Smrt mi je vzela oba

Imam vprašnje in me zanima vaše mnenje. Moja zgodba je dolga, žalostna, ampak zdaj je že bolš. Poročena sem 5 let, z možem in sinom (3 leta) živimo pri njegovih starših, mi trije smo zgoraj. Pri hiši sem že dolgo časa, na začetku je bilo res težko. Niso me sprejeli – ne tašča, ne moževe sestre, niti njegov brat. Nagajali so mi, me zbadali, obtoževali vsake najmanjše stvari, taščo ščuvali in hujskali proti meni. Veliko sem prejokala, se umikala, razmišljala da bi odšla nazaj domov. Mož je bil premehek, pa veliko je delal ker je lastnik firme. Sem bila veliko sama v tem zverinjaku. Ko je tast umrl se je malo umirilo, tašča še posebej. Jaz sem rodila, stvari so se začele umirjat. Sama sem medtem zbolela, tako da sem zaposlena samo za polovični čas. Problem nastane, ker je tudi tašča zbolela, vedno bol je odvisna od naše pomoči. V dom noče, niti finančno nam ne bi zneslo jo dat tja, potrebuje pa nego. Mož je predlagal da ostanem doma, ker res zaslužim malo, pa da poskrbim zanjo, on nas bo vzdrževal finančno. Samo meni se zelo upira jo rihtat. Še vedno ji nič ne nardim prav, skoz se pritožuje. Moža nič ni doma, sem sama tudi za sina. Tašča in njegova familija se mi upira zelo. Ko razmišljam kaj naj nardim, sem vedno bolj v dvomih. Imate kak nasvet?


 

Spoštovana gospa!

Vaša zgodba je res polna grenkobe in zamer. Preživeli ste ponižanja, obtoževanja, izrečene so bile krute besede. Vse to ste prenašali, s solzami v očeh upali, da bo moževa družina le spoznala, da niste tako slabi, da niste vi vsega krivi, da ga ljubite in da želite ostati z njim. Pogumno je bilo ostati v tej hiši, tem zverinjaku, kot ga opisujete. In vaše uporništvo, vaša vera v boljši jutri in vaša ljubezen do moža so vas pripeljali do lastne družine, rodili ste sina in zgodba se je počasi pričela umirjati. Moževa družina je počasi zamenjala taktiko, pričeli so se umikati – tako tast kot tudi moževe sestre, brat. Ostala vam je le tašča, s katero živite v isti hiši. Vaš način življenja, vaša borba in vaše prizadevanje, kopičenje stiske se je začelo odražati tudi v odpornosti vašega telesa. Zboleli ste. Ravno tako pa je zbolela tudi vaša tašča, ki zopet prevzema vodilno vlogo v hiši. Vendar tokrat ne zgolj z osornostjo in kritiko, kot ste prej napisali, temveč tudi s svojo nemočjo. Kdo je dolžan poskrbeti zanjo?

Tisto prvo, kar mi pride na misel, je – kje je v vsej tej zgodbi vaš mož, gospa? Pravite, da je zelo zaposlen, da preživlja družino, da je lastnik firme … Ampak kakšno vlogo ima on v vaši hiši, v vaši družini, v odnosih s svojo primarno družino? Pravite, da ste veliko prejokali, da ste razmišljali celo, da bi odšli nazaj domov in obupali nad vsem hudim, kar ste doživljali. Kako je lahko vaš mož to poslušal? Koliko vas je uspel zaščitit, ste čutili njegovo podporo? Kljub temu da ste si z možem uredili stanovanje v hiši njegovih staršev, to še ne pomeni, da ste jim na razpolago, da vas lahko blatijo, krivijo in obtožujejo po mili volji.

Vaš način reševanja težav je za vas zelo naporen in boleč. S solzami v očeh vztrajate in se borite, medtem ko ste uspeli izčrpati svoje telo, ki ni moglo več uravnavati stiske in je zbolelo. Poleg tega ste rodili sina, ki vas zelo potrebuje in ki intenzivno čuti vašo napetost, vas strah in vašo zamero. Za varnost in spoštovanje vaše družine v hiši moževih staršev mora poskrbeti vaš mož. In kljub temu da finančno v večji meri vzdržuje družino, mu v čustvenem smislu zmanjka veliko moči, da bi ustrezno poskrbel za lastno družino, za vas in vašega sina. Tako ostajate sami in borite se na način, kjer boste zelo težko uspeli. Lahko dosežete, da vas prenehajo napadati, obsojati, ker jim zmanjka moči – to ste dosegli. Težko pa boste dosegli njihovo spoštovanje, če ste za njih še vedno nekdo, ki je v družino prinesel nemir in prepir, nekdo, ki nič ne naredi prav.

V tej zgodbi se vsi čutite prizadeti, tukaj nimate zmagovalca. Tukaj ste vi, ki se trudite že od vsega začetka, ki stisko doživljate dnevno, ko je vaše telo ves čas napeto in v pričakovanju, kaj boste spet naredili narobe, ko niste deležni lepih besed niti pohvale, temveč le grajo. Ravno tako je tukaj vaš mož, ki verjetno čuti veliko bolečino zato, ker njegovi starši ne zmorejo spoštovati njegove izbire življenjske sopotnice (vas) in sprejeti njega in vas kot novo družino. Koliko zavrženosti in žalosti mora ob tem doživljati tudi on! In zato je najboljša rešitev, da se na nek način umakne od te stiske ter svojo energijo usmeri v delo, v zaslužek. S tem pri sebi ohranja dobro mnenje o njem in o njegovi ljubezni do vas in sina, istočasno pa se mu ni treba neposredno spopadati z bolečino zavrnitve pri starših, predvsem pri materi. Ampak poskrbeti bo moral, to je njegova dolžnost – dolžnost moža in očeta. Na nek način je tudi tašča ostala brez podpore – ostala je brez moža, občutek ima, da ste ji vi »vzeli« sina, na katerega ne more več neposredno računati, saj je spoznala, da je vašemu možu družina pomembna, kljub temu da se neposredno ni spopadel z njo in se ni postavil na vašo stran. Že dejstvo, da se gospa z vami bori za naklonjenost in priznanje pri lastnem sinu, pove o njej veliko … Je njena stiska tako velika, da ne zmore ljubiti svojega sina kot mati, ampak ga želi imeti zase, prevzeti povsem drugačno vlogo, ki ji kot materi pripada? V borbi z njo ste vi ostali, niste se umaknili, še vedno kljubujete. Medtem ko so se umaknili vsi njeni otroci, ki njenega vedenja in zlobe ne spodbujajo več – ne vem, koliko jo sploh še obiščejo? Verjetno tudi sama čuti dobršen del zavrženosti in osamljenosti, občutij, ki se v vaši in moževi družini kar prelivajo po vseh družinskih članih. Vendar s temi občutji se bo morala tašča spopasti sama oz. s pomočjo strokovnjakov, nikakor pa niste vi tisti, ki bi ji bili dolžni pri tem pomagati! Ljudje velikokrat druge napadajo in se z njimi prepirajo, jih obtožujejo, namesto da bi se iskreno opravičili. Vendar druge napadamo takrat, ko nas je strah. Tudi vaša tašča mora čutiti ogromno strahu, da je kljub svoji nemoči do vas še vedno ostra. Veliko pogumneje bi bilo, če bi si dopustila biti toliko iskrena, da bi zajokala in se opravičila za vse gorje, ki vam ga je povzročila. Odločitev o tem, kar bo naredila, je njena.

Tisto kar pa je pomembno je to, kar boste naredili vi? Kje in kdaj ste se vi naučili, da ne smete kloniti, temveč da se morate boriti do zadnjega diha? Da še vedno iščete naklonjenost osebe, ki vas zavrača in žali, ki pri vas išče napake? Zakaj se še vedno trudite? Koliko je to zgodba majhne punčke v vas, ki se je naučila, da ne bo preživela, če ne poskrbi za druge, za odrasle? Da je vsa njena kvaliteta odvisna od njene vztrajnosti in da mora drugim dokazati, da je trdnejša od jekla? In kljub nespoštovanju, pomanjkanju priznanja, empatije in sočutja se je mala punčka trudila, da je izpeljala vse naloge, ki so ji bile naložene. Zanese se lahko zgolj nase. Pa čeprav je s tem žrtvovala sebe, svoje telo in bila do sebe in do svojega telesa še bolj kruta, kot so bili drugi do nje. Naučila se je, da ne posluša lastne bolečine, da ne klone pred pravim psihičnim nasiljem, ki se vrši nad njo, temveč vztraja. Ali lahko vi sedaj, kot odrasla gospa, spregledate, da vam tokrat ni več treba vztrajati, temveč da lahko reagirate drugače? Pričnete poslušati svoje telo? Če zaradi zamer in vse bolečine, ki ste jo doživeli, ne zmorete pomagati tašči in ob tem čutite gnus, potem ne skrbite zanjo. Vi tašči niste ničesar dolžni!

Po zakonu so otroci dolžni poskrbeti za svoje starše, ko le-ti ostarijo in ne zmorejo več skrbi za sebe. Poskrbeti zanje ne pomeni nujno, da morajo neposredno poskrbeti za njihovo nego. Spoštovanje lahko ostane še večje, če otroci neposredno ne negujejo staršev, ne posegajo v njihovo telo. S tem poskrbijo tudi za jasne razmejitve med generacijami in tudi odsotnost nepotrebnega sramu. Mož in njegove sestre ter brat naj se dogovorijo, kako bodo skupaj finančno poskrbeli za mamo. Vkolikor bo vztrajala, da ne želi iti v dom, naj ostane doma, potrebovala pa bo pomoč na domu – negovalko oziroma osebo, ki bo nekaj ur dnevno ali tedensko skrbela zanjo. Dogovorite se, v kakšnem obsegu in kolikšen finančni del vložka bo pokril vsak od njenih otrok.

Tisto, kar je prav, da vi naredite za sebe, je, da se z možem odkrito pogovorite o zamerah glede tašče in drugih članov družine. Vztrajajte tako dolgo, da vas bo mož slišal in začutil vašo stisko. Ravno tako bo z vašo ranljivostjo dobil moč, da bo priznal sebi in vam, kako žalostna je tudi njegova zgodba, kjer ni bil slišan in razumljen s strani staršev, za katere se je trudil bolj kot ostali bratje in sestre (ostal je doma, skrbel za njiju in celo predlagal vam, da poskrbite za njegovo mamo). Pa ravno tako v zameno ni dobil niti priznanja niti potrditve. In kako še vedno ne upa tvegati zavrnitev z mamine strani, saj se niti sedaj ne postavi dovolj odločno na stran svoje družine in prekine nespodobnih besed in žalitev z maminih ust. V tej bolečini in neslišanosti se lahko močneje povežete z njim in ohranjate trdno in varno partnerstvo, ki je potrebno za zdrav razvoj vašega sina. Istočasno pa dajte priznanje sebi, gospa, da ste potrpeli dovolj in da vam tega ni več treba. Da vam pripada lastno življenje, lastno delo (čeprav samo za polovični delovni čas), kjer se lahko potrjujete in osebno razvijate tudi na področju poklicne poti. In ko si boste drznili začutiti to jezo, boste zlahka vztrajali pri tem, da vam za taščo ni treba skrbeti, temveč naj zanjo poskrbijo njeni otroci. Vi ste dolžni poskrbeti za svojega sina in za vaše partnerstvo z možem. Tega pa ne boste zmogli toliko časa, dokler ne boste prisluhnili sebi in postali do sebe bolj nežni. Prenehali riniti »z glavo skozi zid«, temveč bolje sledili svoji intuiciji in zmožnostim svojega telesa. Zaslužite si ljubezen in priznanje, ki pa ju boste najprej morali sebi dati vi sami.

Ko boste močnejši in bolj odločni, bo tudi moževa družina na vas gledala na drugačen način. Vi pa boste nekoč mogoče začutili željo, da se z njimi pogovorite in poveste, da zavračanja in sramotenja več ne boste prenašali. Tega imate dovolj in pripravljeni ste z njimi zgraditi zgolj in samo spoštljive odnose. Poskusite, sprava vas bo osvobodila.

Srečno!

Sabina Jurič Šenk, psihologinja

This entry was posted in vprašanja in odgovori. Bookmark the permalink.

Comments are closed.