobro zastonj delo popalčano s hrano in PIJAČO. Te primitivce vedno težje prenašam, mož se mi vedno bolj gabi.želim si moškega, ki bi ga lahko spoštovala, ne pa opogumljala, da se postavi zase. Verjetno se po 20 letih zakona ne bo več spremenil?


Spoštovana gospa!

Kratko je vaše pismo, pove pa ogromno. In prinaša veliko težkih čutenj, predvsem ogromno žalosti, zavrženosti, pogrešanja in osamljenosti. Biti vedno zadnji v vrsti, tisti, ki ne ve, če bo ostalo kaj časa zanj, če bo ostalo kaj nežnosti, ljubezni, naklonjenosti. Koliko časa že čakate, da se bo kdo posvetil vam? Da vas bo začutil in razumel, da se boste ob njem res lahko počutili sprejeto in varno?

To, kar opisujete, je prava groza. Z gnusom, besom in nemočjo vztrajate ob moškem, ki ne spoštuje niti sebe, kako bo lahko spoštoval vas? Ob moškem, ki ne zna poskrbeti zase, ki si želi samo biti sprejet in pripadati drugim, okolici, svojim sovaščanom oz. prijateljem. Kljub veliko vložka z njegove strani (delo zastonj, prilagajanje svojega/vašega urnika drugim …) občutka sprejetosti in pripadnosti, spoštovanja s strani drugih še ni dobil. Na tak način ga nikoli niti ne bo. Ne vem, koliko si vaš mož upa priznati, kako zelo je odvisen od mnenja drugih in kako malo ceni sebe in svoje potrebe. Ste kdaj z njim spregovorili o teh temah? Kajti priznati si, da nam je težko, da se trudimo in trudimo, pa smo vedno dlje od tega, da bi svoje potrebe zadovoljili, in vedno dlje od osebne sreče, ni lahko. Vendar šele zavedanje lastne stiske, pripravljenost odvreči obrambne mehanizme (obrambni mehanizmi so načini reagiranja, ki nas ščitijo pred tem, da začutimo lastno bolečino – npr. vedenje, ki zanika težave, ki minimalizira težave, iskanje »krivcev« za lastno nesrečo, izrinjanje težkih čutenj s pomočjo pijače, s preveč besedami, z laganjem samemu sebi, določanje svoje identitete s pripadnostjo skupini/drugemu … ) in prevzemanje odgovornosti za svoje doživljanje in vedenje nas pripeljejo na začetek poti. Poti do sebe, do svojih želja in svojih občutkov. Pomembno je, da se zavedamo, da kot odrasli nismo nebogljeni in povsem odvisni od drugih kot smo bili v otroštvu. V odraslosti lahko živimo po svoje, ni se nam treba bati, da bi zaradi drugačnega mnenja od ostalih bili ogroženi, bili zavrženi ali pa bi od samote kar »umrli«. V odraslosti smo samostojni in odgovorni za svoja vedenja, tudi za svoja čustvovanje. Lahko izberemo svoje vedenje, lahko izberemo okolje, kjer se dobro počutimo, lahko si izberemo partnerja, s katerim smo srečni, lahko pokažemo in izrazimo svoje potrebe. V kolikor ne škodujemo drugemu, lahko v bistvu počnemo tisto, kar čutimo, da je prav in ob čemer se počutimo dobro.

Ob tem se seveda poraja vprašanje, koliko je bil vaš mož kot otrok sposoben izražati svoje potrebe in živeti svoj pravi jaz. Ali je kdaj imel odrasle ljudi, starše, sorodnike, ki so ga zaščitili, čustveno pomirili in mu nudili varnost? Ali je varnost in sprejetost ves čas iskal na način, da je skrbel za druge, jim pomagal in se kar čim bolj prilagajal? Ali je on še vedno v vlogi majhnega fantka, ki si ne upa živeti svojega življenja in je njegovo preživetje odvisno od tega, kako bodo zanj poskrbeli drugi oz. ga sprejeli medse, ga potrdili. Vendar – vaš mož je odrasel človek, v zrelih letih, pravite. In on sam bo moral začutiti, da način, kot pristopa do drugih, ni ustrezen in ne osrečuje ne njega ne vas. Za vas se je odločil, podpisali ste poročno pogodbo tako vi kot on. In on sam se bo moral odločili in se spopasti s svojo bolečino, svojo zavrženostjo in svojim hrepenenjem po ljubezni, ki verjetno nikoli ni bila brezpogojna (brezpogojno otroke ljubijo njihovi starši, saj jih sprejemajo in jih imajo radi brez pogojevanja). Vi niste njegova mama ne njegov oče in brezpogojna ljubezen med zakoncema ne obstaja. In tudi vi se namesto njega ne morete odločiti, kako bo ravnal v posameznem trenutku, kako bo ohranil sebe v družbi. Zakonski odnos je odnos, ki ga je treba graditi, ki ni samoumeven, je pa odvisen od obeh zakoncev v enaki meri – šele takrat, ko oba vanj vnašata veliko svoje energije, spoštovanja, sočutja in medsebojne pomoči, bosta iz njega lahko tudi srkala zakonsko srečo in medsebojno zadovoljstvo.

Veliko sva govorili o vašem možu, gospa, kot da bi tudi tokrat na vas pozabili. Kje ste vi v vsej tej zgodbi? Koliko jeze ste čutili ob tem, da sem se tudi ob vašem vprašanju najprej ustavila pri vašem možu in ne pri vas, ki ste mi vprašanje zastavili? Ste čutili jezo, bes ali žalost in zavrženost? Opravičujem se, ker sem najprej napisala nekaj o vašem možu. Odgovorila bom tudi vam!

Me pa vseeno zanima, če se vam večkrat dogaja, tudi v drugih odnosih, da ste zadnji na vrsti, da morate počakati, da se na vas pozabi, da ljudje ne vidijo vaših potreb in stisk? Koliko je tudi vam ta zgodba poznana že od prej, iz vašega otroštva? Ko ste se zanašali na druge/odrasle/starše, da bodo poskrbeli za vas, da vas bodo začutili in vam stali ob strani, pa ste ostali v kotu, pozabljeni? Ali pa ste bili sicer obkroženi z drugimi, navidezno v središču pozornosti, pa vaših potreb vseeno niso prepoznali in so ostale nezadovoljene? In ste se pri tem naučili, da imajo drugi prednost, da je treba počakati in biti potrpežljiv in upati, da boste nekoč pa le na vrsti? Čeprav mogoče imate takšno izkušnjo, je prav, da se vprašate, kako pa zdaj izražate svoje potrebe. Jih sploh izražate ali izbruhnete samo takrat, ko je stiska tako velika, da vas povsem preplavi? In čutite gnus in bes in samo nemočno kričite, pa se vas ravno tako ne vzame resno? Ste zadovoljni sami s seboj in z vašimi medsebojnimi odnosi s prijatelji, znanci, tudi sorodniki? Ali se ob vašem možu počutite toliko varno, da mu svoje stiske lahko zaupate in ste z njim odkriti in iskreni? Kako pogosto se namreč zatečete k ostri kritiki in kazanju s prstom na moža in njegove sorodnike, prijatelje, ki so izkoriščevalski, mož pa nesposoben se varovati in postaviti zase, medtem ko imate mogoče tudi sami takšno izkušnjo? Ali je vaša družina do vas ljubeča in vas podpira? Vam priskoči na pomoč, ko jo potrebujete, ali morate bolj vi poskrbeti za medsebojna srečanja, za to, da se odnosi ohranjajo? In vaši prijatelji, znanci – znate vedno postaviti »pravično« ceno za vaše delo, pomoč, nasvet?

Gospa, koliko vi živite življenje odrasle osebe v zrelih letih, ki je odgovorna zase, ki se zna postaviti zase, ki zna poskrbeti za svoje čustvovanje in svoje blagostanje? Ali pa tudi vi še vedno v vlogi majhne punčke računate na vašega moža, da bo poskrbel za vas, in ste zato tudi prepričani, da vam posveča premalo pozornosti in premalo časa? Kajti tudi vi ne morete biti »preveč« odgovorni – torej skrbeti odgovorno za druge (kot vi za vašega moža) in istočasno tudi za sebe. Verjetno vam energije za lastno odgovornost potem zmanjka. In s pritiskom na moža boste dosegli ravno nasprotni učinek – pričel se vam bo še bolj umikati v alkohol, v družbo, še bolj ga boste čakali … Spustite vse pritiske in pogovorite se z njim o tem, koliko lahko sam poskrbi za njegov dnevni/tedenski plan in njegov prosti čas. Ker tudi on ne more biti »predober«. Kajti tudi če preveč skrbi za druge in za njihove potrebe, mu zmanjkuje časa in energije za sebe, posledično tudi za vas. Torej je treba tako z vaše kot iz njegove strani skrbeti za medsebojno harmonijo čustev, odgovornosti, dolžnosti. Vkolikor se tehtnica prevesi v eno smer, se pokaže manko na drugi strani. Se lahko o tem z možem pogovorite, iskreno in brez kričanja, brez umika? Tako da se boste slišali.

Pogosto v odnosu drug drugemu kažemo ravno tisti del sebe, ki ga pri sebi nismo pripravljeni videti oz. prepoznati. Obsojamo pretirano izražanje tistih potreb in želja, ki bi jih tudi sami morali izraziti, obsojamo vedenja drugih, čeprav bi tudi sami tako ravnali, če bi si drznili … Koliko je moževa zgodba v določenih segmentih podobna tudi vaši? Koliko delate, se ne poslušate, potrpite, zato da bi bili sprejeti? Ali pa ravnate ravno obratno – ste zelo neprilagodljivi in raje prekinete komunikacijo, namesto da bi se prilagodili ? Ali povedano drugače – uspete v družbi odkrito povedati svoje potrebe, sodelovati z drugimi, ali pa imate občutek, da se morate ves čas braniti, da vas drugi ne poslušajo in ne razumejo ter da vas ne spoštujejo in ne vzamejo resno? Kajti pretirano prilagajanje ali prekinitev stika z drugimi ob najmanjšem nestrinjanju sta zelo podobni zgodbi, ki obe izhajata iz prepričanja, da tak kot sem, za druge nisem dober in da je zato zelo težko ustvarjati spoštljive in enakovredne medsebojne odnose. Koliko strahu se skriva za prilagajanjem in za umikom od drugih – strahu pred tem, da se pokažem drugim takšen, kot sem, in da bom kot tak sprejet in se mi ne bo treba dokazovati? In ravno ta občutja strahu, osramočenosti in zavrženosti so tista osnovna, ki si jih z možem delita že več let. Z vedenjem jih prebujata drug pri drugem, medtem ko odgovornosti zanje ne prevzameta, s prstom verjetno kažeta le drug na drugega.

Spodbudila me je beseda »suženj«, ki ste jo uporabili za svojega moža. Grozno je živeti s sužnjem. Jaz si sužnja predstavljam kot nekoga, ki je zgolj delovna sila, ne spoštovana, vodena od drugod. Spodbujam vas, da tudi vi ne bodite »suženj« svojih vedenj – vedno isto pričakujete in vedno isto ste razočarani in jezni in vedno globlje tonete in ob možu se ne počutite dobro, pa še vedno vztrajate. Osvobodite se teh spon in zaživite drugače. Poskrbite za sebe, za svoje plane in za svoja pričakovanja, ki jih lahko živite sami. Ali kdaj razmišljate o sebi in o svojih potrebah v ednini, ali je vedno mož tisti pomemben človek, brez katerega vi ne bi polno živeli? Če je odgovor pritrdilen, potem vam svetujem, da se naučite sami poskrbeti za svoje potrebe. Šele takrat, ko boste svoje potrebe vzeli resno, jih bo resno lahko vzel tudi vaš mož. Torej – če npr. želite videti neko predstavo, pojdite tja. Če ne želite iti sami, si priskrbite družbo, neodvisno od moža. Prej se pogovorite z njim, če kupite karto tudi zanj, ali ne. Skratka naj se vam mož pridruži zato, ker bi želel biti z vami in ker se boste skupaj zabavali, ne zato, ker ste ga vi v to prisilili. Velja tudi obratno – možu se pridružite in skupaj počnite tisto, kar veseli tudi vas, ne zgolj njega. Tako boste sploh spoznali interese drug drugega in bo vaš skupni čas vezan na veselje in sodelovanje, ne pa na medsebojno prilagajanje samo zato, da bi bili fizično skupaj.

Tako vi kot vaš mož v sebi nosita ogromno bolečine, s katero se veliko ne ukvarjata. Jo pogosto občutita, vendar premalo naredita na njeni razrešitvi. Tudi bolečina spoznanja, da ne morete imeti otrok zaradi zdravstvenih težav, predstavlja veliko breme, ki lahko partnerja še bolj oddalji drug od drugega in od težkih čutenj, ki pa so vama skupna. Predlagam, da poiščete strokovno pomoč, najbolje zakonskega terapevta, ki vam bo empatično stal ob strani ob vseh grozotah in čustvenih ranah, ki se vama prebujajo v odnosu in za kar nimate moči, da bi jih razrešili.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

This entry was posted in vprašanja in odgovori. Bookmark the permalink.

Comments are closed.