Žalovanje za očetom

Lepo pozdrav še v mojem imenu. Za vse ki berete ta forum in za psihologinjo. Jaz sem res dobra duša in bi vsem rad pomagal, sam vidim da včasih je res težko. Sploh če so to družinski člani. Sem mislil, da bo laži, pa ne gre ravn. Sem rekel, pa vprašej da dobiš kak dober nasvet. Situacija je taka:  imam sestrično, dost mlajšo, ki je zgubila očeta. Prometna, huda. Bil je kriv, ampak to nič ne spremeni. Ona je ravn v letih ko se išče, bo šla na faks, pa jo ej čist podrlo. Že na pogrebu je vpila in jokala hkrati, zdaj je postala čudna, zapira se pred vsemi, tudi midva se ne vidiva več tolk pogost. Mogoče je depresivna. Res bi rad pomagal. Sem jo že povabu v Gardaland, pa na večerjo peljal, pa vse možno, ampak ni odziva z njene strani. Včasih je bila nasmejana, skupaj sva se velik zabavala. Zdaj je kot mrtva roža. Sploh ne vem kako naj reagiram. A bi mi dali kak nasvet, čim bolj konkreten. Hvala!


 

Spoštovani gospod!

Vaša skrb za sestrično je velika. Ne veste, kaj bi, radi pa bi pomagali. Trudite se na vse pretege, vodite jo na različna zabavna mesta in z njo želite početi tisto, kar ji je bilo pred tragičnim dogodkom všeč, sedaj pa je zgodba povsem drugačna. Ne vem, koliko se počutite neuspešnega, majhnega in neukega, saj vaš trud nikakor ne obrodi sadov. In predvsem, koliko je ob vsem tem trudu prostora tudi za vaše žalovanje. Če prav razumem, ste tudi vi ob tem izgubili strica? Koliko ste ob vsej tej žalosti, izgubljenosti in močni želji, da bi pomagali, uspeli poskrbeti zase in še vi na primeren način odžalovali to družinsko izgubo?

Naj vam povem, zakaj vas to sprašujem. Ob izgubah nam pomembnih ljudi, sploh v primeru, ko smo jih izgubili tako nenapovedano, kot je smrt v prometni nesreči, je šok, ki ga ob tej nenadni izgubi doživimo, neizogiben in pogosto traja dlje kot v izgubah, na katere se lahko vsaj nekoliko »pripravimo« (npr. umiranje bližnjega zaradi hude bolezni). In šele ko mine nekaj časa, lahko tudi več dni, celo tednov, si lahko opomoremo od šoka, se sprijaznimo s tem, da smo ostali brez ljubljene osebe, in naš proces žalovanja steče naprej (prek jeze, žalosti in na koncu do sprejetja izgube). Problem pa nastane takrat, ko je izguba preveč boleča, da bi jo lahko sprejeli. Takrat lahko ostanemo v določeni fazi žalovanja dlje časa in se tudi osebnostno zelo spremenimo. Ravno tako lahko zaradi strahu pred bolečino, ki je povezana z izgubo, svojo pozornost preusmerimo na drugo področje ter skušamo misli o izgubi in vsa pripadajoča čutenja odgnati, se z njimi ne ukvarjati. V tem času se lahko zatečemo k zelo socialno sprejemljivim vedenjem, npr. pomoči drugemu, reševanju nekih konkretnih težav, svoji karieri … Tisto, kar je pri tem umiku oz. disociaciji od bolečine bistveno, je, da tudi ob drugem ne čutimo njegove bolečine, žalosti in težkih čutenj, čeprav lahko istočasno v neko akcijo, pomoč, reševanje vlagamo ogromno truda in energije.

Sprašujem vas torej, gospod, kako ste vi odžalovali izgubo strica in kaj vam je pomagalo, da ste se sprijaznili s praznino, ki je ob tem nastala tudi v vašem življenju. Koliko žalosti, jeze in vseh drugih čustev ste ob izgubi čutili in s čim ste si pomagali? Šele takrat, ko ste si tudi sami dovolili čutiti vsa čutenja, jih lahko čutite tudi ob vaši sestrični. Tako da lahko veste, kaj trenutno prestaja – se je sploh že začela poslavljati od očeta, je kaj jezna nanj, ker jo je zapustil, koliko je njena žalost res usmerjena v prebolevanje in »osmišljanje« nastale izgube, koliko pa se mogoče z izgubo sploh še ni soočila in je v njenem svetu, kamor se je sedaj umaknila, njen oče še vedno živ, se pogovarja z njim, se krivi zaradi njegovega odhoda, razvija vedenja, ki ji navidezno dajo občutek, da je oče še prisoten (npr. ga obiskuje na pokopališču, pripravlja njegove najljubše jedi za kosilo, se pogovarja z njim, ima še vedno shranjeno njegovo številko mobitela, so njegovi čevlji še ob vhodnih vratih …). Kaj torej čutite ob njej? Ali ste zgolj usmerjeni na njeno obnašanje, njen videz in se trudite le-to spremeniti, ji pomagati?

Ker žal, gospod, na način, na kakršnega se trudite, verjetno ne boste mogli veliko narediti. Predvsem ne s tempom, ki ste si ga zastavili vi, in ne ona. Vaša sestrična je doživela veliko izgubo. Izguba očeta je za večino ljudi zelo travmatičen dogodek, še posebej, če oče odide tako nepričakovano, kot je bilo v njenem primeru. V pismu sicer niste napisali, koliko časa je minilo od nesreče, občutek pa imam, da se je zgodila pred kratkim. Vedeti morate, da se v žalovanju lahko zgodi, da se čas za žalujočega ustavi, bližnji želijo ostati povezani z umrlim na različne načine, največkrat z močnimi občutki krivde, razmišljanjem, kaj bi lahko naredili, da bi preprečili, da bi umrli bil na kraju nesreče v tistem času, čutijo lahko izdajstvo, opeharjenost, ker jih je umrli zapustil …  Včasih se žalujočemu zgodi, da ima še toliko povedati umrlemu, da kar ne more oditi s pokopališča, se tja vrača ob vseh mogočih urah, objokava in tudi preklinja smrt, ki mu je vzela njegovega človeka. In v vašem primeru ste vi sestrični lahko zgolj bratranec, ki ji stoji ob strani in ji da vedeti, da vam ni vseeno zanjo in da ste ji na razpolago, ko vas bo potrebovala. Kajti ko vi ob njej prevzamete vlogo reševalca, terapevta, svetovalca, to zanjo lahko pomeni še izgubo bratranca kot nekoga, ob katerem je bila nekoč sproščena, nasmejana. Zato ostanite ta bratranec. Pojdi k njej in spregovorite o tem, da bi ji želeli biti v oporo, pa ne veste povsem, kako bi to storili. Da ji lahko poveste, kaj vi doživljate ob izgubi strica, če bo pripravljena to slišati (v tem primeru bodite iskreni, povejte ji kaj čutite, o čem ste večkrat razmišljali, kako si pomagate, da vam je lažje, …). Skušajte biti čim bolj naravni in res govorite tisto kar mislite. Ne recite ji, da jo razumete in čutite kakšno stisko doživlja, če v bistvu to ni res (če se ne zmorete postaviti v njeno vlogo oz. vam je boleče in tega niti ne želite). Vlogo bratranca pa lahko živite zgolj v primeru, da si tudi sami dovolite čutiti izgubo in jo obžalovati. Odžalovali boste na različne načine in odvisno od tega kako blizu ste si bili s stricem, intenzivnejši bo ta proces. Verjetno se boste večkrat spomnili nanj, verjetno boste kakšna njegova vedenja obsojali, v čem vam bo ostajal zgled, verjetno boste tudi jokali in si istočasno rekli – kako je mogel biti tako »nepreviden«? Zgolj razumska razlaga, da je bila nesreča in da ga ni več, ne bo dovolj. Tisto, česar vaša sestrična torej sigurno ne potrebuje, je izgubljanje besed o tem, da naj pozabi, naj gleda s pozitivne plati, naj si najde stvari, ki jo veselijo … Ona za takšne besede trenutno ni dojemljiva in ji lahko sporočajo povsem nekaj drugega – da ste tudi vi tisti, ki je ne razume, ki ne čuti, kako ji je, ki ji ne verjame, da se verjetno tudi sama trudi narediti korak naprej, pa ga še ne zmore. Njen umik lahko pomeni enostavno, da potrebuje čas zase in za to, da sploh prične z žalovanjem. Socialna mreža je tista, ki ji pri tem veliko pomaga, tudi če je trenutno še ne more izkoristiti. Ampak domači, vi, sorojenci, mama, lahko največ zanjo naredite tako, da sami preidete skozi vse faze žalovanja in si opomorete. Da izjokate vaše solze ob izgubi, da se razjezite nanj, ker ni bil previden, da mu poveste, koliko ga boste pogrešali in da verjamete (če res verjamete!), da bo na nek način z vami prisoten ob pomembnih dogodkih in velikih družinskih praznikih na drugačen način, da verjamete, da mu ni vseeno za vas, in da lahko greste na pokopališče in se z njim v mislih posvetujete ob kaki dilemi. Če ne verjamete v njegovo prisotnost na nekem drugem nivoju, se lahko pomirite s tem, da si po obdobju jeze in žalosti razložite in skušate najti razloge, kaj boste sedaj primorani narediti zase in drug za drugega, kar vam bo dalo še večji občutek moči in odgovornosti, in ne boste čakali nanj, da naredi namesto vas (npr. organizacija obnove stanovanja, nakup avtomobila, ko se bo zdajšnji pokvaril, večja povezanost z njegovimi starši in vaša aktivnejša vloga v družinskih dogovorih s širšo družino …). S tem da sami odžalujete, ji daste jasen zgled, da je tudi ob izgubi možno ponovno zaživeti v polnosti in da je vaše življenje lahko še vedno veselo, da ohranite življenjske cilje in se iz žalosti premaknete naprej, k polnemu in sproščenemu življenju.

Predvsem pa potrebuje vsak od vas čas, da z žalovanjem sploh prične. V vašem primeru se je sestrična zaprla vase, njen nasmeh je izginil z obraza. In vem, kako težko vam je gledati to situacijo in kako si želite, da bi lahko pomagali, pa istočasno čutite zgolj nemoč. Ne pozabite torej dejstva, da vi niste nepristranski opazovalec in da imate tudi vi svoj način žalovanja, s katerim se boste morali soočiti oz. ste se že. In mogoče ravno sestričnina stiska govori tudi o vaši bolečini, ki jo zato pri njej še močneje doživljate. V splošnem sicer velja, da se ženske redkeje zaprejo kot moški in da se pogosteje razbremenijo ravno na način, da svojo stisko delijo z ostalimi. Če se je vaša sestrična sedaj zaprla vase, to res pomeni, da potrebuje čas zase. Pomembno je, da ji daste vedeti, da se lahko obrne na vas in se lahko z njo pogovarjate o različnih temah, ne nujno zgolj o smrti. In da je ne boste spraševali stvari, ki jih ne želi omenjati. Pomoč, ki je ponujana takrat, ko je drugi še ni pripravljen sprejeti, zato lahko povsem izgubi svoj pravi pomen in deluje vsiljivo, neprimerno. Seveda sestrična potrebuje čim bolj ustaljen način življenja, s čim bolj podobnim dnevnim ritmom, kot ga je imela prej (npr. če je družina prej imela ustaljen ritem dnevnih obrokov, opravil ob vikendih, starševske pomoči pri šolskem delu, zadolžitve znotraj doma ipd.), naj naloge in dnevni ritem ostajajo čim bolj enaki, saj ji daje občutek varnosti. Pomembno je, da je tudi njena mama dojemljiva za njeno žalost in ji stoji ob strani. Tudi sestra, brat, ki so v stiku z njo vsak dan. Seveda bo družina, vsak od vas, žaloval na svoj način, vendar je mama tista, ki naj bi ji bila istočasno tudi v oporo kot mama (jo bo npr. stisnila k sebi, ji povedala, da jo ima rada, bo iskreno povedala, da je tudi njej hudo, ampak da bo prebolela, in da bo v oporo tudi njej, da je ne bo zapustila, da verjame, da se bo spet lahko smejala, …), ne kot psihoterapevt (ki bi raziskoval njena čustva ter bil ne vpleten v njeno zgodbo ter zato bolj močna opora).

Vkolikor se sestrična več mesecev ne bo uspešno soočila z izgubo, ko potrebna pomoč strokovnjaka. Starši in sorodniki ste ji tukaj lahko v oporo tako, da ji ponudite informacije, da jo pospremite na pogovor, da si tudi sami poiščete nevpletenega sorodnika (strokovnjaka), če vam je težko. Predvsem je izguba ob smrti pomembne osebe, starša še hujša v primeru, če se sestrična z očetom ni najbolje razumela in če je bil njun odnos poln bolečih vsebin, zamer, če se je ob njem počutila neslišano, nerazumljeno, prezrto. Da se je zato od njega tudi sicer odmikala, ga zavračala. Takrat je občutek krivde ob smrti največkrat še težji, saj ostaja iz tega prekinjenega odnosa ogromno nenaslovljenih čutenj, jeze, zamere in bolečine, ki se lahko izražajo v mislih, ki se lahko vrtijo v krogu in ves čas samo pijejo energijo in škodujejo preživelim na vseh nivojih (čustvenem, miselnem, telesnem, vedenjskem). V tem primeru absolutno svetujem pomoč strokovnjaka, ki bo sestrično razbremenil krivde in bolečine ter ji pomagal, da se bo ponovno lahko osredotočila nase in na svoje življenjske cilje. Obrne se lahko na združenja, kot so Hospic, odide na tabor za levjesrčne ipd., kjer si lahko razširi socialno podporo z vrstniki s podobnimi izkušnjami. Predvsem pa tam najdete ustrezne strokovnjake.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

This entry was posted in vprašanja in odgovori. Bookmark the permalink.

Comments are closed.