Zaljubil sem se

Čao, imam vprašanje. S punco sem dve leti, imava se dobro. Samo ker imava mal problemov s kešom sva res bizi. Ves čas se dela, ona kelnari, jaz še popoldne delam. Urejava stanovanje, eno staro sva kupila in se ful zapufala. Problem se mi zdi da je njena sprememba. Ker je vedno bolj čudna, pa zamorjena. Jaz sem dost na terenu, se ukvarjam z različnimi stvarmi, in sodelujem z več podjetniki. Sem tudi sp, sodelujem z eno firmo, kjer sem spoznal dobro kolegico, ki vodi pisarno. Je čisto druga kot moja punca. Ob njej imam ful dobrih idej, energije, posel mi raste. Ne vem, če je samska ali vezana, ampak zame je idealna. Ne vem če še želim bit s punco. Ne verjamem več v naju. Kakšna ideja kako naj to spelem? Hvala.


 

Spoštovani gospod!

Zasuti z vsemi obveznostmi, ko ste razmišljali samo še o tem, koliko evrov prinese določeno delo, kam morate iti in s kom se poslovno povezati, ste povsem pozabili tudi nase in na svoj odnos s partnerko. Tukaj je začutiti pravo zmedo, strah in občutek krivde. Vaša motivacija, da čim prej poplačate dolgove in si uredite skupno stanovanje ter zaživite umirjeno življenje s partnerko, se vam vedno bolj umika. Kaj narediti zdaj? Naj se odpovem »pravi ženski« in ostanem nesrečen s partnerko? Kajti presenetila so vas močna čustva, vibrantnost in energija, ki jo čutite ob poslovni kolegici, kot jo imenujete. In kljub jasnim ciljem in želji, da čim prej uredite stanovanje in zaživite s partnerko, ste zaradi oddaljenosti, ki jo sedaj čutite do nje, pripravljeni te plane opustiti. Kaj se vam torej dogaja?

Gospod, zaljubili ste se. Zaradi obilice dela in zadolžitev ste povsem pozabili ohranjati svoje partnerstvo, ki brez vaše in partnerkine pozornosti ter vnašanja energije vanj ne more biti zadovoljujoče ne za vas ne zanjo. In tako ste, namesto da bi si dnevno vzeli čas tudi zase in za partnerko, preverili, kako se počutite, iskali skupen čas za oddih, nežnost, skupen izlet, pogovor, ostajali na svojem bregu z željo, da se to obdobje čim prej zaključi in da boste potem lahko normalno zaživeli. Vendar ta vaša delovna vnema je trajala predolgo in energije za vzdrževanje partnerstva je zmanjkalo. Koliko ste pri sebi opazili, da niste več zadovoljni, ker toliko delate in nimate dovolj časa za vaju, za vaš odnos? Pomanjkanje skupnega časa in izkazovanja medsebojne naklonjenosti ste opazili pri partnerki, ki jo opisujete kot zagrenjeno, slabe volje in zelo drugačno. Ste si vzeli čas in skušali ugotoviti, kaj se dogaja, da se je tako spremenila, vsaj v vaših očeh? Verjetno tudi ona iz partnerstva ni mogla več črpati energije za svoj vsakdan, mogoče si je želela več vaše bližine, vašega časa, mogoče se je znašla v težavah na delovnem mestu, pa ni našla sogovornika, s komer bi tegobo lahko podelila, mogoče je celo čutila, da vam ni dovolj pomembna, da bi si vzeli čas zanjo, da bi se pogovorila, … Ne vem, kolikokrat je sama dala pobudo za pogovor, koliko vam je zaupala o svojem nezadovoljstvu. Kaj se je zgodilo na njeni strani, ne vem, tisto, kar ste povedali, je zgolj to, da ste se tudi zavestno umaknili od nje, zato ker se je spremenila na način, ki vam ni všeč.

Vsak odnos dveh odraslih ljudi se razvija po določenih zakonitostih. Največkrat se začne z zaljubljenostjo. V tem času doživljamo podobna občutja, ki ste jih opisovali ob stiku z vašo poslovno partnerko. Zaljubljeni ima veliko energije, dobrih idej, čuti se eno z drugim. Največkrat je osredotočen zgolj na pozitivne informacije, ki jih o drugem ima. Manjkajoče informacije o drugem zapolni s svojimi, lahko tudi prirejenimi, katerih resničnost ni najbolj pomembna (kot ste npr. rekli, vam je vseeno, ali je gospa v vezi ali ne. Čeprav je to za vašo mogočo skupno prihodnost lahko ključna informacija). Zaljubljeni torej hrepeni po skupnem času, skupnem pogovoru, telesni bližini, nežnosti. Zdi se mu, da človeka pozna že od nekdaj, tako »sorodna duša« deluje. In da je presenečenje še večje, zaljubljeni s svojo simpatijo razmišlja na enak način, se z njim ujame na različnih področjih, ima z drugim podobne interese. V zaljubljenosti drug drugega občudujemo in smo navdušeni nad njegovo zunanjostjo (čeprav je lahko zelo drugačna od podobe, za katero smo verjeli, da nam pri drugem ustreza, npr. dekle, ki je ves čas opazovalo visoke in temnopolte fante, se lahko zaljubi v nekoga, ki je nizke rasti, svetlolas in močnejše postave). Tudi notranjost drugega v času zaljubljenosti vidimo drugače, pravimo, da z rožnatimi očali. Pri lastnostih in vedenju naše simpatije najdemo stvari, ki nam zelo odgovarjajo oz. jih lahko občudujemo (npr. sramežljiv fant bo zelo navdušen nad dekletom, ki mu ne bo problem izstopati, glasno povedati svojega mnenja, poudariti svoj prav pred drugimi …).

Zaljubljenost je razvojno obdobje v vsakem odnosu, kjer sta partnerja našla »pravo« osebo, s katero nato lahko zgradita trden in ljubeč odnos ali pa se ob končani zaljubljenosti umakneta in iščeta drugo osebo, ki bo ponovno zadovoljila njuna občutja enosti, zlitosti (enake interese in občutek, da se poznata že dolgo časa). Faza zaljubljenosti je tudi močno hormonsko regulirana. V tem času, ki lahko traja tudi do 6 mesecev, zaljubljeni vidi svojo simpatijo v najlepši luči tudi zaradi izjemnega sproščanja različnih hormonov in nevrotransmitorjev, ki mu pomagajo še tako vsakdanje situacije (npr. pogovor ob kavi s svojo simpatijo) doživeti izjemno čustveno močno in posebno. Do svoje simpatije čuti močno poželenje, za kar sta na hormonskem nivoju odgovorna spolna hormona testosteron in estrogen, simpatijo doživlja kot zelo privlačno zaradi dopamina, adrenalina in serotonina, ki povzročijo hitrejše bitje srca, zmanjšan apetit, zmanjšano potrebo po spanju, zato lahko zaljubljeni o svoji simpatiji razmišlja ves čas, tudi takrat, ko bi potreboval počitek. V času zaljubljenosti imamo občutek, da smo našli zase idealnega partnerja. Po obdobju medsebojnega zlitja, močne telesne privlačnosti, tudi spolnega združevanja ter čustvene predanosti, doživljanja poznavanja drug drugega ter velikega skupka energije, prav evforije pa sledi faza boja oz. diferenciacije. Takrat partnerja zaradi upada močne hormonske podpore pričneta ugotavljati, da ima simpatija tudi veliko lastnosti, ki ga motijo, in jih je moral v času zaljubljenosti, ko se je z njo zlil, enostavno zanikati, se prilagoditi. Če je npr. fant v zaljubljenosti občudoval dekletovo udarnost, jasnost in odločnost ter se prepustil voditi v upanju, da ne bo spet on tisti, ki moja biti idejni vodja v odnosu, mu sčasoma ravno ta dekletova lastnost prične presedati. Tudi sam ima veliko idej, občutek dobi, da se preveč prilagaja, da se ne more dovolj izraziti … In tako ga lahko ravno tiste lastnosti, ki so bile v času zaljubljenosti najbolj zaželene, pričnejo najbolj razjedati in motiti. Ta faza je lahko za odnos zelo razdiralna v primeru, da partnerja pričakujeta, da se bodo spori zgladili sami od sebe. Če se jima v zaljubljenosti ni bilo treba veliko pogovarjati in predvsem slišati drug drugega, bosta sedaj pogovor in strpnost nujno potrebna. Partnerja v času boja morata drug drugega spoznati v »pravi« luči in se pri sebi vprašati, če sta zmožna ostati v vezi z drugim ne glede na njegove pomanjkljivosti. In predvsem, ali so te pomanjkljivosti v mojih očeh tolikšne, da je zaupljiv, trden in ljubeč odnos mogoč ali ne. Tudi način pogovora postane ključnega pomena. Torej koliko odkrit in ranljiv sem lahko pred partnerjem? Mu upam zaupati svoje strahove in dvome, svoje šibkosti? Na kakšen način sem sposoben drugemu sporočati svoja doživljanja z zvezi z njim (npr. lahko povem, kaj doživljam ob tem, ko npr. on nikoli ne pospravi za seboj ali ko zamuja na skupno kosilo ipd.). Ali je moje vedenje usmerjeno predvsem v kritiko, uporabljam neprimerne besede, se maščujem tudi jaz – torej delam stvari, za katere vem, da bodo partnerja prizadele, se umaknem, kuham mulo ? In šele tisti pari, ki fazo boja v grajenju odnosa uspešno prestanejo, uspejo združiti svojo fantazijo o partnerju, ki so jo zgradili v fazi zaljubljenosti, s partnerjevo realno podobo in njegovimi realnimi lastnostmi, lahko razvijejo ljubeč odnos, ki temelji na ljubezni.

V odnosu ljubezni si ne delamo utvar o partnerjevi veličini, niti ne verjamemo v njegovo vsemogočnost ter medsebojno razumevanje brez besed. Pogosto namreč v zaljubljenosti prebudimo fazo simbioze z nekom, ki pa je značilna za majhnega otroka in njegovo mater. Mama torej brez besed razume otrokove potrebe in mu jih zadovolji, samo s svojo prisotnostjo in svojim vedenjem otroka razbremeni, nahrani, privije k sebi in mu daje občutek bližine, nežnosti in vsemogočnosti. Partner teh lastnosti pri odrasli osebi ne more zadovoljiti, saj ne more biti drugi odgovoren za odraslo osebo. Ravno tako tudi partner ne more brati naših misli in želja, če o njih iskreno ne spregovorimo. Tako šele posameznik, ki je sposoben živeti samostojno življenje, pozna samega sebe, svoje šibkosti in strahove ter svoje lastnosti, na katere je ponosen, se čuti odgovornega zase in za svojo srečo, lahko iskreno ljubi. Zakaj? Ker ne bo v drugem iskal rešitelja, ker se ne bo na drugega preveč opiral in ker ne bo želel za drugega skrbeti takrat, ko ga le-ta niti ne bo prosil za pomoč.

Verjetno, gospod, se še spomnite, kako ste se počutili, ko ste spoznali svojo partnerko. Ste se tudi čutili tako vzhičenega, imeli skupne ideje, ste želeli z njo preživeti kar čim več časa …? Verjetno ste. Vendar po dveh letih, ko ste intenzivno pričeli graditi dom, sta pozabila drug na drugega, kar se je pokazalo v vašem oddaljevanju od partnerke. In takrat, ko nismo zadovoljni s svojim odnosom, se nam zaljubljenost pogosto zgodi, saj nehote iščemo zadovoljitev svojih neizpolnjenih hrepenenj po odnosu, kjer smo lahko sproščeni, igrivi, polni energije in predvsem ljubljeni, spoštovani. Ne govorim o tem, da je zaljubljenost nekaj slabega in da se ji je treba izogniti. Nikakor! Je pa pokazatelj, da odnosa, kjer bi se lahko optimalno razvijal in z nekom skupaj rastel, nimam. Zato je pomembno, da se s partnerko pogovorite in ji priznate, kaj se vam je zgodilo. Poveste, da ste se zaljubili in kaj je tisto, kar ste našli pri kolegici v službi in ste tako pogrešali pri njej. Povejte ji, da je niste prevarali, ali misli prevarati oz. sedeti na dveh stolih, da ne želite, da vam je sodelavka postala všeč. Povejte, da želite bližino in ljubezen graditi z njo, kot vaš skupni dom in da zato, ker vam je pomembna in želite z njo deliti tudi vse kar se z vami dogaja na čustvenem področju. Tudi pri sodelavki položite karte na mizo. Povejte ji, da ste se zaljubili vanjo, da razmišljate o njej več kot o drugih sodelavkah, vendar pa ste se odločili, da želite ohranit vaš partnerki odnos in zato želite, da ostaneta poslovna partnerja, da sodelujeta zgolj poslovno, oz. da ne hodita sama na službena kosila, kave,… Če je možno se izogibajte situacijam, ko boste sami z njo. Seveda pa morate biti najprej prepričani, da si želite ostati s partnerko in je ne zapustiti zaradi sodelavke.

In ko boste vi povsem iskreno spregovorili o sebi s partnerko, lahko pričakujete, da se vam bo odprla tudi ona. Mogoče boste najprej deležni grenkih besed in razočaranja, saj si do sedaj niste vzeli dovolj časa zanjo in se z njo pogovorili, niste bili pripravljeni videti njene stiske in hrepenenja po tesnejšem odnosu. Vseeno, vztrajajte pri tem, da drug drugega slišite in da ste iskreni. In šele po tem spoznanju, kdo ste, česa si želite in kaj je tisto, po čemer tudi znotraj vašega partnerskega odnosa hrepenita oba, se boste lahko odločili, tako vi kot ona, ali ste pripravljeni vložiti vso svojo energijo in želje v vajin odnos. Vkolikor niste pripravljeni tega storiti, bo verjetno vaš odnos ostal nezadovoljujoč za oba oz. bo razpadel. Pomembno pa je, da se zavedate vaše soodgovornosti za zadovoljstvo v odnosu, ki ni več vezan na hormonsko »pomoč« pri doživljanju vašega vsakdana.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

This entry was posted in vprašanja in odgovori. Bookmark the permalink.

Comments are closed.