Pomoč sestrični

Imam vprašanje glede sestrične. Tekom življenja nisva bili ravno povezani, ker je ona rojena in živi na Hrvaškem. Videvali sva se zgolj poleti, v času počitnic, ko smo mi z družino prihajali na dopust. Kot otroka sva se skupaj igrali, bili veseli družbe druga druge. Potem sva se oddaljili. Z njene strani sem vedno zaznala neko primerjanje z mano, ter podcenjevanje, ker nisva iste narodnosti in nimava istih interesov. Ona je imela vedno manj stabilna partnerstva od mene, fantje so jo zapuščali in zdi se mi, da je postala dokaj zagrenjena. Potem se je poročila zaradi nosečnosti s fantom, ki sem ga tudi sama poznala. Pred 10 leti sva se skupaj družila in bil mi je zanimiv, podjeten, tekmovalen in predvsem sodelovalen. Vendar stvar se je po 5 letih začela obračati drugače. Njen mož je posegal po njeni in moji dediščini (v smislu nerazrešenega lastništva zazidljivih parcel, nekaj nepremičnin), postajal je zelo egoističen in prijatelji in družba mu je pomenila bistveno več kot žena, otroci, družina. Prišla sem do te točke, da bi prekinila vse stike s sestrično in njenim možem. Sovražila sem jih vse!

Pred kratkim sem izvedela, da je bil njen mož prijavljen zaradi nasilja nad njo. Očital ji je prevaro, ji grozil da jo bo ubil. Bil je zaprt in dobil prepoved približevanja. Kljub temu je preko vez postal kmalu svoboden, izpustili so ga iz zapora. Jaz imam zamere do nje in njene družine, zaradi neporavnanih preteklih računov, glede delitve dediščine. Istočasno se čutim dolžna ji pomagati, saj je v tej zgodbi čista žrtev. Kako ji lahko pomagam? Naj ji sploh pomagam??


Spoštovana gospa!

Vaša zgodba je zapletena, ima več razsežnosti, v kateri je vaš del sorazmerno majhen. Ob prebiranju pisma se da začutiti veliko strahu in dvoma, istočasno pa tudi občutka krivde in dolžnosti. Vi se pa kar čutite dolžni urejati stvari, katerih ne morete imeti pod kontrolo. Kje je vaša jeza, ki bi v vsej tej zgodbi postavila vloge udeležencev na svoja mesta? V vas divjata zgolj bes ter nemoč, ki vam jemljeta energijo in se kažeta v obliki bolj ali manj neizrečenih zamer.

Koliko časa že trpite v tej godlji neizrečenih zamer glede dediščine, neiskrenih odnosov ter pretvarjanja? Besedo pretvarjanje sem uporabila zato, ker ne morete večjega dela svoje širše družine istočasno sovražiti in razmišljati, kako bi jim takrat, ko so sami zaradi lasne stiske in nepredelanih čutenj svojo notranjo borbo prenesli medse in pričeli biti drug proti drugemu nasilni, pomagali. Ko govorimo o nerazrešenih težavah glede dediščine in zamer, ki se vlečejo skozi več generacij, nehote trčimo ob dinamiko čustvenega življenja teh družin. V čustvenem smislu gre za dinamiko nasilja, ki ga poganjata bes ter nemoč, predvsem pa ogromno strahu in občutka dolžnosti. Skupaj s strahom pa narašča agresija, ki se pogosto spremeni tudi v avtoagresijo, torej agresijo usmerjeno navznoter. Odnosi zato niso več iskreni, temveč vedno bolj napeti, tudi manipulativni. Nerazrešena vprašanja družinski člani izrivajo iz njihove zavesti, o njih ne govorijo. Ko pa naletijo na te teme, napetost močno naraste, kar se največkrat pokaže kot umik drug od drugega ali pa kot groba prekoračitev osebnih meja. Koliko let že niste razrešili vprašanja dedovanja in koliko vaših predhodnikov si je sploh prizadevalo reševati nerešena vprašanja? Niste namreč napisali, kako ste do sedaj reševali dedovanje – koliko dedičev je sploh dobilo svoj del? Ali so bile potrebne tožbe na sodišču? Ste poiskali pravno pomoč? Koliko neposrednih soočaj z vpletenimi ob prisotnosti strokovnjakov (pravnikov, sodnikov, mediatorjev, psihologov …) ste do sedaj že imeli? Ali je kdo od dedičev že imel toliko poguma, da bi se dejansko odločil reševati nerešena vprašanja dedovanja, ali so do sedaj vpleteni vedno raje izbrali drugo pot – tisto, kjer se je molčalo o nerešenem ter se pretvarjalo, da so ta vprašanja manj pomembna ter da se jih lahko odloži za kasneje? Istočasno pa ste se z njimi intenzivno ukvarjali sami pri sebi, niste pa si upali dregniti v osje gnezdo?

Čedalje teže je zdržati ter potlačiti vsebine, ki vas bolijo. In napetost vedno bolj raste in odnosi so posledično vedno manj iskreni in bolj manipulativni. In člani družine ne želijo prevzeti odgovornosti za vprašanje dedovanja ter le-to največkrat prenašajo na partnerje/partnerke, ki se v družino priženijo (kot ste vi pričakovali od sestričninega moža, da bo uspel premakniti družinsko skalo besa in strahu ter zamegljenih vlog ter razrešiti več let staro zamero zaradi nerazrešenih vprašanj dedovanja).

In podoben vzorec stopnjevanja napetosti, strahu, nejasnih vlog ter nedorečene odgovornosti se pojavlja tudi pri partnerskem nasilju. Zaradi medsebojnega strahu in nezaupanja sta partnerja vedno bolj nezaupljiva, manj spoštljiva. Gre za odnose, kjer napetost postopoma narašča, vedno več vsebin ostaja neizgovorjenih, vse dokler ne pride do izbruha nasilnega vedenja, ki je lahko fizično ali psihično (v obliki žalitev, poniževanja, sramotenja, kasneje ignorance in prezira). V teh izbruhih se napetost sprosti, agresivni partner pogosto doživlja občutek krivde, ki ga še močneje poveže z žrtvijo. Medtem pa ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje, ampak jo skuša prevaliti na žrtev nasilja (je sama dala povod za agresivno reakcijo, je namerno prizadela drugega …). Po izbruhu se agresivni partner žrtvi opravičuje, zatrjuje, da se to vedenje ne bo več ponovilo, da jo ima zelo rad, in največkrat predlaga, da bi se oba spremenila in zaživela drugače. Strinjata se in sledijo t. i. »medeni meseci«, ko sta drug do drugega prijazna in ljubeča. Vse dokler njuni strahovi, šibkosti in neizgovorjene vsebine ponovno ne pričnejo stopnjevati napetosti in zgodi se naslednji agresiven izpad.

Dinamika nasilja znotraj družine, z vsemi občutji strahu, sramu in tudi zavrženosti, je torej dokaj podobna dinamiki pasivno-agresivnih in neiskrenih medgeneracijskih odnosov, kjer jih povezuje nerazrešena razdelitev dediščine. Delitev dediščine je namreč odgovornost staršev, ki naj bi otroke ljubili brezpogojno ter jim tako namenili enakovreden del svojega premoženja po smrti. Vkolikor te odgovornosti ne prevzamejo, se dedovanje lahko zaplete, ostajajo zamere in tihi bes, ki samo tli v vsakem posebej.

Če se vrnem k vašemu primeru, gospa. Koliko vi lahko poskrbite zato, da ste v odnosih iskreni in pripravljeni spregovoriti o neizrečenih temah? Ne glede na odziv vaše širše družine, ki ga ne morete predvideti, je za vas pomembno, da naredite največ v tisti smeri, da boste razbremenili sebe. Kajti živeti z medgeneracijskimi zamerami, vztrajati v neiskrenih odnosih ter doživljati konstantno napetost med družinskimi srečanji pomeni veliko izčrpavanje telesa. S tem pa imate posledično manj časa za sebe in za svojo družino, za vaše vsakdanje funkcioniranje. Ali ste sploh lahko sproščeni, ko se srečate z razširjeno družino? Ali lahko poskrbite zase in za svoje otroke, da se ne bodo tudi oni kasneje ukvarjali z vprašanji, ki jih lahko vi rešite? Vaša sestrična je odrasla oseba, ki se bo morala naučiti poskrbeti zase, vi zanjo niste odgovorni! Niti, žal, nimate moči, da jo zaščitite pred nasiljem v zakonu, in pred nasiljem, ki ga tudi sama ustvarja nad seboj, s tem ko v takšnem odnosu vztraja. Kaj vas torej ovira, da bi bili znotraj teh nefunkcionalnih sistemov iskreni in tvegali spregovoriti? Boste lahko tvegali zavrženost in prekinitev stika z razširjeno družino, mogoče celo odkrito nasprotovanje, ignoriranje vaših besed? Kajti preseči poznani vzorec – pretvarjanje, bes in nemoč, prekinitev stika, ponovna prijaznost in navidezno sodelovanje, ki je neiskreno – ni lahko. Vkolikor imate možnost, se oprite tudi na vaše starše (če jih še imate) ter skušajte dobiti podporo pri njih. Verjetno imate tudi predstavnike pretekle generacije, ki bi po vaši liniji morali prispevati del svoje odgovornosti in vas vsaj podpreti. Kajti vaš velik občutek odgovornosti (predvsem v odnosu do sestrične sedaj, ko je sama žrtev nasilnega moža) in istočasno sovraštva in nemoči govori o tem, da ste tudi sami močno vpeti v družinske odnose, kjer so vloge posameznikov zelo zabrisane.

Nasilnež in žrtev se morata namreč oba odločiti, da izstopita iz začaranega kroga, kjer so vmesna obdobje medenih tednov vse krajša in vedno manj prepričljiva. Največkrat imata tako nasilnež kot žrtev zgodnjo izkušnjo nasilnih odnosov, kjer so ju odrasli kot otroka vzgajali na milo rečeno »krut« način. Takšna vzgoja lahko poteka s prekinitvijo stika (npr. mama se z otrokom ne pogovarja ko se ne obnaša v skladu z njenimi pričakovanji), tako da mora otrok vso svojo stisko reševati sam (npr. ko otrok starša potrebuje in je v stiski, ga starš namerno pusti samega), na način da so otroci pogosto deležni nasilnih odnosov (npr. pretepanja, žalitev, kaznovanja s tišino, posmeha,…) ali pa se otroci ne morejo izogniti družinskem vzdušju polnem napetosti, strahu ter nepredvidljivosti. Ti otroci tako odraščajo z dvema nasprotujočima deloma sebe, ki se največkrat pokažeta v stresu in pri nepredvidljivih situacijah. Takrat lahko reagirajo agresivno (kot nasilneži), ali pa se ne znajo postaviti zase (kot žrtev). Tako ista oseba v določenih odnosih deluje kot žrtev (žena v donosu do nasilnega moža, v odnosu do gospodovalnega nadrejenega …), v drugih odnosih pa je lahko sama nasilna (v donosu do prijateljice, otroka, sorodnice). Kljub bolečini, ki jo drug drugemu prizadeneta partnerja v odnosu polnem nasilja, so te veze največkrat stabilne in dolgotrajne, ker oba partnerja verjameta, da bosta nekoč drug od drugega deležna drugačne reakcije. Kar pa se ne zgodi samo od sebe. Razrešitev iz te stiske, polne bolečih spominov in travmatičnih izkušenj z bližnjimi odnosi, je soočanje z lastno preteklostjo in postopna gradnja varnega ter zaupljivega odnosa s partnerjem. Kajti ko se bo žrtev znala postaviti zase in ne bo več pripravljena dopustiti nasilja do sebe tako v fizičnem kot v psihičnem smislu, bo tudi agresivni partner moral sam zdržati s svojo napetostjo. Moral si bo priznati in začutiti tudi ves strah, sram in občutke zavrženosti, ki jih sicer z nasiljem vedno znova posreduje žrtvi.

V primeru nasilnih odnosov smo vsi dolžni posredovati informacije ustreznim institucijam – CSD-jem, policiji, tožilstvu. To je naša družbena odgovornost, od leta 2012 tudi uzakonjena. V vašem primeru so bile institucije že obveščene, žrtev so zaščitili. Resnično upam, da bosta oba, tako vaša sestrična kot njen mož, deležna ustrezne psihološke obravnave, priporočam družinskega terapevta, ki jima bo pomagal prepoznati, zakaj se jima nasilna dinamika ponavlja in kako lahko iz nje izstopita. Sami jima ne morete pomagati, saj niste psihoterapevt. Pa tudi če bi bili, ste v prvi vrsti njena sestrična in do nje lahko pristopate zgolj iz te vaše vloge. Če ji želite pomagati tudi takrat, ko vas za pomoč ne prosi, lahko sami, nehote, prevzamete nasilno vlogo. Če si bo ona želela vašega nasveta, ji ga seveda povejte, ne postavljajte pa se na nikogaršnjo stran, saj ne gre za dve različni strani, temveč za skupno nasilno dinamiko, ki se nenamenoma preliva iz enega na drugega. Tisto, kar vi lahko naredite, je, da tvegate iskren, a odločen pogovor s člani razširjene družine. Potrebovali pa boste tudi vztrajnost, da se odprejo vprašanja dedovanja, pri katerih ste tudi vi vključeni.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk

This entry was posted in vprašanja in odgovori. Bookmark the permalink.

Comments are closed.