Strah pred vrtcem

Pozdravljeni! Zanima me, če mi lahko pomagate z nasvetom. Sem mlada mamica, izobražena, imam hčerko, staro dobri dve leti. S partnerjem skupaj živimo, blizu njegovih staršev, naši odnosi so dobri. Največja težava je ta, da nimam službe, kljub temu da jo intenzivno iščem že dobro leto. Ta brezposelnost vpliva na vse pore mojega življenja in mu znižuje kakovost, ampak ne pišem vam zaradi tega. Vseeno sva hčerko vpisala v vrtec, saj se nama je zdelo, da bo tako najbolje – če bom slučajno dobila službo, pa tudi zaradi socializacije in izobraževanja otroka. Doma sicer imava taščo in tasta, ki jo z veseljem popazita, ampak to pač ni vzgoja in izobraževanje. Svoji hčerki želim, da preživi dopoldne z usposobljenimi vzgojiteljicami. Vse to mi je jasno in na zavestni ravni sem prepričana, da ravnava prav.

Zdaj pa se vrtec približuje in mi je vedno bolj težko. Mučita me dve stvari. Prva stvar je slaba vest. Zakaj? Zato, ker bomo vrtec plačevali oziroma ga bo plačeval partner (tako kot vse, on nas živi, jaz s honorarnim delom zaslužim le nekaj evrov), jaz pa bom doma. In še druga stvar, sama imam zelo slabe izkušnje z vrtcem, ko sem bila otrok. Zelo sem pogrešala mamo, veliko prejokala, nisem se vklopila, vzgojiteljice so me silile s hrano, bala sem se, da nihče ne bo prišel pome ipd., skratka, nočna mora, ki me je zaznamovala. Zdaj se bojim, da bo moja punčka doživljala isto, jaz pa bom doma, »frej«, pa še plačevali bomo. Vidite absurd? Kaj naj naredim? Jo vseeno dam v vrtec? Je tudi zelo navezana name in se bojim, kako ga bo sprejela. Kaj če bo nenormalno jokala? Tega si se bom mogla odpustiti. Naj jo imam še eno leto doma, če dobim službo, pa jo dava tašči? Prosim za nasvet! Hvala!


 

Spoštovana gospa!

Iz vašega pisma je možno začutiti ogromno strahu in nezaupanja. Strah in nezaupanje instituciji, nezaupanje tujim osebam, nezaupanje vaši hčerki, ki je tako zelo ranljiva in krhka v vaših očeh … Ta strah vas povsem hromi in preprečuje, da bi na hčerin vstop v vrtec gledali kot na priložnost, da se poveže z novimi vrstniki, da se uči od kompetentnih odraslih, ki znajo vzgajati in izobraževati predšolske otroke. Na tem mestu je tudi povsem vmesno vprašanje za vas – koliko imate vi nezaupanja vase, v vašo sposobnost, da boste našli pravo službo in jo boste zelo dobro opravljali?

Iz vaše zgodbe je razbrati, da ste si v času predšolskih let prisvojili kar nekaj zelo negativnih izkušenj v vrtcu, kjer ste bili tako osamljeni, pogrešali ste mamo, bilo vas je strah, niste se znašli v novem okolju, čutili ste se povsem zavrženo in pozabljeno … Kako težka občutja so to za tako majhnega otroka! Istočasno pa ste od tujih odraslih ljudi doživeli pravo nasilje in grobost – siljenje s hrano je namreč oblika fizičnega nasilja nad otrokom in je nedopustna. Tisto, kar me najbolj zanima, je – kje je bila takrat vaša mama? Je vedela za vse to nasilje, ki se je dogajalo nad vami oz. ste ga vi tako doživljali? Vas je mama znala zavarovati, se pogovoriti z vzgojiteljicami ter vztrajati, da se to vedenje do vas s strani vzgojiteljice ne bo več ponovilo? Če tega ni storila oz. je vzgojiteljice niso vzele resno, sama pa ni dovolj vztrajala, potem ste bili vi kot majhen otrok s temi težkimi občutki povsem sami! In vi se kot majhna punčka takrat niste mogli upreti, ste kar obstali tam in lahko le nemočno jokali in čakali, da nekdo pride po vas. Ta občutja so še vedno zelo močna v vas in bojite se, da se bo vaši hčerki dogajalo enako. Zavedati pa se morate nečesa – kljub temu da ste s svojo hčerko močno povezani, ona ni enaka kot ste bili vi oz. ni del vas! In vaša punčka ne bo doživljala podobne zgodbe, kot ste jo doživeli vi. Zakaj? Zato, ker vi zelo močno čutite svojo hči in jo boste branili pred vsemi odraslimi, ki bi ji želeli storiti kaj žalega. Pogovorite se najprej s partnerjem, s katerim se dobro razumete. Zaupajte mu svojo stisko ter strah pred vrtcem. Potem se pogovorite še z vzgojiteljico. Povejte ji, da je vrtčevsko obdobje v vas pustilo zelo negativne spomine in da boste zato nehote še bolj pozorni na to, da se vaši hčerki ne zgodi kaj podobnega. Povejte ji, da želite, da vas obvešča o tem, če se vaša hči ne bo vključila v skupino ali če bo na kakršenkoli način izstopala, saj bi želeli doma narediti vse, da se bo v vrtcu dobro počutila.

Tisto prvo, kar morate narediti, pa je to, da boste vrtcu zaupali. Toliko časa se pogovarjate z vzgojiteljico, da vas bo pomirila, šele potem boste lahko hčerko oddali v skupino in je ne boste »nehote« želeli odnesti domov. Kajti strah pred vrtcem boste izgubili šele, ko boste vrtec videli ne samo kot prostor, kjer se vaša hči lahko veliko nauči, temveč tudi kot prostor, kjer se vaša hči lahko zabava, spozna nove prijatelje ter se počuti dobro. Verjetno bo vaša hči potrebovala uvajalno obdobje, kot vsak otrok. In verjetno bo včasih tudi jokala, ko boste odhajali in jo pustili tam. To je naraven odziv otroka, ki zapušča ožji krog družine in domačih ter stopa v drugo institucijo, ki mu je do sedaj tuja. In tako otrok kot odraslih je strah vsega novega, kar pa pokažemo na različne načine. Če je vaša hči tudi doma pogosto pokazala svojo stisko z jokom, bo tako naredila tudi v vrtcu, če je stisko odražala drugače, bo na tak način verjetno reagirala tudi v vrtcu. Vendar vzgojiteljice so tam zato, da ji bodo pomagale prenesti ločitev od vas ter se vključiti v skupino, spoznati druge otroke ter se naučiti dnevne rutine v vrtcu. Nič niste napisali o tem, kakšen temperament ima vaša hči, koliko je družabna, kako hitro sprejme druge otroke oz. odrasle, koliko zna govoriti in koliko je samostojna pri igri. Vse to so pomembne lastnosti, ki ji lahko olajšajo oz. otežijo prehod v vrtec. Pomembna je izkušnja, da se vaša hči nauči nekaj novega, da vstopi v neznano okolje ter da se nauči prilagoditi, slediti navodilom ter se izražati pred skupino. Tukaj ji bodo pomagale vzgojiteljice in vi ter vaš partner doma. Vaš strah zaradi vaše negativne izkušnje pa lahko samo ovira vas, da na situacijo ne morete pogledati z odraslimi očmi ter da hčeri ne morete pomagati narediti korak naprej v njeni socialni zrelosti.

S partnerjem se pogovorite tudi glede vašega občutka krivde pri plačevanju vrtca. Ponovno poudarjam, da vaša hči ni samo vaša, temveč je tudi partnerjeva. In verjetno se oba strinjata s tem, da je vrtec zanjo najboljša rešitev. V njeno dobro bosta torej oba prispevala vsak po svojih najboljših močeh. Vaš partner več v finančnem smislu, vi pa tako, da boste v čim večji meri premagali svoje strahove in negativne izkušnje z vrtcem ter da boste kmalu našli zaposlitev, ki vas bo osrečevala. Kajti vaša hči ob sebi potrebuje zadovoljne in pomirjene starše. In ker zaradi vaših slabih izkušenj z vrtcem ter zaradi brezposelnosti vi niste zadovoljni in pomirjeni, ste vaši hčerki slab zgled ter nehote tudi ne najboljša družba, ob kateri preživlja večji del dneva. Ne razumite narobe, vendar če bi še eno leto ostala z vami doma, je to en korak nazaj tako zanjo kot za vas. Ona se bo morala naučiti vključitve v novo okolje, vi pa ravno tako. Ker če prav razumem, ste od njenega poroda dalje brez redne zaposlitve, torej osredotočeni v največji meri nanjo. Verjetno ste jo veliko naučili, ji veliko pokazali ter poskrbeli, da je bil ta čas zanjo kar najlepši in čim bolj zanimiv. Ta čas ste namenili predvsem njej, njenemu razvoju, njenemu zgodnjemu učenju. Naredili ste ogromno. Vstop otroka v vrtec pa je korak naprej, v drugačno okolje, kjer se bo malčica lahko naučila povsem drugih stvari, ki ji jih doma ne morete nadomestiti – ne vi ne vaša tašča in tast. Napisali ste, da je vaša hči zelo navezana na vas. Ste se vprašali, koliko ste vi navezani nanjo? In koliko je pri tem tudi za vas vstop hčerke v vrtec stresen ne samo zato, ker ste imeli sami zelo negativen izkušnje z njim, temveč tudi zato, ker se boste morali ločiti od nje? In v odnosu do malčice ste vi tista, ki bo odločala o bližini in oddaljenosti med vama in hčeri dala priložnost, da jo v stiski potolaži tudi druga odrasla oseba, da se hči tudi njej zaupa, da se prilagodi skupini, da sledi navodilom. Pri tem imam v mislih predvsem to, da dovolite, da zanjo poskrbi tudi nekdo drug in ne vi, tudi če ste vi v bližini in imate možnost zadovoljiti njene potrebe. In ker ste bili, predvidevam, do sedaj njej zelo na razpolago, bo začetek zanjo sigurno težak. Ponovno si bo želela vaše celodnevne družbe, vas, ki jo najbolj poznate in ob komer se dobro počuti. Vendar pa to ni vzgoja in izobraževanje, kot ste že sami napisali. In vsaka novo naučena situacija terja od otrok in od odraslih tudi določen napor, določeno stisko. In tudi vašo hči čaka ta napor, ta sprememba, ki bo lahko tudi stresna. Ampak brez te izkušnje ji ne omogočate optimalnih pogojev za zdrav socialni razvoj.

Zanima pa me, koliko ste v tem času razmišljali v prvi osebi ednine. Kaj boste naredili vi sami, kako boste razveselili sebe, kako in kdaj se boste vi česa novega naučili? Koliko ste vi suvereni pri predstavljanju sebe na trgu dela? Kajti v kolikor boste ves čas razmišljali le o vas kot o družini in o vaši hčerki, ne pa najprej o sebi, potem boste do osebnega zadovoljstva in suverenosti pri iskanju službe težko prišli. Iskanje službe je zahtevnejše delo kot služba sama. Glede na spremembe trga dela morate biti zelo kreativni, da se lahko ustrezno predstavite ter sami uvidite, kje lahko določeni organizaciji, firmi s svojim znanjem in izkušnjami prinesete dobiček, novost, napredek. Za kakršnokoli kreativnost pa je predpogoj odsotnost stresa in skrbi. In samozaupanje. Torej imate, gospa, tudi vi še veliko dela in zadolžitev in nikakor ne boste »frej«, medtem ko bo vaša hči v vrtcu!

Verjamem, da boste službo našli in jo boste tudi uspešno opravljali. Potrudite pa se in spremenite najprej vaše mnenje o tem, kako težko je službo dobiti, ter se otresite strahov v zvezi z novostmi, ki skupaj s službo prihajajo.

In prav je, da se zavedate, da sta strah in nezaupanje pri odraslih tako močna in nas ovirata pri uspešnem funkcioniranju ravno zato, ker ju gledamo z otroškimi očmi. V odraslosti pa se lahko spopademo s stresnimi situacijami in jih uspešno rešimo, če le dovolj dolgo vztrajamo.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

This entry was posted in vprašanja in odgovori. Bookmark the permalink.

Comments are closed.