Preobremenjena mama

Pozdravljeni. Stara sem 40 let, z možem imava 3 otroke, starejši sin hodi v šolo, mlajša hči in sin še ne. Smo urejena družina, solidno situirana, nič nam ne manjka. Oba z možem sva zaposlena, rada imava svoje delo, čeprav je tempo v službi pri obema kar hud. Mož hodi domov pozno popoldne, včasih, ko imajo sestanke, šele zvečer. Pogosto je tudi na službeni poti. Sama imam skrajšan delovnik, vendar se mi vseeno včasih zavleče, saj vsega ne uspem narediti, tako da pridem domov šele okrog 16h. Pri razvozu in skrbi za otroke nama pomagajo stari starši, saj imajo otroci veliko dejavnosti, potrebujejo pa tudi dosti gibanja, sploh starejši sin, ki je hiperaktiven in jemlje ritalin. V zadnjem času imam težave, saj se mi zdi, da ne zmorem tega tempa. Utrujena sem in naveličana, ko pridem domov je vse razmetano in otroci so naporni, vse kriči in teka okoli, jaz bi želela malo miru. Ko pride mož domov se po navadi spreva zato, ker je tako dolgo hodil, pa še na rekreacijo gre, pa na tekmo, in še včasih na pijačo s kolegi,… sama si tega enostavno ne morem privoščiti, saj drugače so otroci ves čas brez naju, kar pa tudi ni prav. Ko skušam možu kaj reči pa pravi – ja si pa vzemi malo časa zase?! Kot da ne razume, da ne morejo biti otroci sami, sploh starejši, ki potrebuje več nadzora in ga stari starši zaradi hiperaktivnosti težko obvladajo. Kaj naj naredim? Razmišljala sem celo o tem, da bi enostavno odšla iz tega pekla…


Spoštovana gospa!

Iz vašega pisma je možno razbrati, da počasi postajate kot tempirana bomba, ki bo vsak čas eksplodirala. Po eni strani ste utrujeni in naveličani, po drugi strani pa jezni in besni in poleg tega še nemočni. Trudite se zdržati znotraj okvirjev navzven dobro situirane in urejene družine, medtem ko vaše doživljanje družinskega življenja spominja na hitro spreminjajoč se in dokaj kaotičen sistem. In bolj ko se trudite, da bi uskladili vse aktivnosti otrok in moža, manj časa vam ostane za vaše odnose z njimi ter za vaš skupni, družinski čas. Namesto umirjenih popoldnevov vaše življenje bolj spominja na železniško postajo, kjer vsak vlak drvi po svoje, za njim pa ostaja en kup hrupa in napetosti. Kolikokrat se vaša družina usede za isto mizo, v miru poje obrok oz. odide na nedeljski izlet, ki ni tekmovalno ali storilnostno naravnan?

V razvoju družine pridejo obdobja, ko imajo družinski člani zaradi različnih razvojnih nalog, ki so pred njimi, manj časa drug za drugega. In družina z majhnimi otroki sigurno je ena od teh razvojnih obdobij, ki je bolj naporno za starše. V tem času so otroci namreč zelo občutljivi in čustveno odzivni na vzdušje, ki vlada doma. Bolj ko bo mama napeta, bolj jo bodo otroci jezili, saj si želijo, da bi mama (tudi oče) svojo jezo odkrito izrazila in se ob tem sprostila. Pa tudi če to pomeni, da morajo žrtvovati sebe in biti tisti nepridipravi, ki bodo nagajali in bodo tako postali domet materine jeze. Vendar na ta način se bo vzdušje vsaj toliko sprostilo, da bo zanje varnejše in s tem bolj predvidljivo. Hiperaktivni otroci potrebujejo še več strukture, jasnih meja in predvsem notranje umirjenih staršev, ki dosledno vztrajajo ob svojih pričakovanjih do njih in jim istočasno ponudijo možnost, da svojo napetost in svoj nemir lahko izživijo na konstruktiven način ter se tako pomirijo – npr. z igro v naravi, tekanjem po gozdu, skakanjem po trampolinu, plavanjem … In starejši sin si seveda ob igri želi tudi vodenja in sodelovanja s strani odraslih, najbolj z očetom, saj v obdobju starejšega otroštva sinovi zelo potrebujejo vključeno in odzivno figuro očeta, ki jih zaščiti, jim daje potrditev in istočasno sodeluje z njimi. Kako zelo si otroci želijo, da si oče in mama vzameta čas zanje, kar si interpretirajo na način, da so zanju pomembni! Sploh pri odraščajočih sinovih (pa tudi hčerah) ima oče zelo pomembno vlogo, saj se z njim identificirajo in je njegova vključenost v vzgojo ključnega pomena. Tisto kar oče prinese domov, v smislu materialnih dobrin, je manj pomembno.

Zaradi številnih zadolžitev in dejavnosti znotraj družine in službe se pogosto zgodi, da oče in mama pozabita, da sta tudi mož in žena ter da potrebujeta čas tudi za razvoj in ohranjanje svojega partnerstva. Kajti partnerstvo je odnos, iz katerega lahko črpata energijo zase ter tudi za vzgojo otrok. V primerih, ko partnerstvo razpade, pa odrasli potrebuje nek drug varen in spoštljiv odnos z odraslo osebo, kjer lahko napolni svoje baterije.

Vprašanje, ki se mi postavlja, je – koliko časa boste vi še vzdržali v tem sistemu? Kot opisujete, se vi v družini zgolj razdajate, želite poskrbeti za otroke ter moža, medtem ko na svoje potrebe pozabljate. Koliko svoje stiske in težkih občutij, jeze in neslišanosti lahko vi podelite s svojim možem? Mu lahko poveste, da ste naveličani in utrujeni od vseh obveznosti in da potrebujete tudi čas zase?

Kajti šele ko boste poskrbeli zase, boste lahko dobro opravljali tudi vlogo žene in matere. Čas zase pomeni vzeti svoja doživljanja zares in iskati način, da se razbremenite, notranje umirite ter da si napolnite baterije. To lahko pomeni sproščen klepet s tistimi, ki vam veliko pomenijo, s prijatelji, znanci – ne z otroki. Kajti vaši otroci so odvisni od vas in so zato neprimerni za pogovor, kjer odrasli spregovori o svojih stiskah in občutjih, ki ga bremenijo. Otroci čutenja staršev še preveč čutijo in ker jih ne ubesedijo, stisko le odigravajo. Čas zase lahko pomeni tudi aktivnost, ki vam je všeč – lahko greste v naravo, v kino, na sprehod ali v gledališče. Predvsem pa je pomembno vaše stališče do časa zase – da začutite, da vam ta čas pripada in ne da ob tem razmišljate, kaj morate vse še postoriti ter imate zato občutek krivde. In bolj ko boste sami začutili, da ste do tega opravičeni, bolj resno vas bo vzel tudi vaš mož. Kajti oba sta starša vašim otrokom in sta zanje dolžna poskrbeti. Vaša služba in njegova služba sta enako pomembni za vzdrževanje vaše družine in tako on kot vi morate k službi in k skrbi za družino pristopiti z odgovornostjo. Vi ste namreč tisti, ki ureja vaš čas za delo, za družino, vaš prosti čas. Vi ste gospodar svojega časa in ga razporejate glede na vaše prioritete! Z možem se pogovorite in naredite plan, kdaj bo za otroke poskrbel on in kdaj vi, kdaj bo imel čas zase on in kdaj vi. In tega plana se držite. Ko boste začutili, da se vi odločate za aktivnosti, ki jih skozi dan počnete, in ne da samo brezglavo izpolnjujete dolžnosti, se boste počutili precej boljše. Ko se boste vzeli resno, sebe in svoje potrebe, vas bo resno vzel tudi mož. Še vedno se bo zgodilo, da bodo prišle nepredvidene situacije, ki bodo spremenile dnevni ritem. Če se bo to zgodilo vam, boste vi tisti, ki boste poskrbeli za pomoč pri varstvu otrok ali kakem drugem opravilu, če pridejo spremembe v moževem planu, bo on iskal pomoč, prevoz ali nasvet starih staršev ali drugih. Življenje vašega moža in celotne vaše družine ni pod vašo kontrolo. Medtem ko službena obveznost (pravite, da tudi tam težko končate ob dogovorjenem času, saj vas z delovnimi nalogami kar zasujejo) je vaša odgovornost in tukaj boste morali postaviti mejo in pustiti dodatne delovne naloge za drug dan.

Boste zdržali ob tem, da ne boste vršili kontrole nad situacijami, za katere je odgovoren vaš mož? Ob spremembi vašega vedenja, ob vaši odločnosti in prepričanju, da si zaslužite tudi čas zase, se bo spremenilo tudi vedenje vašega moža. Dokler pa vi sami poskrbite za vse in ste »zgolj« nezadovoljni in nesrečni, pa do želenih sprememb ne boste prišli.

Ravno tako je pomembno, da si z možem vzamete čas za vaju, da ohranjate medsebojno povezanost in iskren pogovor. Pogovor, v katerem se umirite in čutite slišano. Kdaj ste se v odnosu z možem tako počutiti? Ali so vaši pogovori omejeni bolj na formalnosti, medsebojna očitanja in kritiko? Lahko možu zaupate, kaj čutite, in koliko vas sliši? Predvsem pa, za pogovor z možem ne izberite trenutka ko ste zelo jezni, ker je zamudil kosilo, ali prišel prepozno domov. Ali takrat, ko se skupaj z otroki peljete v avtomobilu, da potem ta pogovor pred otroki zgleda kot dokazovanje drugemu, kdo ima prav in kdo nima. Tako vi kot on morate biti v trenutku pogovora umirjeni in pripravljeni slišati drug drugega.

Ob vašem pismu se mi poraja tudi vprašanje – kdaj ste se naučili, da so vaše potrebe tiste, ki pridejo zadnje na vrsto? Da je potrebno prej poskrbeti za vse druge (moža, otroke, službo …), za vas pa časa največkrat zmanjka? Koliko ste bili sami slišani s strani odraslih v vašem otroštvu? So vas starši razumeli, začutili in si vzeli čas za vas? Ali ste bili vi tisti, ki ste se na vso moč trudili, da so vas opazili, ste morali biti pozorni na razpoloženje staršev, da ste lahko precenili, kdaj priti do njih in kdaj jih pustiti pri miru? V kolikor so ta vprašanja za vas zelo boleča oz. nanje nimate odgovora, ker se otroštva niti ne spomnite dobro, vam svetujem, da se obrnete po pomoč k strokovnjaku, najbolje k družinskemu terapevtu. Kajti poskrbeti boste morali za majhno punčko v vas, ki še vedno z ugajanjem drugim želi pridobiti njihovo ljubezen.

Želim vam čim več poguma in odločnosti, da boste tokrat poskrbeli zase.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

This entry was posted in vprašanja in odgovori. Bookmark the permalink.

Comments are closed.