Spolna identiteta

Pozdravljeni!

Sem študent, ki ne ve, kdo je. Predvsem me muči spolna identiteta. Do zdaj še nisem našel ljubezni in vedno bolj se mi zdi, da je v ženski nikoli ne bom našel, če me razumete. Kako naj odkrijem, kdo sem? Kaj sem? Z moškimi še nisem eksperimentiral, ker si ne upam. Želim si, da je to samo faza, ki bo prešla, ampak kakor berem forume, ljudje pišejo da je to močnejše od tebe. Jaz pa v današnjem svetu ne upam biti tak, ker nočem razočarati svojih staršev. Blazno me imata rada in vem, da si oče želi, da gre priimek naprej (imam še mlajšo sestro). Mami ima včasih težave, zapira se v stanovanje in čisti, potem pa je dva tedna nasmejana in vesela in govori o tem, kako bo šla v hribe pa k frizerju pa kako je v službi fino. Če ji takrat omeni kakšno svojo težavo, me sploh ne posluša, samo objema me kao vse je v redu. Ne bi si mogel odpustiti, da njo in očeta razočaram. Kaj naj naredim? Kako naj se rešim iz te negotovosti? Naj požrem svoje želje? Naj grem prek Erazmusa v tujino in se tam probam najdt?


 

Spoštovani gospod!

Ogromno strahu in sramu je zaznati v vašem pismu. Ali je z mano vse OK? Kako zelo drugačen sem od drugih? Kako bodo to sprejeli moji starši? Naj požrem svoje želje, da ju ne razočaram? Koliko stiske je skrite v teh besedah? Stiske, ki ni izgovorjena in samo tli v vas. Koliko časa se že to sprašujete in upate, da najdete odgovor na forumih, ob izpovedih drugih? Kajti bojim se, da vi sogovornika, s katerim bi o tej boleči temi, ki se dotika predvsem spolne identitete, spregovorili, še niste našli.

Posameznikova identiteta, tudi spolna, se oblikuje postopno, od zgodnjega otroštva do mladostništva. Tisto, kar je pri tem pomembno, pa je, da ima razvijajoči se odrasli možnost, da v spodbudnem okolju oblikuje svoja lastna stališča, vrednote in pričakovanja glede sebe in glede svojega ter nasprotnega spola. Spolna identiteta je pod velikim vplivom družbenih silnic, kar lahko pri drugačnih odraslih, tistih, katerih stališča in prepričanja se razlikujejo od večine, izzove še dodatno stisko. Vprašanja kdo sem, kakšen je moj namen, v kakšno osebo se želim razviti, s kom želim živeti, ali želim imeti potomstvo … so vprašanja, na katera si odgovarjamo tekom otroških in mladostniških let, marsikdo pa tudi kasneje. Trdna stališča – na kateremkoli področju – za katerimi lahko stojim, si oblikujem tako, da jih najprej sam preverim in šele nato vanje verjamem (npr. če sta oba starša po poklicu pravnika in je poklic pravnika v življenju razvijajočega se mladostnika predstavljen kot edini primeren, spoštovan in donosen poklic, se zelo verjetno mladostnik odloči, da bo tudi sam postal pravnik. Vendar če ob tem ne razišče svojih močnih področij, svojih želja in pričakovanj na področju poklicne kariere, tudi stila življenja, ki mu ga poklic pravnika ponuja, ga bo izbrani poklic manj zadovoljeval kot njegove starše. Verjetno bo ta razvijajoči se odrasli vlagal v svoje delo bistveno več energije in se bo moral za poklicne dosežke, primerljive dosežkom svojih staršev, veliko bolj boriti, zadovoljstvo z rezultati bo verjetno manjše kot v primeru, da bi do enakih odločitev prišel sam, s predhodnim preizkušanjem tudi drugih možnosti, recimo poznavanje drugih poklicev, iskanje informacij, iskanje poklica po meri njegovih želja …). Enako velja za vsa stališča in vrednote, ki si jih oblikujemo in pri katerih imajo naši starši in bližnja okolica zelo pomembno vlogo.

Osnova, da pa se lahko odločamo in smo trdni v svojih odločitvah, so povratne informacije, ki jih posameznik med odraščanjem dobiva o sebi. Realna povratna informacija, kaj zmore, kako ga vidijo drugi, realna pohvala za dobro opravljeno delo in kritika, če svojih dolžnosti ne izpolni (v smislu ne pospravi za seboj, se ne drži dogovorov, prepiše domačo nalogo …) so osnova, na kateri otrok in mladostnik gradi svoje temelje. Tako gradi temelje za samopodobo, ki predstavlja realno sliko o njem na telesnem, akademskem, čustvenem, socialnem, družinskem področju, pa tudi za identiteto, ki je še širši koncept kot samopodoba. Tudi pri razvoju spolne identitete velja enako. Ne gre le za privlačnost do enakega ali nasprotnega spola, gre tudi za oblikovanje celotnega koncepta o tem, katerega spola smo, razvoj sekundarnih, na spol vezanih vedenj ter razvoj genitalne spolne orientacije. Da ne kompliciram preveč. Poleg poznavanja sebe potrebujemo v času odraščanja tudi dovolj moških in žensk, s katerimi se lahko primerjamo, ter podporo staršev in drugih odraslih takrat, ko iščemo sebe, se učimo o pričakovanjih od svoje spolne vloge, vrednot, ki so vezane na spolnost in spolno vlogo, ter predvsem se naučimo tudi čustvovanja ter izražanja čustev in občutkov do ljubljene osebe, ne glede na spol. Brez jasnih sporočil, realnih povratnih informacij o nas samih in o pričakovanjih do nas pa je odkrivanje spolne vloge lahko zelo stresno in naporno. Koliko imate torej vi občutek, da ste dejansko preverili, kdo ste, kaj si želite in kako se počutite ob istem oz. ob nasprotnem spolu? Zmotno je prepričanje, da morate nujno imeti za seboj izkušnjo spolnega odnosa oz. izkušnje druge spolne prakse, da lahko presodite o tem, kateri spol vas privlači. Največkrat je odgovor skrit ravno v tem, da dobite v čustveno varnem in spodbudnem okolju dovoljenje, da raziskujete sebe in svoja občutja. Ampak koliko ste vi pri sebi povsem prepričani in veste, kaj čutite in kdo ste, pa vas je le strah, da vas takšnega, kot ste, starši ne bodo sprejeli oz. bodo nad vami razočarani?

Ko govorite o pričakovanjih staršev, je pri vas zaznati veliko grenkobe. Izhajate iz tega, kako zelo jih boste razočarali, če boste drugačni, kot oni pričakujejo, da ste. Koliko ste do sedaj s starši uspeli iskreno spregovoriti o vaših občutjih in tudi doživljanju njihovih pričakovanj (ne zgolj na področju spolne identitete, temveč tudi drugod)? Koliko pritiska zaznate z njune strani in koliko imate sploh možnost o tem z njimi spregovoriti? Kajti v primeru, da se s strani staršev ne čutite slišanega, da se vas utiša z objemi in poljubi ter besedami, da je vse OK, vi pa čutite, da temu ni tako, boste morali poiskati sogovornika drugje. Starši so tisti, ki imajo svoje otroke brezpogojno radi. Otrok jih ne more razočarati kot človek; lahko samo ne odobravajo njegovih dejanj, njegovega načina življenja, njegovega razmišljanja. Ampak za reakcije svojih staršev vi niste odgovorni in nanje ne morete vplivati. Po vaših informacijah sodeč, je v vaši družini več stiske, ki ji še niste uspeli dati besede. Zelo verjetno je tudi vaša mama v stiki, ko obupa nad tem, da bi bila slišana, pa se raje zapre v sobo oz. se želi razbremeniti s čiščenjem, išče uteho pri obisku frizerja, da uredi svojo zunanjost, medtem ko ne ve, kdaj bo čustveno ponovno prišla do točke, ko bo zelo ranljiva, ko ji bo tako težko, da se bo kar zaprla v sobo. In ko potem gospa le pride iz sobe, je zelo drugačne volje, kot evforično opisujete njeno razpoloženje, istočasno pa čutite, da ni pristno. Vendar mama bo lahko iskala sogovornika v očetu oz. v drugi odrasli osebi, vi kot njen otrok (četudi ste že odrasel!) pa nikakor niste primeren kandidat za tovrstne pogovore z njo.

Ravno tako je na mestu vprašanje, koliko vaš oče razmišlja o vas in o vaših potrebah, ali je bolj osredotočen na svoje potrebe, ko želi ohraniti svoj priimek in s tem priimek svoje primarne družine, ne vpraša pa se, kakšne so vaše potrebe, ali si sploh želite potomstvo, kaj vam pomeni priimek? Kajti možnosti za tehnično ohranitev priimka je ogromno – tudi vi si lahko spremenite priimek po poroki s komerkoli želite, ravno tako ga lahko sestra ohrani, če bi tako želela. Problem je v tem, da vam starši ne dajo možnosti, da izstopite iz njunih okvirov, če želite, da boste pri njih dobili potrditev in občutek sprejetosti, zaželenosti v zvezi s svojim vedenjem. Vendar me skrbi, da teh občutij že sedaj nimate, če govorite o tem, da vas starši ne slišijo in da svojih stisk z njimi ne morete deliti. Za vaše dobro počutje si najprej poiščite sogovornika, s katerim ste lahko iskreni in mu poveste vse, kar vas boli. Če imate dobrega prijatelja, prijateljico, je to prvi korak. Lahko se pogovorite tudi s strokovnjakom, ki vam bo pomagal pri raziskovanju samega sebe. Kajti bolj ko berete forume, več mnenj o drugih dobite. Še vedno pa je to zgolj sprejemanje informacij, vi pa potrebujete sogovornika, ki bo poslušal in slišal predvsem vas.

Razmišljate še o študentski izmenjavi in s tem o odhodu v tujino. Umik v tujino vam lahko pomaga na način, da se za nekaj časa odstranite od tihih pričakovanj staršev ter od njunega pritiska na vas. Zgolj sprememba okolja pa vaših stisk ne bo rešila. Tisto, kar vam tujina lahko prinese, je, da bi se ob tem res intenzivno ukvarjali s seboj, prisluhnili svojim čutenjem in si dali priznanje, da čutite pravilno. Torej da bi vam izmenjava omogočila, da dobite drugačen pogled nase in tudi na dinamiko vaše družine. In če vam ob tem uspe, da postanete do sebe bolj iskreni, da vztrajate pri svojih čustvih ter da se odločite iskati sogovornika tudi zunaj doma, če doma ne boste slišani, potem izmenjavo vsekakor priporočam. Ne verjamem pa, da bi se situacija zgolj z odmikom za nekaj mesecev bistveno spremenila. Kajti v družini imamo vsak svojo vlogo in družinski sistem je močnejši od posameznika. Tako morate svoja doživljanja in svoja čutenja vzeti zelo resno, da lahko pri tem vztrajate in s tem povzročite spremembo družinske dinamike. Tukaj je laže, če se za nekaj časa umaknete. Vendar pa ob prihodu nazaj tvegate zavrnitev in razočaranje s strani staršev, če boste želeli znotraj družine živeti zelo drugače kot do sedaj.

Želela bi izpostaviti še naslednje – vkolikor boste zatirali samega sebe zato, da bi ugodili staršem, boste, milo rečeno, nesrečni. Lahko pa se vam zgodi tudi, da drugih razvojnih nalog, ki so od odraslega pričakovane (finančna osamosvojitev, čustveno zrel intimen odnos z drugim, selitev, razvoj poklicne kariere …), ne boste uspeli realizirati optimalno, kar zopet pomeni, da boste starše verjetno razočarali. Starševski pogled na otroka, ki mora biti takšen, kot si ga starša želita in ne takšen, kot on je, žal ne odraža brezpogojne ljubezni. V teh primerih starši otroka ne zmorejo videti kot posameznika s svojo življenjsko zgodbo, temveč kot podaljšek njunih osebnih želja, pričakovanj. To je velika bolečina staršev, ki zaradi svojih, bom rekla rigidnih, prepričanj in bolečine ne zmorejo začutiti potreb svojega otroka. In tukaj jim vi ne morete pomagati. Bolj ko se prilagajate »projektu«, ki bi ga starši želeli imeti v vaši podobi, bolj boleče bodo posledice tudi za vas. Kakorkoli torej obrnete, je najbolje, da sledite sebi in da pričnete o svojih potrebah in svojih čutenjih govoriti čim prej. In seveda vztrajati na tem, da vas slišijo.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

This entry was posted in vprašanja in odgovori. Bookmark the permalink.

Comments are closed.