Pozdravljeni!
Stara sem 20 let in sem se slab mesec nazaj razšla s fantom, s katerim sem bila skupaj 4 leta in pol. V razmerju sva imela vzpone in padce, kdaj sva se imela super, kdaj pa sva se kregala, vendar sem ves čas razmišljala če on sploh je pravi zame, kakšne njegove lastnosti so mi šle na živce in mi je bilo kdaj v družbi nerodno če je imel čudne šale ali se trapasto obnašal, pa tudi vizualno me ni tako privlačil in večkrat sem opazovala druge fante, ki so oddajali neko karizmo in privlačnost, ki pa je moj fant ni imel … Vendar pa mi je vedno pomagal kar sem rabila, res me je imel rad, mi pomagal reševati probleme, izpovedoval mi je ljubezen, imel pa je tudi načrte za prihodnost, za stanovanje družino in tako naprej … Z njim sem se počutila res varno in vedela sem da se mi z njim ni treba bati prihodnosti, vendar sem se ves čas spraševala če je to to, saj nisem začutila privlačnosti… Pa velikokrat sva se razšla samo za dan ali par dni vendar sva bila vedno spet skupaj in vedela sem da bo tako… Zdi se mi da sem bila v coni udobja, saj sva se mela ful fajn in vse vendar sem se ves čas spraševala če je on pravi… In slab mesec nazaj me je prevaral in mi je le s težavo priznal da je izbral njo, nato sem pobrala stvari in sla… Nekajkrat sem sla se k njemu, ga prosila za priložnost, ga klicala pa se ni oglašal dokler nisem končno dojela da je pač z njo…
In že takrat ko sem se jaz zaljubila vanj je imel že punco, ki jo je potem pustil zaradi mene, zaradi tega se počutim grozno šele zdaj saj vidim kako boleče je … Jaz sem vedno mislila da me on nikoli ne bo prevaral, da on ni tak potem dobim pa tole …
Cele noči sem jokala, bila sem čisto sesuta, depresivna … Par dni nazaj sem videla sliko partnerja s to novo punco in me je spet vrglo, bolečina je bila še večja kot na začetku… In sploh ne vem kaj sem čutila, bila je mešanica strahu, žalosti, jeze, razočaranja, bolečine… V glavnem cela paleta negativnih čustev, ne znam povedat kako sem se počutila … In zdaj ne vem kako naprej, saj mi je še vedno zelo hudo, tudi zaradi tega ker nisem ravno najbolj komunikativna, zdi se mi da nimam neke karizme in se ne znam pogovarjat z ljudmi … To se mi je zdelo že prej, ne samo po razhodu … ne znam razložit ampak res se mi zdi da imajo vsi ljudje okrog mene nek čar in pač znajo z ljudmi…
Predvsem sem nesamozavestna in ni mi všeč kako besede izgovarjam, kako govorim … Zdi se mi da kot človek nisem to to, pač ne vem kako naj to ubesedim … Prej ko sem bila s fantom sem imela vsaj nekoga, ki me je jemal resno se smejal z menoj, zdaj pa pač ni več isto čeprav imam družino in nekaj prijateljic … Počutim se kot da bi bilo z mano kaj narobe, in ne vem kako bom našla nekoga ki me bo imel rad, saj si tega zelo želim, samo vem da moram zdaj najprej preboleti šele potem naprej …
In zdaj me zanima kako naj rešujem te težave sama s sabo in kako zaradi razhoda saj se mi zdi situacija brezupna … Se opravičujem za dolgo sporočilo in se veselim vašega odgovora.
Spoštovana gospa!
Najprej opravičilo za to, ker ste tako dolgo čakali na odgovor.
Ne vem, koliko je to tudi vaša življenjska zgodba – da čakate in upate na pomoč, sami pa obupujete in ste prepričani, da nikomur ni mar za vas, da vas nihče ne vzame resno. In ravno to vas tako zelo boli! Nisem želela biti tudi jaz nekdo, ki bi vam vašo zgodbo ponovil, vendar ravno vaše pismo, vaša prošnja za pomoč oz. za nasvet se je izgubila v množici druge elektronske pošte. Resnično upam, da vam dolgo čakanje na odgovor ni povzročilo zgolj žalosti in obupa, temveč je v vas spodbudilo tudi občutke jeze in istočasno spoznanja, da se ne splača le čakati na druge, temveč se je treba opreti na vašo lastno moč, ki jo v trenutni bolečini kar prezrete, čeprav jo imate.
Če se vrnem k pismu – veliko grenkobe in negotovosti, prave zmede ste izlili na papir. Skrbi vas, da ste izgubili edino osebo, ki vam je stala ob strani, se smejala z vami in vas jemala resno. Istočasno govorite, da nimate karizme in da se ne znate obnašati med ljudi, kar vam žalosti in skrbi. Ampak ravno te lastnosti ste nekako pripisovali tudi vašemu bivšemu fantu: da ne zna dobro shajati z ljudmi, da se ne zna obnašati, da njegove šale niso primerne, da se v bistvu sramoti. Ta sram, ki ste ga čutili ob njegovem »neprimernem« obnašanju, vas je motil in zato se niste in niste mogli sprostiti, mu povsem zaupati in z veseljem poslušati njegove plane za prihodnost z vami. Pa vseeno – verjeli ste mu, zato ker je bil z vami, vas poslušal in vam v osamljenosti, ki ste jo pogosto čutili, dajal oporo. Ne vem, koliko osamljenosti ste vseeno čutili v tem odnosu? Kljub temu da ste imeli oporo, nekoga, ki vas je poslušal in z vami reševal probleme, pa v njem niste imeli nekoga, na katerega bi se lahko toliko zanesli in mu toliko zaupali, da bi vam bila razmišljanja o skupni prihodnosti prijetna in osrečujoča. To, da vam ga lahko na nek način prevzame druga ženska, tako kot ste ga nekoč drugi prevzeli vi, tudi ne govori ravno o trdnem in odločnem moškem, ki ve, kaj hoče, ampak odhod iz odnosa je še vedno njegova odgovornost in ne vaša oz. od njegove trenutne partnerke.
Ravno tako pravite, da je manjkala tista vibrantnost, zagledanost vanj, živost, ki daje odnosu pravo barvo. Pravite, da je manjkala tista privlačnost, če prav razumem bi tudi v njegovi fizični podobi želeli določene stvari spremeniti, da bi ga lažje občudovali? Ampak istočasno pravite, da ste se vanj zaljubili – v čem točno vas je prepričal pred dobrimi štirimi leti in kje se je izgubil ta šarm? Telesna privlačnost, neka karizma kot pravite, je pogosto prvo, kar pri drugem opazimo in kar nas lahko prepriča o tem, da se želimo z drugim zbližati, se zaljubimo… Vendar je vse stvari v odnosu, npr. zaupanje, spoštovanje, medsebojna opora in razumevanje, … potrebno gojiti, negovati in poglabljati. Zaljubljeni pari vidijo drug drugega kot privlačnega, tudi fizično, ko pa zaljubljenost mine, se lahko zaznajo kot le povprečno privlačne. In obratno – bližje ko nekoga spustimo v svoj čustveni svet, bolj ko se ob njem čutimo slišane, sprejete in ljubljene, bolj nam je lahko ta oseba tudi fizično privlačna. V kaj ste se torej vi zaljubili pri vašem bivšem partnerju?
Iz pisma sem namreč dobila občutek, da ste se v vezi počutili kot da bi imeli ob sebi dobrega prijatelja, na katerega se lahko naslonite, ko ga potrebujete, medtem ko v tem odnosu niste imeli prave strasti, privlačnosti in predvsem občutka, da ste resnično povezani? Partnerja ste ocenjevali, ga želeli spremeniti, predvsem pa vam je bilo grozno, ko v družbi ni bil takšen, kot bi vi želeli, in se ni obnašal primerno. In ta sram, ki ste ga ob njem čutili v družbi, se vam je v obliki prevare vrnil in vas povsem zasedel. Kajti prevara v sebi nosi ogromno sramu, bolečine, zavrženosti in besa ter nemoči. In tisto, kar je najhuje, je, da ste ob teh težkih čutenjih prevare naredili še korak naprej, se ponižali in prosili za drugo možnost, se bili pripravljeni tudi podrediti in prilagoditi partnerjevim željam, zato da bi vam dal drugo možnost ter z vami ponovno zaživel v za vas »mlačnem« in na nek način dolgočasnem, neizpolnjujočem odnosu.
Namerno sem uporabila grobe besede za vaš pretekli odnos. Verjetno ste že kar jezni name in razmišljate, kako le lahko odgovarjam tako brez empatije. Jaz pa to vprašanje zastavljam vam – kako ste lahko do sebe tako grobi, tako neposlušni in kako to, da tako neresno vzamete svoje občutke ob koncu zveze? Gospa, potrebovali boste veliko več sočutja do sebe, veliko več nežnosti in prijaznosti do svojega telesa in veliko več potrpljenja, da se boste lahko razvili v žensko, ki ve, kaj hoče, ki je prepričana, da si zasluži spoštljiv in izpolnjujoč odnos, ter v žensko, ki ni pripravljena prositi za drobtinice pozornosti. Ne, razvili se boste v žensko, ki ve, kaj hoče, in se je za to pripravljena tudi boriti! Mogoče se vse skupaj sliši malo preveč abstraktno, tako da vam napišem par besed o tem, kaj sem vam želela sporočiti.
V času od vašega najstniškega obdobja, ko se je razvil odnos z bivšim fantom, pa do danes ste se tudi vi verjetno zelo spremenili. Zaključili ste srednjo šolo, se zaposlili oz. odšli na izbrano fakulteto, spoznali veliko o sebi, razvili določene talente, si izoblikovali identiteto in si ustvarili mnenje o tem, kaj od drugega – partnerja pričakujete. In te spremembe ste želeli vnašati tudi v odnos, ki pa se vam je zdel preozek, premalo vibranten in občasno tudi prazen. Imeli ste nekoga, tako da niste bili sami. Ampak namesto tega niste bili »primorani«, da bi odšli v družbo sami, se pokazali takšni, kot ste, si poiskali sogovornika, ko ste ga potrebovali, tudi v drugih osebah, ne zgolj v partnerju, niste v celoti razvili svoje socialne mreže, verjetno tudi niste prešli iz območja, ki vam je bil poznan in s tem obvladljiv (sami to imenujete cona udobja). Sedaj ste postavljeni pred dejstvo – treba se bo postaviti na lastne noge in zaživeti sebe v največji možni meri. Ugotoviti torej, kdo ste – ne z nekom, temveč sami ob sebi. In komunikativnost ni lastnost, ki se je ne da naučiti – ravno nasprotno, tukaj lahko naredite velik korak naprej. Najprej pa boste morali prisluhniti sebi. Kaj je tisto, kar vas najbolj boli? Kaj čutite in katere zgodbe se vam vrtijo po glavi – kako se maščevati, kako ga dobiti nazaj, zakaj je izbral drugo, kaj ona ima, kar je pri vas pogrešal …? Te zgodbe so zelo pogoste, skupno pa jim je – nimajo odgovora in prinašajo ogromno bolečine za vas, ki ste ostali sami. Skušajte pogledati z druge strani – kaj ste se v tem odnosu, ob tem fantu naučili o sebi, kaj vam je bilo pomembno, kaj ste pogrešali, kaj od partnerja pričakujete, pa vam on ni dal oz. za kaj ste mu hvaležni … Odnos z nekom je ploden ravno takrat, ko se ob njem sami razvijemo v največji možni meri. In ne da je to le prostor kritike in pogrešanja ter obžalovanja, da drugi ni drugačen.
Razmislite tudi, ali ste trenutno v obdobju, ko »samo« potrebujete sogovornika, nekoga, ki vas vzame resno in vam pomaga v trenutkih žalosti in bolečine – to je namreč lahko tudi prijateljica, sorodnik, sošolka, sošolec, znanec, psihoterapevt – ali potrebujete nekoga, ki postane vaš partner? Kajti vkolikor vam ponovno uspe najti nekoga, na kogar se boste močno naslonili, vam bo stal ob strani, vas razumel in bo istočasno vaš partner, se ne boste naučili sami poskrbeti zase. Sami pogledati v svojo bolečino, v njej prepoznati tudi del svoje odgovornosti in predvsem možnost, da se vam naslednjič v partnerstvu zgodba ne ponovi. Naučili se boste reagirati drugače, živeti v bolj enakovrednem odnosu, kot ste ga imeli v pretekli zvezi. Ne razumite me narobe – to ne pomeni, da moramo vse svoje težave reševati zunaj partnerstva, nikakor! Pomeni pa, da težave, ki so vezane na dvojino, na oba partnerja, lahko uspešno rešujeta oba partnerja skupaj, medtem ko le vašo bolečino in vaš občutek, da niste primerni, niste komunikativni, nimate karizme, ne znate po vaše ustrezno govoriti … težko reši vaš partner. Lahko vam stoji ob strani, vi pa ste tisti, ki boste morali narediti korak naprej, se s temnimi vsebinami spopasti in spoznati, da zmorete tako sami s seboj kot tudi v družbi se izraziti, biti samostojni, bolj odprti in komunikativni ter bolj zaupati vase.
Ampak sprememba sebe oz. razvoj v želeli smeri, v smeri večje samostojnosti, večje izraznosti, večje komunikativnosti in večjega zaupanja vase in v drugega, je proces. Tukaj boste delali majhne korake, pomembno je, da jih delate. In ti koraki naj bodo vaši, ne od nekoga drugega. Samo vi veste, kaj čutite, kaj si želite zase, na katerem področju se želite razviti, kaj želite v življenju doseči, … Vzemite si čas, da najprej prebolite. Žalovanje za bivšim odnosom vas bo peljalo preko težkih občutij žalosti, jeze in tudi zanikanja vsega slabega – samo da bi imeli še eno možnost z njim. V tem obdobju, ki je lahko različno dolgo, boste tudi bivšega fanta doživljali zelo različno, vi pa se raje osredotočite nase. Vzemite si čas, da greste med ljudi, pa tudi ne pozabite na sprehode v naravi, na šport, na branje, na stvari, ki vas veselijo. Sigurno jih je veliko. Ko vam bo težko, si poiščite zaupanja vredno osebo in se naslonite nanjo. Izražajte vse, kar čutite, čim manj se obsojajte. Svoje razpoloženje lahko spremljate tudi tako, da si pišete dnevnik, da boste videli katere situacije vam pomagajo doživeti pozitivna čustva, ter si jih privoščite čim več (npr. ko grem na bazen plavat, se počutim svobodno, in občutek imam, da se mi bo pokazala še dobra priložnost, v sebi čutim energijo, …). Ravno tako si lahko povsem konkretno pomagate, da osvetlite vaš pretekli odnos in naredite korak naprej – vašemu bivšemu partnerju lahko npr. pišete pismo, mail … ki mu ga seveda ne pošljite. Samo toliko, da mu na nek način poveste, kar bi mu radi povedali. Ob tem boste verjetno čutili ogromno žalosti, pogrešanja, sčasoma pa tudi vedno več jeze, tiste jeze, ki vas bo postopoma postavila na noge. In vam pokazala, kako močni ste, čeprav tega trenutno ne čutite.
In bolj ko se boste posvetili sebi, bolj ko boste uživali ob tem, da se pokažete sebi in svetu takšni, kot ste, se posvetite stvarem, ki vas veselijo, vedno bolj se boste v svoji koži dobro počutili. In to veselje in prepričanje vase boste tudi izžarevali. Na svoj način. In le občutek, da ste zadovoljni sami s seboj, da veste, kaj hočete, in da se spoštujete in znate poskrbeti zase, je najboljša garancija za bodoči spoštljiv in enakovreden partnerski odnos. Kajti le takrat, ko stopimo v partnerstvo kot osebe, ki ob drugem ne bomo pozabili nase in smo pripravljeni se še naprej razvijati, je partnerstvo lahko spoštljivo, plodno in seveda tudi strastno.
Uspelo vam bo, o tem ne dvomim.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Sem mama, ki je imela otroka v nekoliko poznejših letih. S partnerjem sva dolgo odlašala pri otroku, mogoče tudi zato, ker sva bila premalo sigurna drug v drugega. Potem sva se kar naenkrat pričela bati, da ne bova dobra starša, da sva prestara, da nimava ustreznih pogojev za otroka, … In ko sva se nekako pomirila in rekla, da sva že zrela in pripravljena na družino, potem kar ni in ni šlo. Dolgo sva se trudila, na koncu sva pristala celo na pomoč. Zanosila sem invitro in rodil se nama je otrok, ki je drugačen. V vrtcu so bile težave, bil je grob do drugih, ni hotel sodelovati v igri, raje se je igral sam, bil je žaljiv in tudi agresiven. Pa vedno je želel imeti s sabo svojega dinozavrčka, saj se je le z njim lahko igral, … Ob prehodu v šolo so nama svetovali, da oddam vlogo za usmerjanje. Dobil je diagnozo avtizma. Zadelo me je kot strela z jasnega, čeprav sem slutila, da ni vse OK, pa sem sedaj povsem odpovedala. Tudi partner je zelo prizadet. Zdi se mi, da se vedno bolj umika od doma, vedno ima kako zadolžitev po službi, večkrat pride domov okajen. Vem, da mu je hudo, hudo je tudi meni. Vsi moji strahovi so se nekako potrdili – da ne bova dobra starša, da najin otrok ne bo tak kot drugi, da sva mogoče prestara, da ne bova dočakala, da se bo osamosvojil, da bo lahko živel sam. Kaj če bo ves čas odvisen od drugih, in saj to ni ne življenje, da ne govorim o tem, kako hudo mi bo umreti. A imate kaj spodbudnega tudi zame, za vsakogar ste do sedaj našli kako prijazno besedo…
Spoštovana gospa!
Ob vašem pismu solze kar tečejo in se ne ustavijo. Žalost, strah in zagrenjenost so vas preplavili. Ostajate sami, na svojem bregu, od koder gledate in čakate na pomoč moža, ki se je pričel od vas oddaljevati, vas v čustvenem smislu zapuščati. Ko pa do vas pride, prinese s seboj še več nemira, nemoči in gnusa (ki ga je moč čutiti ob okajenem človeku). Vi pa se kot nemočna mala punčka še vedno vrtite v krogu svojih strahov, predvidevanj za prihodnost in občutka krivde, pred seboj pa gledate svojega sina, ki vas zelo potrebuje, hrepeni po vaši brezpogojni ljubezni. In vi, zaviti z vsemi neprijetnimi čustvi, zagrenjeni in prestrašeni, se sprašujete, s čim ste si to zaslužili in kako bo živel vaš sin takrat, ko vas več ne bo. Misli na prihodnost so vedno strašljive, saj izvirajo iz neznanega, kar straši naš um. In v negotovosti živi tudi vaš sin, ki potrebuje stalnost in rutino, predvidljivost, da se lahko čuti varnega in se nauči samostojnosti. Ter predvsem, da lahko res vzljubi življenje.
Čeprav imate občutek, da se je vse zarotilo proti vam in da ste sami, nemočni, nebogljeni, krivi in da je pesimističen pogled na vaše življenje za vas realnost, se, spoštovana gospa, zelo motite! Spremeniti boste morali vaš pogled najprej na sedanji trenutek, nato si boste osmislili vašo zgodbo, sprevideli, kaj vas lahko nauči vaš sin, in verjamem, da boste z delom na sebi lahko v svoje življenje spustili tudi več barv, več svetlobe in veselja. Takega, ki ga boste lahko čutili s celim telesom, ne zgolj z mislimi, z razumom.
K drugemu lahko vedno pristopimo na način, da mu ponudimo roko in pokažemo, da ima vsako življenje smisel in da nobena preizkušnja, ki se nam zgodi, ni pretežka za nas, kajti sicer se nam ne bi zgodila. Sami govorite o hudi stiski, o dvomu vase in v vaše partnerstvo že od začetka, o dvomu v svoje starševstvo, v katerem boste resnično potrebovali več energije in potrpljenja, več opore in notranje moči, saj vas bo vaš sin verjetno potreboval bolj kot drugi otroci potrebujejo svoje starše. Predvsem pa boste slej ko prej prisiljeni pogledati tudi globlje vase, da boste lahko kos prihajajočim se preizkušnjam. Prepričana sem, da v vašem življenju nič ni izgubljeno in da ste vi tisti, ki imate škarje in platno v rokah, da lahko svoje življenje oblikujete po svojih merilih. Tisto, kar sigurno najbolj potrebujete, pa je, da pričnete najprej živeti v sedanjosti. Kajti že dolgo dvomite vase, še preden ste se umirili v sebi, ste pričeli dvomiti v partnerja, živeti v črnih predvidevanjih, ki se vam kar uresničujejo. Strah pred starševstvom in svoj dvom v materinstvo, v očetovstvo pri partnerju, je prišel tako daleč, da dlje časa niste bili prepričani, če bi sploh imeli družino. Ko ste brez notranjega zadoščenja šli preko sebe in si dopovedali, da si otroka želite, kar niste mogli zanositi. Zopet ste šli preko sebe, s pomočjo zanosili in vaš otrok, nič kriv za vaše strahove in črne scenarije, je res drugačen od drugih. In še vedno se niste ustavili – sedaj že predvidevate razpad družine, skrbi vas, kako boste umrli in pustili otroka, ki bo po vašem povsem nepripravljen živeti samostojno, samega. Pa vendar veste, da kljub vaši starosti (ne vem, koliko ste stari) še niti živeti niste pričeli, vi bi pa že kar umrli? Gospa, se lahko ustavite, prosim?! Tako res ne gre več. Predlagam, da si na tem mestu nalijete čistega vina in prenehate bežati v pesimizem – to nalogo namreč obvladate. Morali se boste naučiti česa drugega. In predvsem si pustiti začutiti tudi tista čustva, ki so do sedaj skrita še globoko v vas – to je jeza, jeza na vse negativno, kar se vam dogaja, jeza, ki vam bo dala odločnost, da se spoprimete s situacijo tukaj in sedaj!
Pričeli boste vsak dan posebej. Naučili se boste, da je pomembna pot do cilja in ne zgolj končni cilj, do katerega želite priti (npr. sinova samostojnost). Niste napisali, kako močno so izraženi zanki avtizma pri vašem sinu, koliko je samostojen, je z odločbo usmerjen v redno OŠ s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, koliko dodatnih ur individualne obravnave ima … Veliko pa ste napisali o vaših močnih občutkih in razočaranjih, strahovih, ki vam onemogočajo, da bi se kar čim bolj poglobili v sedanjo situacijo ter prišli sinu nasproti na način, da mu pomagate strukturirati varno domače okolje, kjer se bo lahko umiril in skušal kar v čim večji meri naučiti življenja v skupnosti (doma, v razredu, kasneje v srednji šoli …). Vaš sin najbolj potrebuje starša, ki bosta z njim prisotna v sedanjem trenutku in bosta v sebi umirjena. Šele takrat bosta namreč lahko začutila njegov svet, ki je drugačen. V sinovem svetu se stvari dogajajo zelo nepredvidljivo, kaotično, kar ga spravlja v stisko, ki jo kaže kot izbruhe jeze, agresije, umika. Predvsem so mu nerazumljivi socialni odnosi, saj večkrat ne razume, zakaj se ljudje obnašajo tako, kot se. Slabo razume neverbalno komunikacijo, obrazne znake in mimiko vrstnikov, se težko vživi v čustva drugega, zato ne ve, kaj drugi takrat doživlja (ali je drugi presenečen, jezen, žalosten, prestrašen). S tem ostaja brez osnovnega kompasa, kako se odzvati na vedenje vrstnikov. Pogosto so otroci z izraženimi simptomi avtizma bolj občutljiv na svet okoli sebe. Njihov sluh je izostren in npr. glasno navijanje ga lahko zelo moti; ravno tako je njihov vonj lahko bolj oster, kar ga v prostorih, kjer je vonj po npr. hrani zelo zmoti, ni naklonjen npr. objemom, držanjem za roko, … Svoj nemir sin izraža na različne načine – z uničevanjem predmetov, z agresijo, z jokom ali drugim regresiranim vedenjem, s plazenjem pod mizo, … Takrat najbolj potrebuje stalno osebo (starše doma, vzgojiteljico v vrtcu, učiteljico v šoli), da ga pomiri in ne reagira grobo, z obsojanjem, vpitjem. Ti otroci v stiski najbolj potrebujejo predvidljivo reakcijo osebe, ki jo poznajo in ki dobro pozna njih. Potrebujejo torej umirjenega odraslega, ki zna pristopiti do otroka z umirjenim glasom, mu razložiti situacijo tako, da jo bo razumel, ga naučiti, kako se obnašati v konkretni situaciji (npr. ko pride med otroke, kako se priključiti igri, kdaj se umakniti iz neke situacije …). Otroci z avtizmom hrepenijo po močno strukturiranem okolju (torej da so dnevi čim bolj enaki dnevom, da so dogodki zunaj rutine napovedani (npr. danes gremo pa na rojstni dan k teti, tam bomo, ampak zvečer boš še vedno dobil za večerjo tvoj kruhek z medom in mleko ter boš šel spat kot po navadi ob 20 h). Nekateri otroci imajo zelo močan interes na posameznem specifičnem področju (vi ste rekli, da ima vaš sin zelo rad dinozavre) in tako ga lahko učite, da se bo lahko igral z dinozavri šele po nalogi, po tem, ko bo pospravil za seboj po kosilu. Če vašega sina zanimajo dinozavri in bo želel o njih vedeti več, mu boste postregli z informacijami, vendar ne zgolj o dinozavrih, temveč tudi o nekaterih drugih vsebinah. Dinozavre boste imeli pripravljene za na konec. Če je vaš sin motorično manj spreten (npr. težave z vodenjem žoge, s plesom, s skakanjem po eni nogi, z grobo in fino motoriko) boste iskali načine, kako najti kako aktivnost, ki mu bo zanimiva in kjer bo vseeno lahko razvil vsaj nekaj specifičnih motoričnih spretnosti (posvetujete se lahko s specialno pedagoginjo v šoli). Če sta tudi njegov govor in ritem govora specifična, zelo konkretna, ga boste učili, kaj konkretno naj pove v konkretnih situacijah (npr. kako ogovoriti vrstnika in kako odraslega). V skupini otrok je vaš sin verjetno frustriran, saj s težavo prevede njihovo čustveno doživljanje in njihova pričakovanja v zvezi z njegovim vedenjem. Predlagam, da ga postopoma učite, kako se določeno čustvo kaže in kaj mora storiti v primeru, da to opazi pri drugem (npr. ko boš slišal, da nekdo joka in mu tečejo solze po licih, pristopi do njega in mu bolj po tiho reci, naj mu ne bo hudo in če lahko kaj pomagaš. Potem počakaj na odgovor in če je odgovor tak, da lahko kaj narediš, potem to naredi). Naučite ga, skupaj z učiteljico v šoli, da ima možnost, ko se bo počutil napet in jezen (opišite mu kako to je), opozoriti, da potrebuje odmor (reče: potrebujem 3 minute počitka), da se lahko za nekaj minut (določite, koliko) umakne od trenutne naloge (npr. od prepisa, od igre z žogo) v točno določen kotiček in se zaigra s svojim dinozavrom. Ampak po preteku tega časa ga zopet pospravi v torbo in nadaljuje z delom. Svojo energijo boste skupaj s strokovnjaki (specialno pedagoginjo v šoli ali drugimi strokovnimi delavci, npr. klinično psihologinjo, socialno pedagoginjo) usmerili v učenje veščin, ki mu bodo kar najbolj pomagale v socialnih skupinah (npr. kaj reče v posamezni situaciji, kako se organizira pri učenju, kako poišče pomoč, kako se pomiri), medtem ko boste odrasli ob njem čim bolj utrjevali zaželeno vedenje (nagrada naj bo igra z dinozavrom ali še kaj drugega, kar ima rad) in skušali zmanjšati neprimerno vedenje (z doslednim postavljanjem meja, predvidevanjem, kdaj lahko pride do neljube situacije, ker bo sin napet, kjer se ne bo znašel, ne bo uspešen). Ne boste pa pozorni le na vedenja, ki niso zaželena (kajti rad bi bil tudi pohvaljen), in ne boste tudi pustili, da se izogne zadolžitvam, ki jih mora opraviti (npr. pospraviti za seboj, narediti nalogo).
Veliko sem pisala o prilagajanju domačega okolja (tudi šolskega) vašemu sinu, da mu bo le-to kar čim bolj predvidljivo in čim manj stresno. Verjetno ste do teh informacij že prišli tudi na podlagi lastnih izkušenj in pogovorov s strokovnjaki. Da boste sina lahko podpirali in k njemu pristopili z obilico potrpljenja in predvsem optimizma, boste morali spremeniti tudi svoje doživljanje. Bolečina in žalost, strah, ki jo občutite v odnosu do sina, ste vnesli tudi v odnos z možem. In tukaj, namesto da bi se medsebojno povezali, ste se pričeli drug od drugega umikati ter živeti v strašni in nepredvidljivi prihodnosti. Z medsebojnim pogovorom o tem, kaj lahko naredite vi, tako za sina kot drug za drugega v današnjem dnevu, si boste lahko prišli bliže. Z možem najdite čas drug za drugega, počnite stvari, ki jih imate radi in spregovorite o medsebojni bolečini in strahovih. Kot ste rekli, tudi možu je težko, vendar njegov način bežanja od bolečine mu ne bo pomagal. Tukaj je potrebno, da drug drugega slišite, se ne obsojate in predvsem ne obupujete. Vsak dan znova lahko doživite pozitivne izkušnje, če le zmorete ostati v situaciji tukaj in sedaj in se pustite tudi prijetno presenetiti. In samo s skupnimi močni boste lahko naredili največ za sina in predvsem drug za drugega. Povezali se boste trdneje in globlje. Sinovo prihodnost pustite sedaj še pri miru.
Poleg tega pa priporočam, da se poglobite tudi sami vase. Od kje izvira vaš dvom vase, v svojo primernost in vrednost, tako v materinski kot v partnerski vlogi? Kje ste se naučili iti preko sebe za dosego določenega cilja? Zakaj ste ves čas živeli v prihodnosti in česa se tako bojite, da bežite sami pred seboj (tudi tako, da vidite dvome in negotovost v vsem okrog sebe, tudi v partnerju)? Predlagam, da odgovore poiščete ob opori strokovnjaka, najbolje zakonskega in družinskega terapevta. Ti odgovori vam bodo pomagali najti smisel v dani situaciji in predvsem, sedanjost boste lahko živeli izven svojih sedanjih omejitev (strahov, črnih predvidevanj), ki ste si jih postavili sami, medtem ko se vam prihodnost ne bo zdela več tako strašljiva. Ko boste torej najprej pomagali sebi na način, da boste odvrgli staro »prtljago«, ki jo nosite s seboj (to je razmišljanje in doživljanje, ki ima temelje v vaši preteklosti), boste lahko pristopili k možu in sinu na povsem drugačen način. Ne boste več kot nemočen otrok sami z vsemi bremeni sveta. In partner ravno tako ne bo več ujet v svojo bolečino in sam z njo. Verjamem, da boste našli moč v sebi, drug v drugem in s tem tudi smisel za življenje za celo vašo družino.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Zanima me, kaj naj naredim, ker se zadnje čase težko obvladam in sem partnerja tudi že udarila. Sva mlad par, stara 28 in 29. Skupaj sva že 5 let. Sicer sva si dokaj različna v stilu oblačenja, pa v prehranjevalnih navadah in vrednotah, ampak se dobro dopolnjujeva. Sama že aktivno razmišljam o poroki in o nakupu stanovanja, pa da bi imela svojo družino in tako dalje. Nimava finančnih težav, materialne dobrine nama niso bog ve kako pomembne. Težave nastanejo vedno, ko imam jaz krizo, slab dan, ali pa kako reklamacijo v službi in si zelo želim njegove podpore, njega pa ni in ni domov. Po navadi gre s sodelavci po službi ravno takrat na pivo, ko ga najbolj potrebujem. In potem je še to, da nikoli ni eno pivo, temveč vsaj 4 piva. In potem pride domov in jaz bi ga najraje pretepla, tako sem besna. Po celem šihtu bo še s kolegi visel x ur, namesto da bi prišel domov. Meni je logično, da pridem takoj domov, ker bi rada preživela čim več časa z njim. Počutim se grozno, v mislih se mi rolajo take grozljivke uperjene proti njemu, da ne upam dati niti na papir. Ker gre dostikrat tak tudi v avto, si prav želim, da bi ga policaji ustavili in mu vzeli izpit. Vse najslabše mu privoščim. Predvsem pa potrebujem vsaj teden časa, da se spet sestavim in da mu nekako odpustim. V navalu besa sem ga tudi že udarila. Če komurkoli povem kaj se dogaja in da ne vem kdaj se bo napil in prišel pozno mi ljudje rečejo ali pusti pijanca ali pa, pa saj vsak včasih kaj spije. Potem me skrbi, a sem jaz tako občutljiva, a kaj je narobe z mano? Da ne bo pomote – v moji družini ni bilo alkohola in ni tista varianta – oče pijanec, mož pijanec, potem pa po možnosti še sin…
Skrbi me moja agresija, in tudi to, da ne vem kako se bo zadeva razvijala. Ali naj ostanem z njim, pa se bo umiril ko bo starejši, ali ko bova imela otroke, ali naj samo odidem čim hitreje tem bolje? Vem da mi ne boste dali odgovora, ampak vsaj toliko da vem kje sem in če sem jaz preveč občutljiva? Ker ko se imava pa lepo, je pa noro in ga ne bi zamenjala za nikogar. Ko je prepir, mi je pa zadnja smet na tem svetu… Hvala za usmeritve.
Spoštovana gospa!
Vaše pismo ste zaključili z besedami »hvala za usmeritve«. Veliko težav in vaše bolečine izhaja verjetno iz napačnih usmeritev ali nepravočasnih usmeritev, ki jih dobite ali pričakujete od drugih. Kolikokrat pa sami najdete v sebi usmeritve, ki bi bile za vas najbolj primerne, pomembne?
Vaše pismo govori o velikem strahu, o dvomih in predvsem o močni bolečini, ki je sami ne morete premagati oz. niti ne veste, kako bi k njej pristopili. Od partnerja pričakujete zaščito, pomoč in razumevanje, pa ravno takrat, ko se čutite najbolj ranljivi, najbolj besni in nemočni zaradi situacije v službi ali katerekoli druge stiske, si želite njegove opore. Njega pa kot da s svojo bolečino odženete, da ravno takrat zataji in vas pušča vedno znova na cedilu. In kar ne morete verjeti, da ga nimate ob sebi, da bi se nanj naslonili in da bi vam on pomagal, da bi se bolje počutili. Namesto opore pa dobite od njega zavrnitev, še več – ob njem čutite pravi gnus in sram (kar lahko začutite ob nekom, ki pregloboko pogleda v kozarec). In v sebi doživite pravi vihar, ki besni brez omejitev, v vas sproži pravo agresijo (ki jo izražate v vedenju in ste do njega grobi, ali pa v mislih, za katere pravite, da niti niso primerne za na papir). Ta agresija pa izhaja iz velike boleče rane, ki v vas tli že dlje časa. In ker pravite, da nimate izkušenj iz alkoholom od doma, se sprašujem, kaj je torej tisto, kar tako močno poganja vašo bolečino in jo hrani? Kaj v vas sproži tisti vihar, ki se kar ne ustavi?
Tisto, kar boste prvo morali narediti, če boste želeli ohraniti tla pod nogami v podobnih situacijah, je, da boste prevzeli odgovornost za svoje vedenje in čustvovanje. Kaj to pomeni? Iz pisma sklepam, da ste čuteča ženska, ki se teže ubrani pred tem, da ji drugi posegajo v njene meje in s tem vplivajo na njen čustveni svet (pravite namreč, da vas reklamacije v službi in druge težke situacije tako iritirajo, da potrebujete močno oporo v osebi, ki ji zaupate, to je vaš partner). Koliko odgovornosti za vse napake v službi vzamete na svoje rame in se čutite osebno napadeni, da ste vi krivi, da nekaj ni dobro narejeno, mogoče tudi vzamete nase kake neprimerne, hude besede, izrečene v jezi, ali pa strah sodelavcev oz. vas, kaj reklamacija pomeni za finančni vidik vašega poslovanja? Koliko lahko v službi postavite meje in glasno izrazite pomisleke glede samega delovnega procesa, predlagate popravke in nato brez slabe vesti službeno situacijo pustite v službi? Kajti bolj ko se v službi pustite stisniti v kot, več prostora potrebujete doma zase in več opore pričakujete od partnerja. Kaj boste torej naredili v službi, da je ne boste tako intenzivno »nosili domov«? Se lahko pogovorite z nadrejenimi, lahko ustavite kritiko, ki nujno ne leti na vaše delo, pa je morda vzamete preveč osebno? Vi sami veste, koliko truda in energije vložite v delo v službi. Če se trudite in daste vse od sebe, je to največ, kar zmorete, in občutki krivde tukaj niso upravičeni. Pogovorite se z vpletenimi, s sodelavci in predvsem skušajte v službi biti odrasla oseba, ki stoji za svojimi dejanji, in ne ranljiva punčka, ki se boji kritike in se čuti pretirano ogroženo. V sebi pa boste poiskali tudi odgovore, zakaj se ne zmorete ohraniti, zakaj ne zmorete ustaviti neprimernih besed, pritiska na vas na delovnem mestu. Koliko nehote iščete potrditve s pretiranim delom, prevelikim prilagajanjem, prevelikim občutkom odgovornosti za stvari, ki niso v vaši moči? Kako boste vi spremenili svoje delovno okolje do te mere, da boste čutili toliko varnosti, da boste lahko povedali svoje mnenje in se branili pred prevelikim stresom, pritiski na vas? Kajti vi ste tista, ki lahko postavi mejo, ki lahko opozori sodelavce, da niso spoštljivi, da imate preveč dela, da so roki prekratki …
Bolj ko namreč pridete domov kot »prestrašena punčka« s potrebo po pomoči odraslega, ki jo bo branil, poslušal, razumel, ji povrnil dobro razpoloženje, bolj boste razočarani. Vaš partner namreč ni oseba, ki to zmore storiti. On nima te moči, čeprav bi mu jo vi radi pripisali, zato da ne bi prevzeli odgovornosti za svoje doživljanje. Ne želim biti še jaz nekdo, ki je kritičen do vas in vas ne razume, ko ste v stiski. Nikakor! Želim pa vas opozoriti, da vaš partner ni vaš starš ali skrbnik, da nima moči, da bi spremenil vaše razpoloženje, če mu vi tega ne pustite, in da ni odgovoren za to, kako se vi počutite. Vi ste tisti, ki lahko reagirate na dano situacijo na več načinov. In vi ste tisti, ki se lahko potolažite, ste do sebe razumevajoči in nežni in predvsem lahko dosežete notranji mir. Dokler pa se boste pretirano navezovali zgolj na drugega, se opirali npr. na partnerja, ki nima moči, da vas reši iz vašega slabega razpoloženja, boste razočarani. Koliko gre pri vaši situaciji za vam že poznano zgodbo (ne tisto z alkoholom, kot ste jo že opisali), za izkušnjo iz mladosti, otroštva, da odrasle osebe v vašem življenju niso začutile, kdaj vam je najhuje, niso razumele vašega vedenja iz stiske, niso bile predvidljive in nanje niste zmogli računati? In ko se tako kot nemočna punčka oprete na nekoga drugega, takrat se vam ponovi stara zgodba, ki je za vas tako boleča, da se branite z agresijo. Agresivni ste v mislih in v vedenju kar vas straši. Pa zopet lahko rečem isto – verjetno je ta agresija reakcija na neodzivnost drugega, v vaših očeh vašega »rešitelja«. Vendar to spet spada v preteklost, ko ste na vse mogoče načine lahko opozarjali odrasle, da potrebujete njihovo oporo, pa vas niso vzeli resno, niso pristopili do vas, vas niso razumeli. In vi ste besneli in se jezili (lahko odkrito ali zgolj v sebi), ampak tam ni bilo nikogar, ki bi vam prišel naproti in vas umiril, potolažil. In tukaj lahko začutite tudi žalost in strah, občutek, da ste sami na svetu, da nikomur ni mar za vas, da so vsi drugi pomembnejši kot vi in vaše doživljanje.
Gospa, to je stara zgodba, ki se vam je ponovila z drugimi igralci. Ob tem ko čakate vašega partnerja, da pride domov, vi doživljate da mu niste pomembni, da so mu pomembnejši kolegi, pa alkohol, da ne želi si priti domov k vam … Ta vaša doživljanja so za vas tako boleča, da se besa in agresije s katerim partnerja želite prisiliti, da se odzove in da vas ne pusti same s temi občutki, ne da ustaviti. Vendar povem vam, vi ste tisti, ki se lahko ustavite. In vi ste tisti, ki lahko, če ne drugače, ob ustrezni strokovni podpori poskrbite, da boste presegli staro zgodbo. Da boste presegli občutja nemočne in osamljene punčke, ki trmasto vztraja, da jo nekdo vzame k sebi v naročje in se posveti zgolj njej. Sedaj ste odrasla gospa, ki lahko sama poskrbi za to, da se pomiri in da ni groba do drugega. Za svoja občutja uporabljajte besede. S partnerjem se pogovorite takrat, ko se boste počutili dobro in ne bo zamudil domov ali prišel okajen. Povejte mu, kaj doživljate in kako globoko se bojite teh občutij, ki so v vas tako močna, da imate občutek, da jih ne morete kontrolirati. Pri sebi pa veste, kaj vam sproži ta notranji vihar, in enostavno mu ne dovolite, da prevzame kontrolo nad vami! Vkolikor bo naloga za vas pretežka, priporočam strokovno podporo psihoterapevta.
Tudi partner vam seveda lahko pride pri tem naproti, vas obvesti, da bo zamudil, vas pokliče, pošlje sms, se dogovorite, da mu vi sporočite kdaj izrecno želite, da pride domov, … Vedite pa, da se tudi v teh primerih ponovno naslanjate nanj, in vaše doživljanje temelji na njegovem vedenju. Pomembno je, da v skupnem pogovoru z njim poskrbite, da vas bo partner slišal in začutil, kaj mu želite povedati. Ne vem, koliko on lahko ohrani sebe znotraj vaših prepirov (npr. da tudi on ne vzroji, se ne umakne, ni užaljen, …) in se zaveda, da je odrasel in da se sam odloči, kdaj bo prišel domov in koliko bo popil in da se bo držal vaših skupnih dogovorov. Če pa v teh situacijah tudi on doživlja občutke, ki izvirajo iz obdobja majhnega fantka (da npr. se boji, se umakne ko se nekdo nanj jezi, doživlja velik stres, ker nikoli ne naredi nič dobro, je ponovno zasut z vsebinami, ki so zanj pretežke in jih ne more rešiti) potem mu ne preostane drugega, kot da »pobegne« med svojo družbo in se skrije pred vami, saj se vas verjetno prav boji. In dokler boste komunicirali kot majhna prezrta in besna punčka ter prestrašen in z neprimernimi vsebinami zasut fantek, se boste zelo težko dobro razumeli in planirali skupno družino ter umirjeno življenje.
Začeti boste morali pri sebi. V vas zeva velika razklanost – ljubite in sovražite, ste agresivni in nežni, poslušate druge kjer dobite zopet črno-belo situacijo (pusti pijanca – saj vsak kdaj kaj popije), kar je zelo obremenjujoče. Predlagam vam, da najprej prevzamete odgovornost za svoje vedenje in posledično tudi čustvovanje, in ne dovolite besu, nemoči ter strahu, da vas povsem preplavijo. Če partnerja ni domov, to pomeni zgolj, da ga ni domov in ne da vas ne ljubi, da namerno pije, da zanj niste pomembni, … Postopoma boste morali varnost, ki jo sedaj iščete v partnerju, poiskati v sebi. Kajti varnost in predvidljivost v odnosu z drugimi je zgolj posledica občutka varnosti, ki ga nosimo v sebi. Na poti do sebe si boste najprej dopustili začutiti vsa čustva, ki se v vas prebudijo s tako močno intenziteto, jih umestili v svojo zgodbo ter se pomirili. Odpustili si boste za stvari, ki ste jih po vaše naredili narobe, in odpustiti vsem odraslim, ki niso bili do vas tako ljubeči, sočutni in odzivni takrat, ko ste jih kot majhna punčka potrebovali. Z varnostjo v sebi in občutkom, da vam nihče nič ne more, če mu vi tega ne dopustite (torej da lahko ustavite neprimerne reakcije drugih, da lahko utišate kritiko, da lahko utišate svoje notranje glasove, ki so do vas večkrat prestrogi in vam sodijo …), bo vaše življenje bolj umirjeno in predvidljivo. Posledično boste pričeli tudi razmišljati v ednini, kaj si želite, kakšne so vaše potrebe, kako bi želeli preživeti dan, in boste to ubesedili, se s partnerjem o tem dogovorili. In bolj ko boste živeli sebe, bolj boste videli, ali je vaš partner tisti, ki bo šel z vami, ali boste ob njem lahko živeli sebe in se razvijali v smereh, ki so vam pomembne (tako poklicno kot družinsko), ali pa se bosta vaša in njegova pot razšli. Ampak do spoznanja boste prišli postopoma in ta odločitev bo trdna. Kajti vse odločitve, da odidete, da zanosite, da kupite stanovanje, se poročite, storjene v afektu, brez da najdete stisk s seboj in se umirite v sebi, so lahko usodne in prinesejo še večje razočaranje.
Predlagam, da temo o pijači in popivanju s partnerjem tudi razčistite. Ali on lahko preneha piti, če se tako določi (to naj sebi in tudi vam dokaže), ali se on lahko ustavi pri enem pivu, če se tako odloči, ali se on lahko vnaprej odloči, koliko bo popil in kdaj bo prišel domov (ali je povsem odvisen od družbe, prijateljev, situacije)? Odgovore na vsa ta vprašanja je dolžan dati najprej sebi pa tudi vam. Če niste prepričani v trdnost njegovih odločitev oz. se bojite, da je lahko v ozadju tudi odvisnost od alkohola, predlagam, da se priključite anonimnim alkoholikom. Tako vi kot on. Na spletu lahko najdete tudi skupine za svojce in družinske člane. Tako boste tudi pri tem vprašanju lahko sami našli odgovor, ki bo vaš in zato trden – ali želite ostati z njim ali pa bosta šli vaši poti vsaka po svoje.
Verjamem, da boste z notranjo varnostjo, ki jo boste poiskali sami ali s strokovno pomočjo, pridobili veliko. Ko boste sledili sebi, vaše razpoloženje in vaši odnosi ne bodo več tako na gugalnici, vaše življenje pa bo postalo bolj predvidljivo. Takrat boste začutili tudi, s kom in na kakšen način bi želeli živeti, se poročiti, si ustvariti družino.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Rab bi vam predstavil težavo,ki me mori. In ne vem ali naj grem ali kaj. Imam punco, sva se šele spoznala. In sva si zelo različna, čeprav se zelo ljubiva. Mi imamo doma kmetijo, smo preprosti, jemo vse, se ne sekiramo, mogoče so moji družinski člani tudi zanjo sploh – predebeli in ne športni. Ampak znamo delat in nam ni težko prijet za kakšn opravilo. Moja punca je čisto druga. Pri njej doma so vsi zelo fini. Pa zelo drugače živijo in se hranijo. So vegiji ali vegani, saj ne vem. Jedo samo solate pa bučke, pa nič drugega. In ves čas je debata samo o hrani. Pa vse je za njih nezdravo. Ona sploh pravi da bomo od normalne hrane vsi umrli, pa dobli holesterol pa ne vem katere vse bolezni. In pri njih je samo važno da je zdravo, ne mastno in bog ne daj živalsko. Sploh ne vem kako naj se obnašam. Vse kar jem se ji gabi, jaz pa tudi ne morem samo solat jest. Pa tudi sicer je zanjo pri nas vse umazan in primitivno, pa vse jo moti. Zanje sem en navaden kmet, ampak pravi da me ima rada. Jaz jo mam tudi, sam tolk je zanjo vse slabo, nezdravo. Ne vem če sploh kaj normalnega jé. Pa me zanima če bi midva sploh lahko živela normalno? Sva si preveč različna?
Spoštovani gospod!
Vaše pismo govori o veliki razliki med vami in vašo simpatijo, partnerko, ki ste jo spoznali pred kratkim. Kar nekaj grenkobe in sramu, tudi nemoči je zaznati v vaših vrsticah. Razberem lahko, da kamorkoli pogledate, vidite zgolj razlike med njo in vami in vaš strah, če ima takšna veza sploh prihodnost, narašča. Dobila sem občutek, da nimate ničesar, na čemer bi lahko sploh gradili. V zmedi pa istočasno pravite, da jo ljubite, in da ona ljubi vas.
Ker pravite, da ste se pred kratkim spoznali, je verjetno beseda ljubiti se zelo močna. Bolj prav bi vaš odnos lahko opisali z zaljubljenostjo. Torej močnimi čustvi, pred katerimi se ne morete ubraniti, tako vi kot ona, in vam je težko biti ločeni, ne misliti drug na drugega, hrepenite drug po drugem, tudi po objemu, poljubu, dotiku, … Vaša doživljanja so zelo intenzivna. Ko govorimo o ljubezni, je ključen doprinos tudi sprejemanje drugačnosti drugega, pa medsebojno spoštovanje in iskanje skupnih poti. Vi pa opisujete, da se ji gabi vse, kar vi jeste, da ste zanjo vi in vaša družina preveč močni, nešportni … Tukaj bi težko rekli, da gre za medsebojno spoštovanje in sprejemanje različnosti, ni res? Bolj je čutiti kot pritisk na vas, da sprejemate način življenja in prehranjevanja njene družine, če želite, da bo veza obstala. Ali pretiravam?
Zanima me tudi, kje ste se spoznali, kaj je tisto, kar ste začutili ob njej in ona ob vas, da vas tako privlači in vi njo? Vedno, ko se zaljubimo, ko želimo iz tega odnosa zgraditi ljubezen, je pomembno, da vemo, katere lastnosti drugega oz. kateri občutki ob drugem so tisti, ki nas bodo ohranjali ob izbrani osebi, da bomo lahko ob njej razvili najboljšo različico sebe. Torej imeli spodbudo in možnost, da svoja močna področja razvijemo, da jih raziskujemo, da živimo res tisto, kar smo – in ne da se zgolj prilagajamo in želimo ugajati svoji izbranki. Ravno tako si želimo, da bo veza plodna, da bomo lahko razvili zdravo partnerstvo, nudili spodbudno in predvsem čim manj stresno in napeto družinsko vzdušje tudi svojim otrokom. Kaj je bilo torej pri vašem odnosu do partnerke tako pomembno, kar vas je prepričalo, da je partnerka oseba, s katero želite vzpostaviti globlji odnos, ki jo boste ljubili in razmišljali o vaši skupni življenjski poti?
Bolj ko boste spoznavali njo, vedno več se boste lahko naučili tudi o sebi. Ko boste ugotovili, kaj je tisti »magnet« pri njej, da si želite biti ravno z njo, pa si boste morali odgovoriti tudi, glede česa se v odnosu nikakor ne mislite prilagajati (npr. zvestoba, odkritost, način služenja denarja …) in si brez enotnosti na teh področjih resne veze ne morete predstavljati in katere so stvari, ki ste jih pripravljeni skupaj z izbranko šele raziskati, iskati skupne poti in kompromise (npr. preživljanje skupnega časa, nekatere osebne navade, preživljanje praznikov …). V določeni meri se partnerju »moramo« tudi prilagoditi, kajti sicer je vseeno, če živimo sami. Če moj partner namreč ne živi samega sebe in ne razmišlja s svojo glavo, temveč mi slepo le sledi v vseh mojih muhah, odločitvah in prepričanjih, potem je občutek isti, kot če bi živeli sami, iz tega odnosa nič ne pridobite, se le malo lahko naučite. Pa tudi večno prilagajanje drugemu ne bo šlo. Slej ko prej se eden od partnerjev ni pripravljen več ukloniti željam in zahtevam drugega, pričnejo se prepiri, ki lahko vodijo celo do ločitve. Ali pa postane partner, ki se prilagaja, tako zagrenjen, nemotiviran za ohranjanje odnosa, jezen na drugega, kar se lahko kaže v tem, da naenkrat odide, zboli, drugega prevara … Večno prilagajanje nima prihodnosti, vsaj ne v konstruktivnem in ljubečem odnosu, ki si ga pa zagotovo želite. Kaj vam torej preostane?
Ali ste se o medsebojnih razlikah že pogovorili in predvsem, koliko časa in pogovora ste namenili vašemu skupnemu planu, kako te razlike premostiti? Vedno lahko najdemo rešitve, kompromise in odgovore, ki bodo zadovoljili obe strani. Iskati pa morate le vašo pot – torej vaš skupni pogled na hrano, na stil življenja, na delo … Te odgovore si boste morali priskrbeti vi in ona in ne smejo biti zgolj kopija načina življenja vaših primarnih družin. Medsebojno zrelo partnerstvo lahko ustvarimo takrat, ko se odločimo za lastno pot, za lastne vrednote, način življenja in prepričanja. Če zgolj posnemamo svojo dosedanjo družino, ne preverimo, če so nam posredovani in naučeni vzorci sploh ustrezni, potem z velikim delom sebe niti nismo odšli od doma in vstopili v svoje lastno partnerstvo, v svojo lastno družino. Namesto tega še vedno živimo, vsaj v čustvenem smislu, v svoji primarni družini, s svojimi starši in sorojenci ter se zgolj borimo proti družini svojega partnerja. In ta borba, dokazovanje kdo ima prav in kdo se moti, ali je boljša domača živalska hrana ali presna, vegetarijanska hrana, zgolj načenja našo ljubezen do drugega in nas dela nesrečne.
Vprašanje, ki bi si ga bilo vredno zastaviti, tako vam kot vaši partnerki je naprej predvsem – koliko močno si želita ohraniti vaš partnerski odnos? Koliko ste vi pomembni njej in ona vam, ne glede na hrano, stil življenja, odnos do športa … Samo če ste vi pripravljeni 100 % sebe vložiti v vaš skupni odnos in ravno tako ona svojih 100 %, takrat lahko oba zgradita odnos, ki bo samo vaš in v katerem lahko govorite o medsebojni ljubezni in spoštovanju. Če se torej vi in ona odločite, da ste si toliko pomembni, da ste pripravljeni v odnosu vztrajati in se truditi za medsebojno sožitje, potem se morate vprašati tudi – kako hitro in kako »zares« ste pripravljeni oditi od doma? Oditi v fizičnem smislu in tudi čustveno. Torej selitev v skupno stanovanje, sobo, študentski dom, kjer boste zgolj drug z drugim iskali rešitve vašega skupnega življenja. Tudi če si finančno ne morete privoščiti svojega stanovanja, pa si verjetno lahko zagotovite prostor znotraj vaše hiše, kamor drugih (razen partnerke) ne spustite in kjer ste vi sam gospodar. Ali ste pripravljeni na področju hrane eksperimentirati – torej vi poskusiti tudi več zelenjave, manj termično obdelane, ona tudi kaj živalskega, preživeti dan drugače kot do sedaj? Bi lahko zdržali možen pritisk s strani staršev in sorojencev, da se vrnite nazaj in živite znotraj vaše vloge, ki vam jo predpisuje vaša družina?
Da se lahko postavite na lastne noge, morate opustiti tudi prepričanje, neke vrste vaš ideal trenutnega življenja pri vas doma: da torej vaša družina živi tisto »pravo« življenje, pošteno dela, se »pravilno« hrani, ne živi v stresu … Na podoben način bo morala tudi vaša partnerka preveriti in opustiti misel, da njena družina edino ve, kako se zdravo prehranjevati, kako je potrebno pripraviti hrano, kakšen je pravi videz drugega, koliko naj bi tehtal, … To je pogled njene družine na zunanji svet. Ona si bo morala, tako kot tudi vi, z odhodom od doma izoblikovati le svoje videnje.
Res pa je, da odhod od doma pogosto spremlja tudi negotovost, strah pred novim. Iz sorazmerno varnega okolja odhajamo v svet, kjer se moramo na nek način postaviti na lastne noge, si oblikovati lastna prepričanja in se na svoj način soočati z prihajajočimi izzivi. Naša negotovost se lahko odraža na način, da se zelo oprimemo drugega in ga posnemamo v strahu, da bi preizkusili nekaj povsem novega, se prepustili. Druga možnost, s katero lahko pristopimo do drugega je tudi, da ga skušamo prepričati, da je vse, kar vem, v kar verjamem in čemur sledim tisto, kar sem se naučil od svojih staršev, svoje družine. In da bom lahko s partnerjem živel na enak način, kot sem živel znotraj svoje družine. Ne ena in ne druga skrajnost pa največkrat ne drži. Dva posameznika prineseta s seboj vsak svoj pogled na svet, ki ga v skupnem življenju skupaj dograjujeta. Predlagam torej, da se s partnerko temeljito pogovorite o stvareh, ki so vam pomembne. In tudi o tem, kaj boste za vajin skupni odnos naredili. Ravno tako boste morali preveriti kaj je tisto kar resnično moti vašo partnerko pri vas (in ne kaj moti njeno mamo oz. njeno družino) in obratno (je mnenje o tem, da je vaša družina idealna, delovna, živi brez stresa, … vaše, ali meni tako kdo drug od vaše družine, vi pa niste povsem prepričani o vsem tem)? V skupnem pogovoru boste spoznali, da je hrana le en simptom medsebojnega strahu, nezaupanja, ki preizkuša trdnost vaše odločitve za skupno pot. Zato je dokler niste tako vi kot ona odločeni, da bi želeli ostati skupaj povsem brezpredmetno, da iščete medsebojne recepte, kako boste jedli in na kakšen način boste hrano pripravili. Vaša neodločenost in strah pred globljo povezanostjo se lahko sicer pokaže v drugačni preobleki (npr. v prepiru o tem kje boste živeli, ali boste hodili k maši, kako pogosto boste hodili domov, …).
Pogovorite se torej brez obsojanja, skušajte slišati drug drugega. Ko se boste znotraj sebe umirili in sprevideli, da je zgolj strah tisti, ki vam situacijo slika tako črno-belo, da je ob tem nemogoče narediti nekaj konstruktivnega, boste pričeli v odnosu pripravljati varen prostor, kjer boste lahko drug drugemu v oporo. Če boste sami pri medsebojnem pogovoru in iskanju skupnih poti zašli v slepo ulico, vsekakor priporočam, da si poiščete strokovnjaka, ki vam bo pomagal na način, da vas bo povezal ravno takrat, ko boste imeli občutek, da ste sami, nerazumljeni, na drugem bregu. Vkolikor se odločite za ohranitev odnosa, je pomoč strokovnjaka lahko zelo dobra bližnjica do medsebojnega razumevanja in preseganja odnosa, v katerem se borite za moč in premoč.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Imam težavo s sinom. Do mene je grob, uporablja kletvice, me odrine in mi govori kurba. Odkar sva šla z možem narazen je še hujše. Mož je pil, do mene bil nasilen, pobijala sva se 10 let. Bila sem tepena, pa prekleta, pa ni hotel jesti moje hrane, ali pa ga ni bilo doma po cele dneve, zvečer je prišel, najprej vse kritiziral potem bi pa seksal. In je bilo res grozno če se nisem strinjala. Otrok je vse to poslušal, tudi sobo smo imeli skupaj, je vse tudi videl. Star je 12 let. Zdaj vem, da ni bilo prav, prej sem skušala držat družino skupaj. Pa ni šlo. Sploh ko sem se zaposlila je bilo vse huje. Pritiski z moževe strani so se stopnjevali, nisem mogla drugač kot oditi. Skupaj z otrokom. Pomagala mi je terapevtka, ki me je držala gor. Vsi drugi so bili proti men. Ampak zdaj ne zdržim več. Bivši mi še grozi, pravi da me bo ubil, ločena še nisva. Sin pa je vedno bolj podoben njemu, bojim se ga. in vse bi naredil za očeta. Hodi k njemu, mu govori čez mene, mu nosi malico iz šole, pa zadnjič mi je vzel denar iz predala in ga verjetn nesel očetu. Mislim da ni dobro da otrok hodi k njemu, ampak kaj naj naredim? Strah me je zanj, tudi zase, sama sem. Kaj naj se obrnem, ali se bo to kdaj nehalo, ali bo sin prerasel? Res me skrbi.
Spoštovana gospa!
Vaše pismo govori o veliki grozi, strahu, nemoči in tudi žalosti, ki vas je povsem prikovala na mesto, kjer zgolj opisujete, kaj se dogaja, in ste povsem nemočni, da bi tok vašega življenja spremenili. Odšli ste od nasilnega moža, otroka ste vzeli s seboj. Sedaj pa, namesto da bi zadihali in pričeli življenje živeti, se vam drama samo nadaljuje in še celo stopnjuje.
V vašem pismu govorite o nasilju, o pravi zlorabi, ki je ranila tako vaše telo, vaše dostojanstvo in vplivala (ter še vpliva) tudi na vaše samospoštovanje, vaše čustvovanje. Nasilje se ni končalo z vašim odhodom iz zakona, pač pa je v vašem vsakdanu še vedno zelo prisotno – tako s strani bivšega moža (grožnje, ustrahovanje) kot s strani sina. Vaš mož je bil nespoštljiv, grob, prestopil je vse vaše meje in vzel v svoje roke tudi vaše odločitve, si lastil vaše telo. Njegovo vedenje je bilo povsem neprimerno, lahko rečem tudi kaznivo (nasilje, siljenje v spolnost, žalitve …). Vztrajali ste 10 let v tako zlorabljajočem odnosu in verjamem, da vam je bilo težko oditi. Zato bi na tem mestu najprej zelo pozdravila vašo odločitev, da naredite konec temu nasilnemu odnosu. Ogromno poguma in energije ste potrebovali za ta korak, ki je vse prej kot lahek. In želim, da začutite, kako veliko dejanje je bil odhod iz nasilnega odnosa. Pravite, da ste imeli terapevtsko pomoč, ki vam je bila v oporo, da ste naredili ta korak. Se lahko tudi sedaj obrnete na terapevtko, ki vam bo pomagala, da naredite konec nasilju, ki se nadaljuje in nad katerim imate več moči kot v odnosu do nasilnega moža? Glede na trenutno situacijo, boste oporo strokovnjaka potrebovali.
Tisto, kar gospa najprej morate narediti je, da poskrbite za svojo fizično varnost. Obvestite center za socialno delo, da vam bivši mož grozi. Pokličite policijo in če ne gre drugače, se boste umaknili v varno hišo, skupaj z otrokom (mladostnikom). Pozanimajte se na CSD-ju, ali v nevladnih organizacijah (npr. Društvo za nenasilno komunikacijo, Ženska svetovalnica, Zavod EMMA, Beli obroč, …), kje lahko dobite tudi zagovornika, ki vam bo pomagal. Verjamem, da se počutite bolj varni kot takrat, ko je mož živel z vami v istem stanovanju, vendar v vašem primeru o pravi varnosti še vedno ne morete govoriti. Ne bodite tiho in ne čakajte, da bo mož prenehal groziti. Nasilje ne izzveni samo po sebi, temveč nasilnež potrebuje jasno mejo in žrtev zaščito.
Ko govorimo o nasilnem odnosu, je prav tudi, da izpostavimo nekatera dejstva v zvezi s tem. Prekinitev nasilja in odhod iz nasilnega odnosa nista le stvar razumske odločitve. Ko doživljamo nasilje, se v našem telesu sproži ogromno reakcij, ki telo skušajo zavarovati pred bolečino. Sproščajo se stresni hormoni (kortizol, adrenalin), ki telo pripravijo na boj ali umik. Torej aktivno soočanje z virom ogroženosti. Tretja možnost telesnega soočanja z grozo in nevarnostjo, ki je del nasilja, pa je, da telo enostavno »zamrzne«, se ne premakne fizično, mogoče lahko zgolj drgeta, medtem ko se posameznik čustveno in miselno umakne iz situacije, pravimo, da disociira. S tem pa nasilja ne ustavi. Ob fizičnih poškodbah in ranah, se telo brani z lastnimi endorfini, ki ublažijo bolečino in so lahko tudi zasvojitveni. Več bolečine nam je povzročene, več endorfinov sprošča naše telo, lažje dosežemo samopomiritev, žrtvi nasilja že poznani otopel občutek. Zaradi telesa, ki je vedno manj odzivno na bolečino (ima višji prag bolečine), se moramo sami prisiliti, da nasilju naredimo konec in ne čakamo, da se bodo spremembe zgodile same od sebe.
Otrok, ki je priča nasilnim odnosom, odnosom, kjer se ne spoštuje osnovnih meja drug drugega, doživlja stalno grozo in strah. Le-ti lahko prerasteta v njegovo osebnostno potezo. Tako se bo otrok tudi v odraslosti že ob majhni tesnobi odzval na dva nasprotujoča si načina – s terorjem ali s pretiranim občutkom ogroženosti. Posledice nasilja, ki ga otrok doživlja ali mu je priča, so zelo podobne. Otrok, ki spremlja nasilje, poleg strahu, sramu in žalosti doživlja še ogromno nemoči in besa, saj žrtvi ne more pomagati. Predvsem pa se počuti krivega in neprimernega, nevrednega. In to svojo zgodbo živi naprej. Vaš sin je bil priča grobim odnosom, sedaj v obliki »storilca« nasilja ponavlja enako dinamiko. Na ta način on sedaj stopa v odnos z vami. Vendar na tem mestu je treba poudariti, da je otrok kljub njegovim vedenjem žrtev nasilja in da je zato tisti, ki kliče po tem, da ga odrasli usmerijo in naučijo drugačnih odnosov. In vi gospa pri tem lahko naredite zelo veliko! Najprej ga je treba ustaviti in mu ovrednotiti, kaj njegovo vedenje pomeni. Razložili mu boste, da je to njegovo vedenje povsem neprimerno in da ga ne boste več tolerirali. In čeprav ste ga dolgo doživljali s strani njegovega očeta, ga pri njem ne boste prenašali, ker je nedopustno in boleče! Ne boste se spuščali v kritiko njegovega očeta, ampak boste govorili o nasilju kot takem, ki je škodljivo. Pred njim njegovega očeta ne boste blatili, čeprav veste, da je bilo njegovo vedenje vredno vseh kritik. Otrok mora najprej dobiti izkušnjo, ki je drugačna od nasilne, kjer torej ne gre za reakcijo pritiska in umika, sramotenja in nepredvidljivosti ter kjer vlada pravilo močnejšega. Čeprav moramo vedeti, da v nasilju nadvlada močnejši le navidezno, saj so nasilneži v sebi zelo negotovi, polni strahu in občutkov neprimernosti Verjetno vaš mož in tudi sin v sebi čutita strah, grozo, tudi pravi gnus in občutek ogroženosti, zaradi katerega reagirata na povsem neprimeren način. Koliko imata oba, tako sin kot mož, dostop do teh težkih čutenj, verjetno ne veste. Vendar pri sinu lahko naredite veliko, da se bo teh občutkov zavedal in postopal drugače. Kajti tudi vsi »storilci« nasilja so največkrat v nekaterih odnosih bili žrtve ali so žrtve še sedaj, samo da tega uvida nimajo (npr. otrok, ki je žrtev nasilja, je lahko nasilen do vrstnikov, medtem ko je s strani starejših vrstnikov tudi sam deležen nasilja. Podobno lahko starši, ki so žrtve nasilja v nekaterih odnosih, nehote do otrok izvajajo nasilje na način, da se ne odzivajo na njihove potrebe, temveč jim vsiljujejo svoja vedenja in svoja razmišljanja … ). Tisto, kar je pomembno, pa je, da boste vi sina naučili drugačnih odnosov, pri tem mu boste močna opora in spodbuda. In predvsem tista varnost, kjer bo dobil izkušnjo, da tudi če se odziva neprimerno, ga boste ustavili, in tudi če pokaže svojo ranljivost, žalost, strah, ga boste prestregli in mu pomagali, da izstopi iz kroga močnih čutenj, ki jih doživlja kot pretežka zanj.
Da pa boste sina lahko ustavili, se ga morate najprej prenehati bati. Če je fizično močnejši od vas, boste poiskali nekoga, ki vam bo pomagal, da ga ustavite (prijatelja, sorodnika, znanca, soseda). Če ne gre drugače, boste poklicali policijo, o njegovem vedenju obvestili center za socialno delo. Vaš sin potrebuje izkušnjo, da se ga ne bojite in da njegovega vedenja več ne boste tolerirali. Kajti vi ste tisti, ki to (s pomočjo drugih ali brez nje) lahko naredite. Vašemu sinu daje moč in navidezno nadvlado nad vami vaš lastni strah. In samo vaša neustrašnost in trdnost, ki se bosta pokazali v vašem vedenju, ga bosta lahko ustavili. Začeli pa boste z vprašani – Kako to, da ne zmorete biti trdni in odločni v odnosu do sina? Koliko pri tem, ko nekdo grobo pristopi do vas, vas žali in je nasilen, izgubite občutek, da ste odrasli in se počutite povsem nemočni in nebogljeni? Kot majhen otrok, ki potrebuje zaščito drugega. Gospa, koliko te zaščite in nežnosti ste bili vi deležni kot majhna punčka? Kakšni so bili odrasli moški v vašem življenju takrat, ko ste bili od njih odvisni? Ste imeli tudi kot otrok izkušnjo, da se na moške ne morete zanesti, da so lahko nepredvidljivi, grobi, celo nasilni? Da imajo težave z odvisnostjo, ali kake druge težave, in se jim zato ne da zaupati? Če to drži, boste najprej potrebovali pomoč zase, da se osvobodite ukoreninjenega strahu v vas, ki izvira iz vaše pretekle zgodbe. Le tako se boste znali v ogrožajočih in za vas stresnih situacijah »trezno« odločiti, poklicati na pomoč, znati prepoznati ogroženost in poiskati pomoč ki vam je dostopna (npr. na policiji, na CSD-ju, v nevladnih organizacijah, …). V okolici imate veliko ljudi na katere se lahko obrnete in vam bodo pomagali, da dobite občutek moči, ki jo kot odrasla oseba imate, nazaj!
Da boste lažje razumeli vaše močno doživljanje strahu, poglejmo še par dejstev iz vidika razvoja možganov. V zgodnjem otroštvu, ko se nam možgani in spomin šele oblikujejo, se razvijeta tudi dve pomembni možganski strukturi – amigdala in hipokampus. Amigdala je tista, ki se močno odziva na vse situacije, kjer zazna grožnjo, močan strah. V tem primeru močno reagira in telesu sporoča, da je potrebno hitro ukrepanje. Šele kasneje, pri starosti približno treh let, se razvije tudi hipokampus, ki nam pove, kaj se dogaja, kdaj, koliko časa traja omenjena izkušnja … In več ko imamo v otroštvu izkušenj, kjer je bilo naše telo ogroženo, prestrašeno in nezaščiteno, bolj močno se je naučila reagirati naša amigdala, medtem ko hipokampus ni imel možnosti, da bi omenjena vedenja povezal v koherentno zgodbo, ki spada v točno določeno situacijo, ki je sedaj del preteklosti. In ko v odraslosti doživimo podobne občutke strahu in groze, se amigdala ponovno močno odzove, medtem ko ji hipokampus ne uspe »pojasnit«, da je njen odziv pretiran in za odraslega človeka nepotreben. Da je del pretekle zgodbe, ko je bil otrok ob teh čutenjih v določeni težki situaciji res ogrožen. Zakaj vam to pišem?
Ko doživite s strani drugega nasilno vedenje, ki vam je že iz preteklosti poznano, se vaše telo zelo močno odzove – močno se prestrašite in vaše telo reagira se zelo boji, trese, zamrzne in kar pusti, da je drugi nasilen, žaljiv, grob,… Takrat zaradi odziva lastnega telesa razumsko in čustveno ne uspete razločiti, koliko je drugi res nevaren za vas. Poznate pregovor – Kogar je kača pičila ta se boji zvite vrvi? Strah je tako glavno vodilo, ki prevzame kontrolo nad našim vedenjem, razmišljanjem in čustvovanjem. Ob podpori strokovnjaka boste uspeli bolj jasno preceniti situacijo v kateri se boste v odnosu s sinom znašli in ukrepati bolj preudarno. Vaš sin ni enako nevaren za vas kot vaš bivši mož, ali kot mogoče kdo drug od odraslih v vašem življenju. Vašega sina lahko ustavite, mu postavite mejo in od njega zahtevate, da žaljivih besed več ne uporablja. In ne boste mu tudi pustili, da bo brez posledic še naprej grob do vas. Če bo šel preko meje, vas udaril, odrinil, odšel od doma, boste poklicali policijo. In to mu lahko tudi poveste. Povejte pa mu le tisto, kar boste zagotovo izpolnili, če se on dogovorjenega ne bo držal. Šele ko ga boste ustavili in ga s svojim zgledom učili, kako naj v odnose vstopa, boste zanj naredili največ. Bodite torej vi do njega spoštljivi, ne rušite njegovih meja (npr. ne vzemite njegovih stvari, ne delajte namesto njega njegovih nalog, šolskih zadolžitev, ne dovolite, da vam vzame denar, ne hodite mu v sobo ne da potrkate, ne silite ga s hrano …) in skušajte biti vi tista, ki vodi odnos z njim in ne obratno. Vaš sin potrebuje drugačno izkušnjo zase, drugačno izkušnjo odnosov.
In potem je tukaj še vaš bivši mož. Spet velja isto – ko se ga ne boste bali, ko boste prepričani, da si zaslužite varnost in da je njegovo vedenje neprimerno, boste dobili pomoč – od policije, od centra za socialno delo, nevladnih organizacij, dali boste prijavo na sodišče, … In drugi vam bodo verjeli in vas zaščitili, ker boste vi verjeli sebi. Če storite nekaj v afektu (npr. klic na policijo), v strahu, negotovo, lahko tudi na drugi strani dobite manj primeren odziv (npr. da se vam ne verjame, se obrača vaše besede, pride pomoč prepozno …). Tako da boste morali začeti pri sebi. Opolnomočiti sebe, verjeti sebi, začutiti vso bolečino in strah, pravo grozo, ki vas stisne v kot in pripomore k temu, da se ne smete braniti, da kar otrpnete ne glede na to, ali je pred vami odrasla oseba ali vaš otrok. Šele ko nasilja ne boste več doživljali kot majhen otrok, šele takrat se mu boste lahko postavili po robu. In pomembno je, da ne klonete, ampak vse zadane cilje izpeljete do konca (torej ne grozite z vedenjem, ki ga potem ne izpolnite, ne odnehajte, preden se neprimerno sinovo vedenje ne ustavi, ne ignorirajte ostrih besed bivšega moža in ne čakajte, da se bo umiril sam …). Poskrbite tudi, da bo vaš odnos na papirju urejen (da se boste torej ločili, če ste se odločili, da z njim ne boste več živeli).
Povedali ste tudi, da vas zelo boli, da se sin postavlja na stran očeta, in da se je kot zarotil proti vam. Otrok se vedno trudi, da bi imel ob oba starša, da bi se razumela in da bi lahko medsebojno sodelovala. In po občutku otrok ve, kateremu staršu mora biti bolj naklonjen, če ga noče izgubiti. In bolj ko se vaš sin boji, da bo oče z njim prekinil stik, da se mu bo na nek način odpovedal, da ga ne bo maral, da ga bo ignoriral ali da bo tudi do njega grob, bolj se bo trudil in se mu skušal približati. To je tisto, kar najbolj boli, vem. In bolj ko boste vi ljubeči, bolj bo čutil ob vas varnost, čutil bo, da vas ne bo izgubil in da ga imate radi in vam bo zato lahko »pokazal« svojo najbolj ranjeno plat sebe. Le-ta se trenutno kaže v obliki agresije in neprimernega vedenja, ki je zelo podobno vedenju njegovega očeta. Na reakcije moža ne morete vplivati, prav pa je, da opozorite center za socialno delo, da se bojite pustiti sina pri njem. In da želite, da se tudi z njim pogovorijo. Po drugi strani pa vi lahko spreminjate le vaš odnos do sina. Bodite torej odločni in mu ne pustite, da krši vaše meje. Ustavite ga vsakič, ko bo izrekel neprimerno besedo, ko bo dvignil glas, ko bo osoren. Istočasno pa je prav, da ste mu v oporo in mu daste vedeti, da vas ne bo izgubil, da ga imate radi. In starejši ko bo, bolj si bo lahko priznal in spoznal, da je vedenje njegovega očeta neprimerno in da ste vi tista, ki mu izkazujete brezpogojno ljubezen, kot mama otroku, ki ga ima rada in je del nje. S tem ga boste tudi naučili drugačnih odnosov in ljubezni, ki jo bo le na ta način uspel kasneje pokazati svoji partnerki in svojim otrokom.
Srečno!
dr.Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Jaz imam velik problem, čeprav se bo mogoče komu zdelo neumno, ali pa nič posebnega samo zame je hudo. Moj fant se vedno bolj pogosto samozadovoljuje ob pornografiji. To so ful mlajše punce iz neta, še na pol otroci. Mi je grozno, ker jaz sem sedaj po porodu malo bolj okrogla, pa prsi so se mi povesile in mogoče mu nisem več všeč. A je to normalno, da fantje to delajo, pa sem samo jaz občutljiva? Jaz se počutim tako grdo, staro, neuporabno. A mi lahko pomagate?
Spoštovana gospa!
Kako velika je vaša stiska. Prav trga vas v prsih, svoje telo doživljate kot grdo, premočno, staro … Iščete napake pri sebi, ste zmedeni in se sprašujete, če ste preveč občutljivi, ampak istočasno samo še bolj tonete v bolečino. Medtem pa vaš partner brez sramu odide od vas in se osredotoči na nekoga drugega, njegova pozornost je usmerjena na mlajša dekleta iz spleta, ob njihovih telesih se vzburi, medtem ko vi ostajate sami, zavrženi in se počutite povsem neuporabno.
Zelo malo ste napisali o vašem odnosu s partnerjem in o okoliščinah, ki so pripeljale do njegovega početja. Niste napisali niti, ali ste ga pri samozadovoljevanju zasačili nepričakovano, mu je bilo ob tem neprijetno, je bil jezen, je želel iskati razloge za opravičilo … Ali vaš partner to počne povsem brez zadržkov tudi, ko ste vi blizu, ko ve, da veste, kaj dela? Vas hoče namerno prizadeti, ali se čudi, da vas to njegovo početje sploh boli? Je njegovo samozadovoljevanje vedno pogostejše v času od vašega poroda dalje ali so tukaj kakšni drugi razlogi …? Veliko je odprtih vprašanj, ki lahko razjasnijo ozadje vaše zgodbe in vas peljejo globlje k iskanjem vzrokov za partnerjevo vedenje in vašo bolečino. Sigurno pa drži, da se boste morali s partnerjem o njegovem početju temeljito pogovoriti in presoditi, koliko časa boste še dopuščali to ponižanje in vsa druga težka čutenja, ki jih ob tem doživljate.
Vkolikor vaš partner ne more zdržati brez samozadovoljevanja ob gledanju pornografskih vsebin in mu je odtegnitev omenjenih dejanj zelo stresna, mu povzroča veliko stisko, neprijetna čutenja in druge telesne senzacije, lahko opravičeno pomislite, da je partner odvisen od spolnosti. Pri tem gre lahko za odvisnost, ki je podobna odvisnosti od alkohola, cigaret ali iger na srečo ipd., kjer partner potrebuje vzburjenje in samozadovoljevanje, lahko tudi spolni odnos za potešitev spolne sle, ki pa je neodvisna od potreb po bližini in nežnosti, ki jih vsebuje spolnost v zdravem partnerskem odnosu. O odvisnosti od spolnosti lahko veliko preberete na spletu oz. poiščete strokovnjake na tem področju (npr. Peter Topić je eden izmed strokovnjakov, ki veliko piše tudi o zasvojenosti s spolnostjo v digitalni dobi). Tudi če partner ni odvisen od spolnosti in se samozadovoljuje občasno ob gledanju pornografskih vsebin, medtem ko bi si vi želeli imeti spolne odnose z njim, on pa se vam raje umika v svoj fantazijski svet, le-to nakazuje, da beži od globljih intimnih odnosov, ki vključujejo tudi čustveno povezanost z drugo odraslo osebo. In ko so na drugi strani mlajša dekleta, mladostnice, lahko upravičeno pomislimo, da se vaš fant boji konstruktivnega, čustveno odzivnega odnosa z odraslo žensko, temveč sanjari o odnosih, kjer je on tisti, ki je bolj izkušen, zrelejši, močnejši, vplivnejši, starejši. Na drugi strani je dekle nesamozavestno, nežno, mlado, naivno, odvisno … In vse se dogaja v njegovem fantazijskem svetu, torej tam, kjer je on sam svoj gospod in mu ni treba prevzeti odgovornosti za odnos, ki je bistveno širši in zahtevnejši od zgolj spolnega akta.
Pornografija predstavlja beg iz odnosa in lahko prizadene oba partnerja. Ženske se ob tem največkrat počutijo prevarane, manjvredne, neprivlačne in osramočene, za moške je to skriti užitek, ki ga občutijo tudi kot sramotenje, ko so razkriti, kot beg v fantazijski svet, kjer jim je varno, zato ker se sicer počutijo napete, nesigurne, ne dovolj dobre. Ob sprostitvi, ki jo orgazem brez odnosa prinese, pa se kmalu počutijo tudi prazne, osamljene, kar skušajo prikriti s samozadostnostjo. Pa vendar beg v pornografijo predstavlja en vidik strahu pred intimnostjo in strah pred prevelikim čustvenim zbližanjem s partnerjem. Pri samozadovoljevanju se torej partnerju ni treba ukvarjati z medsebojno bližino, ni mu treba biti prisoten tudi čustveno, nežen in obziren do partnerke, temveč se lahko posveti zgolj sebi. Umakne se v imaginarni svet, kjer doživlja občutke, ki mu prinašajo največje zadovoljstvo (npr. občutek moči, občutek popolnega telesa, občutek nadvlade nad žensko, občudovanje s strani ženske, …) in ga vzburjajo, istočasno pa se zadovolji sam in to na način, ki je njemu enostaven in prijeten. Ta umik in doživljanje teh grandioznih občutkov, ki jih partner prestavi zgolj v fantazijski svet, bo zelo težko doživljal ob svoji partnerki, s katero je v ljubezenskem odnosu. Ta njegov pobeg govori o njegovi ranljivosti, o njegovi napetosti, ki jo sprošča na način, da poskrbi le zase. Spregovoriti z njim o teh temah pomeni slišati ga v njegovi bolečini, strahu, da ni dovolj dober za vas, strahu, da vas ne more povsem zadovoljiti (ne zgolj v smislu spolnosti, temveč predvsem v čustvenem smislu), ter predvsem spregovoriti o njegovem občutku osamljenosti. Koliko se je vaš partner kot majhen otrok naučil, da mora s svojimi stiskami in strahovi opraviti sam, poskrbeti za svoje potrebe na skrivaj, se jih torej sramovati in predvsem ne pustiti blizu ženski, ki ga v trenutkih ranljivosti ne bo razumela, ampak ga bo kaznovala, ignorirala, se mu posmehovala …? V ozadju so lahko otroški strahovi, ki pa imajo še vedno veliko moč. Šele ko bo vaš fant lahko ozavestil te svoje stiske in strahove, ta močna občutja, ki ga odvračajo od vas, takrat bo lahko naredil korak naprej. Najprej bo moral o njih spregovoriti, se naučiti sprostiti telo na način, ki v vas ne bo puščal težkih čutenj (pravega gnusa, neprimernosti, izdanosti, prevare).
Povedali ste, da se obremenjujete s tem, da vašemu partnerju niste več tako privlačni zaradi spremembe vašega telesa po porodu. Pomembno je, da veste, da videz telesa nima te moči, da bi zaradi njega partner pobegnil v pornografijo. Prihod otroka v družino namreč močno spremeni samo dinamiko znotraj odnosa med partnerjema. Ravno tako je za otroka potreben čustveni prostor, ki ga partnerja pripravita zanj, kajti otrok zahteva zase veliko pozornosti. Mati je tista, ki otrokove potrebe čuti, ga v času simbioze doživlja kot del svojega telesa in se mu v celoti posveti. V tem času ima za partnerstvo bistveno manj časa. In šele s prekinitvijo simbioze med otrokom in mamo se ona na pobudo otrokovega očeta, torej partnerja, lahko ponovno vrne v partnerski odnos in opravlja ne zgolj vlogo matere, temveč tudi žene (partnerke). V času, ko se intenzivno ukvarja z otrokom, pa potrebuje partnerjevo oporo, da lahko zdrži in je otroku na razpolago v večjem delu dneva (sploh npr. če je otrok nemiren, če nima ustaljenega ritma spanca in hranjenja, kar je za mater zelo izčrpavajoče). In v primeru, da partner takrat ne zmore ostati v vlogi očeta in zrelega moškega, se prestraši in na ženin umik zaradi skrbi za otroka reagira neprimerno (npr. se umakne v drug odnos, ima pretirano željo po spolnosti in jo zadovoljuje drugje, se umakne tudi fizično …). Partnerjev strah pred povezanostjo s svojo partnerko se lahko kaže tudi na način, da prične iskati napake pri njej in jo prične kritizirati. S tem govori o lastni ranljivosti, čeprav lahko partnerka to doživlja zelo drugače. Tudi pretirana skrb in osredotočenost na telo je lahko zgolj sporočilo, da se v svojem telesu ne počuti več povsem suverenega. In ti občutki neprimernosti, telesne neprivlačnosti lahko ženske zelo čutijo in se pričnejo spraševati in odkrivati, kako se je njihovo telo po porodu spremenilo in kako zato moškim niso več privlačne. Ravno tako lahko ženska partnerjevo samozadovoljevanje ob gledanju pornografskih vsebin doživi kot prevaro, ob tem se čuti manjvredno, zavrnjeno, ne dovolj lepo in predvsem ponižano. Vsa ta čutenja so tista, ki jih doživi ženska tudi ob prevari z drugo partnerko in so zato še kako resnična. Čeprav so to čutenja, pred katerimi zaradi lastne stiske pogosto beži partner, beži v fantazijski svet, kjer s samozadovoljevanjem sprošča svojo stisko, pa v partnerki pustijo močan pečat. In zato je zelo pomembno, da partnerka na tem mestu postavi mejo.
Gospa, spregovorite o tem, da njegovega vedenja ne boste več tolerirali, da vas s tem prizadene in poniža. Povejte, kako se počutite ob njegovem početju in da omenjeno vedenje predstavlja izhod iz odnosa. Odnos pa je lahko ljubeč in konstruktiven le takrat, ko se izhodi iz partnerskega odnosa zaprejo in se težave in stiske med partnerjema rešujejo sproti. In to na način, ki je spoštljiv drug do drugega (npr. iskren pogovor, ki se osredotoči na rešitve in na medsebojno empatijo in ne kritika drug drugega). In šele ko oba partnerja prevzameta odgovornost za umike iz odnosa (ti so lahko npr. pornografija, varanje, pretiran beg v vlogo mame ali očeta, …) in se oba potrudita, da prideta spet bliže drug k drugemu, takrat ima v odnosu smisel ostati vanj vlagati svojo energijo. Šele takrat lahko odnos predstavlja varen prostor, kjer se oba partnerja razvijata in skupaj rasteta. Ko boste v to res verjeli, boste lahko vztrajali pri tem, da ne boste dopustili, da vas partner sramoti, se od vas umika in vas v svojem svetu »zamenja« za mlajša dekleta s spleta. Situacija se bo spremenila takrat, vas bo partner res slišal, se odzval z empatijo in doživel občutke, ki jih sedaj čutite zgolj vi. Takrat boste tudi vi lahko pokazali sočutje do njega in mu povedali, da bi tudi vi želeli slišati, kakšen je njegov fantazijski svet, kamor pobegne med tem početjem, in katera je tista stiska, ki je ne zna ubesediti drugače, kot da postane kritičen do vašega telesa in se na tako neprimeren način želi znebiti svojih občutkov neprimernosti v donosu do vas. Kaj je torej tisto, kar mu onemogoča, da bi pristopil do vas kot odrasel moški, da bi zdržal tudi vašo bolečino, vašo utrujenost ob skrbi za otroka, vaša hrepenenja po njegovi nežnosti.
Ko govorimo o spolnosti v zrelem partnerstvu, govorimo o največji bližini, čustveni in telesni, predajanju drug drugemu in občutku sprejetosti, ljubljenosti. Tako orgazem ne predstavlja zgolj telesnega užitka, temveč tudi čustveno potešenost. Pri tem ne govorimo o telesu in iskanju idealnih proporcev teles, ki nam ga slikajo mediji, predvsem pornografska industrija. Oblika telesa pri tem ni pomembna in zato ne more odvrniti nekoga, ki nam je blizu in ki ga ljubimo. V spolnosti je pomembno predvsem zadovoljiti potrebe drug drugega, potrebe po bližini, povezanosti, po najglobljem stiku. Vkolikor se v odnosu pojavijo razpoke, se stiska odraža kot kritika in medsebojno merjenje moči, pobeg iz odnosa v druge načine sproščanja in iskanja potrditve (varanje, odvisnost, zlorabo substanc …), pa pričneta partnerja svoje potrebe zadovoljevati zunaj odnosa. Koliko ste, gospa, lahko do sedaj s svojim fantom spregovorili o svojih potrebah, o tem, kar čutite, in tem, kar ob njem doživljate? In predvsem, koliko ste pripravljeni biti ranljivi in tvegati, da vas bo slišal, pristopil z empatijo in vas pomiril? Ravno tako bo tudi sam potreboval veliko razumevanja z vaše strani – da se bo lahko z vami posvetoval o njegovih otroških potrebah in želje po stiku, po razumevanju.
Poskusite se pogovoriti. Če boste imeli težave, poiščite strokovnjaka, ki vam bo pomagal, da se boste drug drugemu približali na nežen in ne obsojajoč način ter istočasno zdržali in uspeli drug drugemu dati empatičen odziv.
Srečno!
dr.Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Mene pa zanima kako se lahko postavim pokonci, če me vsi gledajo kot nekoga iz druge kaste, če razumete. Moji starši imajo korenine v Bosni, ampak sta oba tukaj rojena. Niti ne hodimo veliko dol, ker se ne razumemo, tako da živimo v Sloveniji že od skoz, tudi vso družbo imamo Slovensko. Starša sta delavca s srednjo šolo. Jaz hodim v gimnazijo in se trudim bit čim bolj uspešen, samo mi ne gre dobro. Ampak problem imam s sošolci. Oni so od uglednih staršev in imajo keš. In potem poslušam samo kje so bili, kaj so videli na kakšno potovanje gredo, kam so jih povabili prijatelji iz Mehike, ZDA, Kanade. Jaz nimam veliko družbe, ker se počutim kot gnida. Moja familija je slaba v kešu, ne gremo nikamor, dnevi so vsi enaki. Jaz preživljam čas pred TV, pa malo se učim in treniram. Tko, dolgčas. In v šoli, med sošolci se počutim bedno. Nič jim nimam za povedat, sram me je, ker nikjer nisem bil. Pa za njih sem itak čefur, tko mi je tudi zaradi priimka bed. Tako sem drugorazreden zaradi bosanskih korenin. Sem razmišljal da bi si spremenil priimek za 18. rojstni dan. Res bi rad imel eno dobro družbo in se dobro počutil. Kaj naj, kakšne imam možnosti?
Spoštovani gospodič!
Ko sem prebrala tvoje pismo, me je kar stisnilo. V odgovoru uporabljam tikanje zato, ker pišeš, da si še mladoleten, srednješolec, in ne zato, ker tvojega doživljanja ne bi resno jemala. Res se je v tvojem čustvovanju nabralo ogromno grenkobe in žalosti. Kakorkoli se trudiš, v šoli nisi tako uspešen, kot bi želel biti, v razredu se ne počutiš dobro, ves čas se z drugimi primerjaš, želiš si imeti njihove izkušnje, njihove starše, njihov način preživljanja počitnic in še bi lahko pisala. V odnosu do sebe pa kot da zeva ena velika praznina in občutek manjvrednosti. Kdo je kriv zato – tvoj priimek, korenine tvojih staršev, njuni »premajhni« dohodki, tvoj način preživljanja počitnic in prostega časa …? Tvoja žalost, občutek osramočenosti in prav ene izigranosti te tišči k tlom in občutek je, kot da bi se od teže bremena najraje kar vdal in se tudi v šoli, na treningu prenehal truditi. Kaj se pri tem sploh da narediti?
Od kje izvira tvoj občutek, da nisi dovolj dober takšen, kot si? Da bi moral biti enak sošolcem, prijateljem, znancem? Da bi se moral postavljati z vsemi mogočimi izkušnjami iz tujine, dobrimi oblačili, IT-pripomočki, vplivnimi starši? Od kje ti ideja, da je edino tisto, kar imaš za pokazati oz. za povedati in je oprijemljivo, dokazljivo, dovolj dobro in nekaj vredno? Ali so tvoji občutki manjvrednosti tako močni, da si tudi kakršnokoli reakcijo sošolcev razlagaš kot nekaj, kar te žali, se te obravnava kot drugorazrednega, se te pomiluje …? Kako konkretno se do tebe obnašajo sošolci (se ti posmehujejo, te žalijo, te ignorirajo) in predvsem kako se obnašaš ti do njih (išče slabe stvari pri njihovih dobrih izkušnjah v tujini, se skušaš postaviti s stvarni, ki jih oni doživljajo drugače, si ciničen, nesramen,…)? Ne iščem razlogov za tvoje slabo počutje v tvojem obnašanju do sošolcev, želim te le spomniti, da so odnosi vedno obojestranski in da lahko s svojim pristopom do drugega zelo vplivaš na njegovo/njihovo vedenje (npr. če boš ti pristopil do nekoga prijazno in brez cinizma, govoril iskreno, ne bil nastopaški oz. preveč kritičen, se bodo tudi drugi do tebe obnašali na podoben način).
Kot srednješolec se nahajaš v obdobju, ko si do sebe najbolj kritičen in si v intenzivnem oblikovanju svoje lastne identitete. Torej moral si boš odgovoriti na vprašanje – kdo ti si? In katere stvari so ti pomembne? Kakšna želiš, da bi bila tvoja nadaljnja pot, kakšni so tvoji kratkoročni in dolgoročni cilji? Občutek vrednosti, torej da nisi gnida in da nisi manjvreden ne glede na tvoje korenine, posebnosti, mogoče tudi težave in drugačnost na kateremkoli področju, nam v otroštvu dajo starši. Na način, da dobimo potrditev in pohvalo glede na naše vedenje, da dobimo odziv pri naših težkih čutenjih, da dobimo usmeritev, ko smo negotovi. In starši so tisti, ki predstavljajo naš steber, na katerega se opremo takrat, ko sami ne vemo, kam in kako naprej. Zakaj ti to pišem – zanima me, če si o teh občutjih drugorazrednosti zaradi drugačnih korenin že spregovoril s svojimi starši. Koliko so te oni lahko pomirili, ti dali občutek, da so ti v oporo in razumejo tvoje dvome, ampak ti istočasno zatrdili, da ima vsak človek veliko vrednost samo zato, ker obstaja in ne zato, ker ima veliko denarja, vplivne prijatelje in starše, … Da sta ti na konkretnih primerih povedala, kaj je v življenju pomembno za njiju, in za kaj se je po njuno vredno potruditi (npr. ali so to materialne dobrine, znanje, način življenja, estetika, potovanja, čut do drugega …). Zakaj ti starši najlažje odgovorijo na ta vprašanja? Ravno zato, ker sta onadva prva, ki ti lahko dasta občutek vrednoti in ljubljenosti zgolj zato, ker si, in ne glede na to, kaj imaš za pokazati in s čim se lahko »bahaš«. Res pa je, da starši niso vedno vsemogoči, prepričani vase in trdni v svojih stališčih. Lahko imajo zelo drugačen pogled na življenje, lahko so tudi sami zagrenjeni, lahko tudi sami hrepenijo po navidezno nedosegljivem in so razočarani, ker v življenju niso »uspeli« oz. imajo občutek, da niso dovolj spoštovani. V takšnih primerih bodo svojim odraščajočim otrokom zelo težko stali ob strani in jim vlivali optimizem, jih spodbujali, da hodijo čim bolj po svoji poti in poslušajo sami sebe. Pa to ne pomeni, da so slabi starši, temveč le, da si bodo morali njihovi otroci samopodobo in lastno spoštovanje graditi na svojih temeljih, na svojih potrditvah in uspehih ob doseženih osebnih ciljih. V mladostništvu in kasneje v odraslosti smo namreč vedno bolj odvisni sami od sebe in od svoje lastne iniciativnosti, ki jo vložimo v doseganje osebnih ciljev. Hoja po poti drugih (ki temelji na večni primerjavi in tekmovanju z drugimi) je lahko zelo naporna, predvsem pa nam ne da notranjega zadoščenja. In zato smo, dokler se zgolj primerjamo z drugimi, lahko vedno nezadovoljni. Kajti že sama primerjava z drugimi izvira iz stiske in občutka, da takšni, kot smo, nismo dovolj dobri. In zato nas primerjanje z drugimi ne more pomiriti in nam dati občutka, da smo OK.
Predlagam ti torej, da pričneš razmišljati samo o sebi. Katere stvari te veselijo in kdaj se počutiš dobro (tukaj ne mislim na trenutke, ko mogoče kaj popiješ ali pokadiš ter »pozabiš« na vse težave)? Kaj te veseli in ob kateri aktivnosti lahko kar pozabiš na čas, se počutiš sproščeno, imaš veliko idej? Tudi v šoli te verjetno vsi predmeti ne zanimajo enako močno. In ali so tvoji treningi tisto, kar te sprosti in ti da občutek, da si povezan z ekipo, si uspešen, se razbremeniš – ali je tudi treniranje ena od stvari, kjer se moraš dokazati in ti je pravzaprav v breme? Temeljito boš moral premisliti, kaj so stvari, ki ti v življenju pomenijo veliko in za katere si pripravljen žrtvovati svoj čas in energijo. Postavi si cilje, kratkoročne, ki jih boš uspel doseči in se boš ob tem počutil dobro. Preveri v družbi katerih prijateljev si lahko res to, kar si – tako da poveš svoje mnenje, se ti nihče ne posmehuje, nimaš občutka, da te kdo sodi po priimku ali kaki drugi tvoji lastnosti. In ko dobiš ta krog prijateljev, se več druži z njimi. V odnosih z njimi bodi čim bolj iskren in govori le tisto, kar res misliš. Do drugih se obnašaj tako, kot bi želel, da se drugi obnašajo do tebe (da so npr. prijazni, iskreni, humorni, ne pa nastopaški, priliznjeni, kritični, ignorantski, …). In ko se boš udeležil le tistih aktivnosti, v katerih boš užival (lahko športnih, lahko kulturnih, lahko prostočasnih …), boš tudi spoznal krog ljudi, s katerimi boš imel podobne interese, med njimi lahko tudi nove prijatelje. Ampak moral boš pa vzeti stvari v svoje roke in postati aktiven. Zgolj gledanje televizije in premišljevanje o tem, kaj vse imajo tvoji sošolci, kaj vse si lahko privoščijo s starševskim denarjem in kam vse bodo odpotovali čez počitnice, ti ne bo pomagalo. Še več, samo zagrenilo te bo!
Ko pa boš poslušal sebe in sploh odkril, kaj je tisto, kar veseli tebe, boš pričel na tem področju iskati informacije, spoznavati nove prijatelje, tudi strokovnjake, se več družiti in preživljati aktivneje prosti čas, takrat ne boš imel želje, da bi se še naprej primerjal z drugimi. Pomembno je, da se prestaviš iz vzdušja, kjer vse »moraš narediti« (npr. v šoli, na treningu, doma) in kjer si ničesar »ne moreš privoščiti« (npr. ker nimate denarja, ker nisi bil v Kanadi, ker nimaš vplivnih staršev, se ne pišeš »prav«), v vzdušje, kjer se počutiš sam svoj gospod in sam odločaš o tem, v kaj boš vložil svojo energijo in kje boš z lastno odločnostjo in motivacijo dosegel svoje cilje in bil uspešen! Če npr. znaš dobro peti, rapati, obvladaš kak računalniški program, imaš smisel za oblikovanje in snemanje filmčkov, potem to počni. Najdi svoje talente in jim nameni svoj čas! To ti bo prineslo dober občutek in samozavest na teh področjih. Ob tem, ko boš vedno podrobneje spoznaval sebe, preizkušal, kaj te veseli in katere stvari so ti v življenju pomembne, boš spoznal, da si, takšen, kot si, poseben in edinstven, ne glede na tvoje ime, priimek, korenine, kraj bivališča … Takrat boš sprevidel, da je tudi priimek le en podatek o tebi, ne pa tvoje bistvo, ki prinese zraven še kup drugih stvari. In dejstvo, da te nekdo obsoja zaradi tvojega priimka in da v priimku išče težavo, zaradi česar te sodi kot drugorazrednega ali kot nevarnega, neprijaznega, neumnega, je povsem neopravičeno in zgolj predstavlja pogled drugega, ki govori o njem samem – o njegovem nepoznavanju tebe kot posameznika, o njegovi ujetosti v predsodke, strahove in mogoče slabe pretekle izkušnje, ki tega človeka še danes bremenijo. Gre za njegovo posploševanje na podlagi njegovih slabih izkušenj. Predvsem je tu prisotno posploševanje in strah. Ta »obsodba« pa nima nič skupnega s teboj. Ravno tako kot verjamem, da tudi ti ne poslušaš od vseh sošolcev, kje vse so bili in kako vplivne starše imajo. Ne, slišiš občasno tudi kaj takega, ampak ker te stvari bolijo, ker bi želel imeti njihove izkušnje, ker se počutiš, da nisi dovolj dober – zato posplošiš, da imajo tako ugledne in bogate in vsemogočne starše vsi sošolci in da tebe vsi sošolci obsojajo. Ampak tudi to je posploševanje, je res?
In takrat, ko boš ti sam spoznal svojo vrednost in svoje bogastvo zgolj zato, ker si, boš vse to lahko drugim tudi povedal, njihovega odziva pa se ne boš bal. Ampak najprej boš moral svoje samospoštovanje zgraditi na podlagi lastnih ciljev, ki jih boš dosegel, in svojo samopodobo oblikoval na podlagi spoznavanja sebe. Pri tem ti lahko pomagajo vsi tisti, s katerimi se dobro razumeš in lahko pričakuješ njihov pristen odziv, oz. tudi strokovnjaki na področju psihološkega, psihoterapevtskega svetovanja. Če boš spremenil priimek samo zato, da bi te drugi videli kot drugačnega, se spet samo prilagajaš in bojiš sodb drugih. Bojim se, da bi bil v tem primeru razočaran.
Tako kot lahko eno in isto izkušnjo dva posameznika vidita kot povsem različno (npr. dva sošolca poslušata pripoved tretjega, kje vse je preživel poletne počitnice, in si prvi misli, da mora biti zaradi teh izkušenj najsrečnejši človek na svetu, drugi pa misli, da je njegovo doživljanje njega samega zelo skopo, saj je edino, kar ima, zgolj zgodbe o tem, kje vse je bil, vprašanje pa je, kaj je on sam od teh izkušenj sploh imel), izhajajoč iz svoje lastne zgodovine. Tako lahko tudi ti svoje življenjske cilje oblikuješ povsem ločeno od idej in razmišljanj drugih, pa bodo to zate zelo dragocene in bogate izkušnje, predvsem pa zanje ne boš potreboval potrditve drugih oz. se na mnenja drugih sploh ne boš oziral, saj jih ne boš niti iskal.
Verjamem, da boš našel odgovore na pomembna vprašanja o sebi samem in boš s tem bliže svoji osebni sreči. In vedi – tam, kjer je volja, tam je pot!
Srečno!
dr.Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Moja punca se je zredila in zato je konstantno slabe volje. Govori ves čas samo o svoji teži, vedno je problem kaj naj obleče, ves čas se gleda v ogledalo, joka, tečnari. Zato sva tud midva pogosto skregana, ali pa noče nikamor it, pa noče več seksat z mano. Jaz ne silim vanjo, ampak sploh ne vem če bo kdaj spet normalna. Zredila se je ful –ene 12 kg. Je res da je imela tudi ginekološke težave, splav pred pol leta in mogoče se tudi zato sekira. Ampak kot sem ji že rekel, življenje gre dalje, mlada sva še, zakaj ne bi izkoristila vsak dan posebej. A ni res?
Spoštovani gospod!
Ko prebiram vaše pismo, mi je prav težko. Začutim lahko vaše presenečenje nad spremembo pri punci in ravno tako vašo nejevoljo, kajti ne morete verjeti, da je vaša izvoljenka že dlje časa konstantno slabe volje, zavrača tudi vas in se istočasno tolaži s hrano. Vi tako ostanete pred zaprtimi vrati, v vas bruha gnev in žalost, ne želi si vaših dotikov, poljubov, spolnosti. Vi po eni strani razumete, da ima težave, razumete, da si ne želi spolnosti z vami, istočasno pa ste že zelo nestrpni in težko čakate, da bo ponovno prišla nazaj vaša »stara, poznana« partnerka, ki bo pogosteje dobre volje, tudi nasmejana, ki ne bo zaprta v svoj svet, kjer bi se borila s solzami, žalostjo, jezo, odvečnimi kilogrami in ogledalom. Dolgo ste zdržali ob njej in njeni slabi volji, jo tolažili in ji govorili, naj se ne obremenjuje s kilogrami, naj gre z vami med ljudi, se zabava, kajti mladi ste še, življenje je eno samo … Kako je sprejela vaše besede? Se vam zdi, da vas je sploh slišala – ali so vaše besede v njej sprožile še več solza ter tudi besa, češ da je ne razumete?
Zelo na kratko ste spregovorili o veliki zgubi, ki ste jo doživeli pred 6 meseci. Pravite, da je vaša partnerka splavila. Ali je bil to razlog, da se je tako zelo spremenila v vaših očeh, se zaprla vase, ne išče več družbe izven doma, se je pretirano pričela zatekati v hrano in v ogledalu gledati posledice svoje spremembe v načinu življenja, odraz njene notranje bolečine, ki se vedno bolj kaže ne zgolj v njenem doživljanju, temveč tudi na njenem videzu? Izguba otroka je velika bolečina, ki pri ženski pogosto pusti posledice še tudi kasneje v življenju, lahko v čustvenem smislu kot tudi v doživljanju sebe, svojega telesa. Ne vem, kako boleče je to bilo zanjo, kako krivo se lahko počuti, da ni uspela biti »primeren dom« za še nerojenega otroka, kaj vse je lahko naredila narobe, da je njeno telo zavrnilo prihajajoče novo bitje, ali je bila po njenem »kriva« predvsem ona – s svojim načinom življenja, prehrane, gibanja, stresa … V pismu niste napisali, ali je šlo za prezgodnji porod in otrok ni preživel ali je šlo za smrt ploda in je bil prezgodnji porod sprožen naknadno ali je telo splavilo zelo na začetku nosečnosti … Sklepam, da gre za prvega nerojenega in izgubljenega otroka, ki se ga je vaša partnerka verjetno veselila in si ga želela. Razlogi za izgubo otroka so lahko zelo različni (od hormonskih težav pri materi do kromosomskih nepravilnosti pri plodu, okužbe, bolezni matere, nekatere zdravstvene težave …), velik del razlogov pa ostaja nepojasnjenih in predstavlja nesrečo. Nesreča pomeni, da nihče ni kriv, da nihče ni naredil nič narobe, ampak da se je enostavno zgodilo nekaj nezaželenega, bolečega za vse udeležene. Ne vem, koliko je imela vaša partnerka možnost se pogovoriti s strokovnjakom, ginekologinjo ali drugim zdravniškim osebjem, ki bi jo v tej smeri lahko pomirili. Ravno tako ne vem, koliko se je o tem lahko pogovorila z vami in bila pri tem slišana. Sklepam, da ste bili vi oče nerojenega otroka, je res? V pismu napreč pišete, kot da se je ta izguba zgodila le vaši partnerki, medtem ko ste se vi tej bolečini uspeli povsem izogniti. To so bile njene ginekološke težave, ste napisali. Verjamem, da je tema tudi za vas boleča, vendar vi tej bolečini vsaj na zavedni ravni ne pustite, da se vas dotakne. Gledate naprej, skušate se veseliti prihajajočih se svetlih trenutkov in preživljanja svoje mladosti, čas in možnosti za otroke še imate … Koliko ste se vi kar odločili, da se ta bolečina vas ne bo dotaknila, da ni vaša, kot ni vaše telo, ki je otroka izgubilo? Ampak otrok ni samo last vaše partnerke, nerojeni otrok je imel tudi očeta. Koliko ste jo pustili samo v tej bolečini in koliko se tudi ona ob tem počuti na nek način izdano z vaše strani? Predvsem pa zelo samo, krivo in nemočno? Tako kot vi sedaj le nemočno gledate njene solze, ki vas jezijo, njeno slabo voljo, zakadi katere se od nje še bolj umikate, in njeno telo, ki se zaradi stiske več ne uspe več braniti pred odvečnimi kilogrami.
Ne želim vam vzbujati krivde in sporočati, da bi morali tudi vi bolj žalovati in drugače gledati na celotno situacijo. Povem pa vam, da je za vašo partnerko izguba bistveno bolj boleča in da bo brez opore tej bolečini težko kos. In opora ji sigurno niso sladkarije in drugi prigrizki, s katerimi se tolaži. Če se še nekoliko dotaknem nosečnosti. Novopečeni oče se pogosto svoje vloge v polnosti zave šele ob otrokovem rojstvu, nekateri še celo kasneje, takrat, ko otrok ni več neposredno fizično odvisen zgolj od matere in se oče vedno bolj vključuje v njegovo vzgojo (pri par mesecih otrokove starosti). Mati pa se svojega materinstva zaveda že dosti prej – že takoj, ko otroka začuti pri približno 18. do 20. tednu. In tako je noseča ženska nehote že od prvega zaznanega giba otroka v njenem telesu vedno bolj in bolj osredotočena na svoje telo in na novo bitje v njej. Pri tem pa seveda čuti tudi veliko odgovornost za zdravje, blagostanje še nerojenega otroka. Močna povezanost med mamo in otrokom se ohranja še vsaj do 6. meseca otrokove starosti, ko se postopno prične trgati t. i. simbioza med mamo in otrokom ter pridobiva oče in mož vedno pomembnejšo vlogo pri otroku in ponovno tudi pri materi/svoji partnerki, s katero vstopi nazaj v partnerski odnos, si izbori tudi čas »zase«, ko sta oba kljub temu da sta sedaj oče in mama, tudi mož in žena, ki se posvetita tudi drug drugemu. To ne pomeni, da oče ni pomemben vse do približno 6. meseca otrokove starosti, temveč da je odnos med mamo in otrokom tako intenziven, da oba potrebujeta otrokovega očeta, ki mladi družini pomaga prevzeti svoje vloge ter razmejiti starševski odnos od partnerskega, katerega starša ne smeta zanemariti!
Bolečina pri vaši partnerki je verjetno še vedno zelo ostra in boleča. In bolj ko ji vi govorite, naj pozabi in gre naprej, kot gre življenje naprej, manj slišano se počuti z vaše strani in bolj se sama zavija v molk, žalost in nemoč ob tej izgubi. Koliko ste ji lahko tukaj v oporo – tako da ji daste vedeti, da je tudi za vas to bila izguba, ki je niste mogli preprečiti, niti vi niti ona. Da to ne pomeni, da je ona slaba mama ali da je njeno telo za otroka »neustrezen« dom ali da je kakorkoli kriva za to, da v kratkem ne boste postali oče in ona mama. Da zdržite njene solze in njeno bolečino, da vam ni težko biti ob njej in govoriti o tem, da tega otroka ne bo, da pa ga boste imeli v prihodnosti, ko boste uspeli to žalostno zgodbo pustiti za seboj in se ga ponovno tako veseliti, kot ste se veselili tistega, ki je bil na poti pred 6 meseci. Ko se boste pogovarjali z njo, pa vi bodite zgolj njen partner in ne psihoterapevt. To pomeni, da ste čim bolj »naravni«, lahko ste zgolj ob njej ko bo jokala, jo objamete in zdržite njene solze, brez da jih želite ustaviti, označiti kot nepotrebne. Ta vaša prisotnost ji bo veliko pomenila in ob tem se bo verjetno počutila sprejeto in razumljeno. Tisto kar je zelo pomembno je, da nosečnosti v bodoče ne vi in ne ona ne boste povezovali s strahom in dvomom vase. Pri tem pa vam lahko pomaga tudi strokovnjak.
V odgovoru sem se osredotočila na tisto, kar ste napisali , da je vzrok partnerkini bolečini verjetno izguba otroka pred pol leta. Mogoče je doživela tudi kako drugo bolečo izkušnjo, ki se ji ob izgubi otroka zdi še večja in še bolj neobvladljiva (težave v bližnjih odnosih, finančne težave, spori v delovnem okolju, …). Verjamem pa, da šele ko boste dali besede pravi bolečini, se boste tako vi, ki ste se sedaj od njene bolečine kar malo umaknili, kot vaša partnerka lahko toliko razbremenili, da boste kot par videli tudi svetle plati prihodnosti. Da bo partnerka lahko ponovno videla sebe kot senzitivno, prijetno in privlačno žensko, ki si želi ljubezni, nežnega dotika, spolnosti, ki se ne boji strasti.
Prepričana sem, da je vsa hrana, s katero vaša partnerka duši bolečino, jezo nase in verjetno tudi na vas, na nerojenega otroka, na usodo, vso žalost in manjvrednost ob izgubi, tista, ki ji pomaga, da preusmeri svoje misli drugam, da vsaj za trenutek pozabi na težave in stiske in se posveti npr. neki sladici, sladoledu, drugem obroku, ki ga ima rada. Lahko se s hrano tudi kaznuje, si ne vzame dovolj časa za prehranjevanje, ne prežveči dobro in poje zelo hitro, brez pravega užitka. Tisto, kar zagotovo drži, pa je, da se ob tem vedno znova in znova počuti poraženo, saj se bolečina vrne, teža v želodcu ostaja, hlače so vedno bolj ozke, podoba v ogledalu pa vedno manj podobna temu, kar bi si želela videti.
Tudi če govorimo o odvisnosti od hrane, ne moremo reči, da se lahko odločimo za abstinenco, ki bo pokazala, kako velika je stiska, ki nekoga žene v prenajedanje. Ampak hranjenje je osnovna potreba človeka in od tega se ne da kar abstinirati. Je pa res, da si tudi vaša partnerka lahko naredi plan, kaj bo pojedla za posamezen obrok naslednji dan, da ne bo imela vmesnih sladkih prigrizkov, da se bo več gibala. Vendar najpomembnejše je, da bo gospa ob podpori vas, dobre prijateljice, strokovnjaka ipd. ponovno vzpostavila stik s svojim telesom in svojimi čutenji. Da bo čutila lakoto in bo lahko jedla počasi, z mislijo pri hrani ter prenehala jesti takrat, ko bo čutila sitost. Da bo hrana torej ponovno opravljala svojo funkcijo, to je zagotovila občutek sitosti. Da bo jedla raznovrstno hrano, pripravljeno na čim bolj zdrav način, z ne preveč sladkorja. Kajti sladkor je tisti, ki nam pomaga, da se trenutno čustveno počutimo bolje, vendar je prekomerno uživanje sladkorjev v kakršnikoli obliki tudi zasvojitveno in kaj kmalu imamo lahko zaradi preobilice sladkorja v hrani porušeno ravnovesje hranilnih snovi v telesu, smo zaradi neuravnotežene prehrane utrujeni, brezvoljni in predvsem vedno manj zadovoljni s svojo težo. Poskrbite zato za uravnoteženo prehrano in predvsem dovolj gibanja. Gibanje na svežem zraku pomaga telesu, da se lažje sooči s stresom, okrepi imunski sistem in pomaga posamezniku, da se razbremeni težkih čutenj. Tudi pogovor o temah, ki so boleče in neprijetne, je lažji v gibanju, na sprehodu, v naravi, ob vodi, kot doma za mizo. Izkoristite torej prosti čas tako, da boste partnerko povabili na svež zrak in se z njo pogovarjali. Spregovorite tudi vi o sebi in o tem, kako si vi pomagate pri težkih preizkušnjah. Videli ste, na kakšen način ona beži pred bolečino, si pomaga s hrano, se umika od drugih. Kako svoje stiske rešujete vi? Verjetno ne uspete od vseh pobegniti oz. se vsaj čustveno ne odzvati nanje? Pogovor o vas samih vas bo ponovno zbližal in tesneje povezal. In ko se bodo čustveni zidovi, ki jih je partnerka sedaj zgradila med seboj in drugimi, počasi podirali, se boste tudi vi ob njej lahko počutili srečnejše in predvsem bolj povezani z njo. Partnerka, ki se bo z vaše strani čutila slišano, ki se bo ponovno dobro počutila v svojem telesu, se razbremenila težkih čutenj ter premagala bolečo izkušnjo, si bo tudi bolj želela vaših dotikov in poljubov.
Srečno!
dr.Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Stara sem 32 let, moj partner je 6 let mlajši od mene. Mogoče izgleda kot da sem neki pedofil, ampak ni res. Je zelo zrel, pa vse se da z njim zmenit, in zelo je odgovoren, učen, intelektualec. Najina veza je polna nihanj od super odnosa do nekoliko slabših dni. Tisto, kar pa nama vedno bolj otežuje situacijo je moja želja po otroku. Želela bi zanositi, stara sem dovolj, stanovanje imava, poročila se nisva ker nama to ni pomembno, … otroka si želim že skoraj 3 leta, ampak pri njem se odnos do tega da bi imela družino nikakor ne spremeni. Vem da sem včasih polna strahov in si pomagam z milijon plani, pa pritiskam nanj kdaj naj pride domov in podobno, ampak on res zna biti tudi manj odgovoren ko so v igri prijatelji, pa pivo,… Tudi doma se ne zna postavit zase, ga starša še zelo usmerjata, in verjetno tudi zato odlaša, da se preseli k meni. Pri meni je že vse urejeno, bova zgoraj, moja starša spodaj. Ne bosta se vtikala v naju, kot se tudi vame nikoli nista, medtem ko sta njegove dva njemu vedno na grbi. Zato nisem želela niti slišati, da bi živela pri njemu. No, ampak sedaj bi jaz želela družino, on pa kot da še ni pripravljen. Pa očita mi marsikaj, in me je dejansko strah, da se bova še skregala. No, samo v kateri vezi se pa ne? Prijateljice mi pravijo, da enostavno lahko zanosim tudi brez njegove vednosti, pa se bo že potem spremenil, ker otrok vsakega spremeni. Ne vem če je to najboljša rešitev, mogoče še malo počakam. Ampak če se še čez eno leto ne bo strinjal, pa bi mogoče vseeno vzela stvar v svoje roke? Kaj menite vi?
Spoštovana gospa!
Čeprav pišete, kako zelo si želite otroka že dlje časa in kako hrepenite po njem, je v vašem pismu zaslutiti tudi kar nekaj dvomov o tem, da prevzamete vlogo matere, in predvsem strahu, koliko v tem primeru lahko računate na pomoč svojega partnerja. Deluje, kot da ste trčili ob kamen, ki se ne premakne – vaš partner je pri vprašanju ustvarjanja družine neodločen in v tem vztraja zelo odločno! Njegova želja po otroku se ne premakne z začetne točke od takrat, ko ste mu pred tremi leti povedali, da bi želeli zanositi. Poveste, da je sicer zelo zrel, intelektualno močan in odgovoren, v isti sapi pa navajate kar nekaj lastnosti, zaradi katerih vas skrbi, kako se bo v vlogi očeta vaših otrok znašel (npr. da si ne zna postaviti meje, ko odide ven s prijatelji, da se ne zna postaviti po robu svojim staršem, da starše pusti, da se močno vključujejo v njegovo življenje kljub njegovim 26 letom, da se še ni pripravljen odseliti od doma …). Kaj torej drži zanj, kaj drži za vas in kako modra je odločitev o ustvarjanju družine v tem trenutku?
Predlagam, da si najprej postopoma zapirate področja, ki vas skrbijo, vas bremenijo in vas navdajajo z dvomi – področja o vas in o vašem partnerstvu, potem pa postopoma razmišljate o nadaljnjih korakih (tako osebnih kot partnerskih in tudi družinskih).
Veliko govorite o vašem partnerju, kaj vse ni prav in kako bi se moral obnašati do svojih staršev, kako odgovoren bi moral biti pri izhodih, pijači … O sebi poveste relativno malo. Ko opisujete vaš odnos s partnerjem, dobim občutek, kot da vi skrbite za večji del – stanovali boste pri vas, stanovanje je že vse urejeno, vi urejate, kdaj naj pride partner domov, vaši odnosi s starši so urejeni … Koliko lahko v vašem primeru govorite o odnosu dveh enakopravnih ljudi, od katerih vsak prevzame odgovornost zgolj zase in se trudi po najboljših močeh prinesti v partnerstvo kar čim več pozitivnega vzdušja, skupnih ciljev …? Koliko se uspeta sploh slišati – tako vi njega kot on vas? Ob branju sem namreč dobila občutek, kot da se vam partner na nek način upira in beži od vas, vi pa posledično le še bolj pritiskate in ga želite spraviti »v red«. Ampak gospa, on je odrasla oseba in bo moral za sebe poskrbeti sam. In tudi za vas bi bilo najbolje, da svojo kontrolo osredotočite na stvari, na katere lahko vplivate (na odraslega moškega, ki ni pripravljen sodelovati, boste zelo težko). Ne govorim, da vaš partner ni pripravljen na konstruktivni dialog – ampak vseeno, koliko se vi pogovarjate in koliko vaše dileme in razhajanja rešujete na način, da drug drugega slišite? Ali tudi sicer vi govorite več, načrtujete več, prispevate finančno več, vaš partner pa sledi, dokler se v njem ne nabere preveč napetosti in strahu, da se ne zmore več kontrolirati, pa odide ven s prijatelji, kjer se sprosti, »pobegne« domov, kjer se skrije pred vami in vašim očitajočim pogledom, kritiko, zahtevami? Koliko se lahko prepoznate v tem, da veliko pritiskate nanj in da ga tudi sicer ne vidite kot povsem enakovrednega partnerja? Koliko tesnobe in strahu vi doživljate ob njegovem nepredvidljivem vedenju in kako zelo si želite obdržati kontrolo nad njim?
Dejstvo pa je, da lahko kontrolo vzdržujete zgolj nad seboj, nad svojim mišljenjem, posledično tudi čustvovanjem in izražanjem nestrinjanja, v iskanju skupnih rešitev znotraj partnerstva. Koliko vi zaupate sami sebi in svoji odločitvi za družino? Veste, kaj lahko od sebe pričakujete, veste, da je ta vaša odločitev trdna in da ste pripravljeni poskrbeti za otroka tudi v primeru, če bi imeli manj podpore v partnerju? Koliko se vi lahko zanesete na svoje starše, pri katerih boste živeli? Pravite, da boste živeli v zgornjem nadstropju in da vam starši ne bodo hodili blizu. Pa ste s tem odnosom zadovoljni ali še vedno računate, da se bosta vaša starša kot dedek in babica znala vključevati in vam stati ob strani, ko ju boste potrebovali? Bosta lahko včasih pomagala pri varovanju otroka, če boste vi slučajno pozno prišli domov? Zakaj vas to sprašujem? Bolj ko ste namreč strogi z odnosom vašega partnerja do njegovih staršev (se preveč vmešavajo, ga močno usmerjajo …), bolj se boste morali vprašati predvsem, kakšen odnos s starši bi si želeli imeti vi. Vam je ta razdalja, ločenost od svojih staršev ustrezna ali hrepenite po več stika, boljši komunikaciji, večjem zanimanju vaših staršev za vas in za vašo bodočo družino? Lahko s starši spregovorite o tem, se izrazite brez zadržkov in ste slišani v svojih željah in hrepenenjih? Vedeti pa morate, da vi nimate moči spremeniti svojih staršev, ravno tako kot tudi partnerja ne morete. Lahko pa naredite vse, kar je v vaši moči, da navežete z njimi odnos, kakršnega bi želeli imeti, ter poveste, kako se počutite in česa si želite. Pomembno je, da svoja doživljanja vzamete zares in jih izrazite na način, ki vas bo razbremenil. In posledično boste verjetno čutili manj potrebe po tem, da se boste pretirano ukvarjali s starši vašega partnerja …
Ko govorimo o partnerstvu, je ravno tako pomembno, da se čutite sprejeti in ljubljeni ter da se čim bolj osvobodite vseh strahov, ki vas bremenijo. Vaš partner je mlajši od vas, kar posledično lahko tudi pomeni, da je njegova želja po družini manj močna kot pri vas. Vendar to ne pomeni, da se o tem ne zmorete pogovarjati na način, da se boste počutili bolje, ne pa tako, kot da so vam vrata v partnerjev svet zaprta, vi pa ponižno in nemočno čakate pred njimi. In medtem postajate vedno bolj besni, razmišljate o tem, da bi stvari vzeli v svoje roke … Istočasno pa čutite, da boste s tem najbolj ogoljufali ravno sebe in vašega še nerojenega otroka, če ne bo spočet kot zaželen s strani obeh staršev. Veste, da ni prav, da z otrokom želite vašega partnerja »umiriti«, prisiliti, da se odseli od doma in zaživi pri vas, da se odpove prijateljem, da omeji svoje popivanje … Te moči nimate ne vi in ne vaš otrok, vkolikor bo spočet brez želje obeh. Še enkrat torej – odločitev za otroka je pomemben korak za oba bodoča starša in mora biti prostovoljen in predvsem stabilen (ne odraz trenutnega navdiha, romantičnega večera ali izleta, prijetne izkušnje s kakim drugim otrokom, …) za oba starša. Vse drugo je manipulacija s strani zgolj enega (največkrat bodoče mame) in pogosto vodi do zelo neprijetnih posledic, razhajanj tudi pri drugih področjih v partnerstvu, očitkov, jeze in iskanja krivde, lahko celo ločitve. Največja žrtev je seveda otrok, ki ni kriv za nastalo situacijo, jo pa v čustvenem smislu nosi s seboj lahko tudi celo življenje. In čeprav imate že sedaj vse niti v svojih rokah, je čutiti, da si ravno na področju odločitev za potomstvo močno naslanjate na partnerja, ki je po vašem edini, ki vas omejuje pri tem, da zanosite. Nujno se morate vprašati tudi, koliko ste vi sami pripravljeni prevzeti materinstvo, koliko ranljivosti ob tem čutite tako v odnosu do partnerja kot v odnosu do sebe? Materinstvo namreč postavi pod drobnogled tudi odnose s svojo primarno družino, način, kako ste vi kot otrok doživljali vaše starše in kako boste sedaj uspeli kot mama pristopiti k otroku, kako se boste razumeli s partnerjem glede na to, kakšen odnos med staršema ste vi doživljali v času vašega otroštva … To je zelo občutljivo obdobje, v katerega tudi ne morete kar s silo zakorakati. Prav je, da si ob odločitvi za otroka odgovorite tudi na vprašanje, zakaj si otroka želite. Ta želja ni samoumevna in lahko kaže tudi naše globlje hrepenenje po tem, da bi mi poskrbeli za otroka tako, kot naši starši niso poskrbeli za nas, pa smo po tej skrbi in senzitivnosti, odzivnosti tako močno hrepeneli. Otrok prinese namreč v družino novo dinamiko, zahteva vso pozornost zase in predvsem potrebuje čustveni prostor znotraj partnerstva. In bolj ko boste vi v dvomih, ali je partner pravi za vas, ali ga bo prihod otroka »zresnil«, ali se bo uspel odseliti od staršev in priti k vam, kako bo sprejel otroka, teže boste za otroka dobro poskrbeli tudi vi sami, saj se boste namesto z otrokom ukvarjali s partnerjem in s seboj ter svojimi pričakovanji, ki vam jih partner ni izpolnil.
Tako da vam svetujem, da se najprej osredotočite nase in na svoje doživljanje. Kaj si želite zase? V kakšno osebo se želite razviti in koliko se trudite za dosego nekih osebnih ciljev in pričakovanj do same sebe? Potem se osredotočite tudi na odnos s partnerjem. Kako se le-ta razvija, ali so v njem zadovoljene tako vaše kot partnerjeve želje in potrebe? In če ne – kaj ste pripravljeni narediti za to, da se partnerstvo izboljša in se tako vi kot on ne odpoveste svojim osebnim ciljem in osebnostni rasti? Mogoče bi bil pogovor s strokovnjakom na tem področju zelo dobrodošel. In tako boste tekom dela na sebi sigurno trčili tudi ob odnose s svojimi starši – vi s svojimi in partner ravno tako. Prepoznali boste skrita pričakovanja in mogoče neuslišana hrepenenja majhnega otroka tako znotraj vas kot znotraj vašega partnerja. Šele ko boste tako vi kot partner uspeli poskrbeti tudi za njega (svojega notranjega otroka), boste lahko dobro poskrbeli zase v celoti in razvili konstruktivno partnerstvo, ki bo omogočilo tudi čustveni prostor vašemu prihajajočemu otroku. In takrat bo to želja tako vas kot partnerja in ne sredstvo moči, ki bi ga uveljavljali drug nad drugim, ali vezivno sredstvo v primeru, če se partnerstvo ne bi razvijalo v želeni smeri.
Vzemite tako stvari v svoje roke – absolutno. Vendar na način, da pričnete pri sebi in pri zadovoljevanju svojih potreb, za katere ste edino vi odgovorni.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Še ena, ki ji ni vseeno, kaj rečejo v šoli za njenega otroka: Sin hodi v 4. razred in zadnjič mi je na govorilnih učiteljica rekla, da se boji iti domov, če slučajno dobi 4. Jaz ga nikoli nisem tepla ali maltretirala, če je dobil 4. Tudi kazni ni dobil. Je pa res, da vem da zmore dobiti dobre ocene, če se uči. In zakaj je to tak problem, če želim da dobi 5? Tudi sama sem zahtevna do sebe – poleg vodstvene pozicije v firmi, sem večinoma jaz tista, ki skrbim za gospodinjstvo, pa za sinovo šolo, pa še izobražujem se na fakulteti, … Veliko delam in sem zahtevna do sebe in seveda tudi do drugih. Ali je to perfekcionizem – in če je, je to kaj slabega?
Spoštovana gospa!
Kar začudeni ste nad izjavo razredničarke vašega sina. Da ste označeni kot zelo zahtevni, kot tisti, ki pritiskate na sina tako zelo, da se boji iti domov, če ne dobi odlične ocene. Vi pa mu ne grozite, ga ne kaznujete, ne »ogrožate« kljub kakšni štirici, ki jo sin občasno prinese domov. Veste pa, da bi se lahko naučil za več, in mu daste vedeti, posredno ali neposredno, da to od njega tudi pričakujete. Drži?
Zahtevnost do sebe in posledično tudi do drugih je lepa čednost, ki je pri Slovencih na splošno zelo dobro sprejeta. Prav z veseljem delodajalec vzame v službo nekoga, ki se vedno trudi za več in ni nikoli povsem zadovoljen in ga vsaka kritika usmeri v še večjo požrtvovalnost in željo po doseganju postavljenih kriterijev. Posledično lahko delodajalec od nekoga, ki stremi k vedno boljšim rezultatom in ki vedno le hlepi po več in bolje, tudi zahteva vedno več, uspehi in dosežki se vrstijo, kvaliteta storitev raste, cena lahko posledično tudi. Pri tem pa res ni nič slabega, boste rekli. Tudi t. i. pozitivni del perfekcionizma je v očeh drugih viden kot zaželen, saj prinaša predvsem korist in odlično izpeljane delovne naloge, konstantno motivacijo za doseganje višjih in zahtevnejših ciljev. Ko že govorimo o pozitivnem: tisti, ki si zastavi visoke, a realistične cilje, ki je motiviran k izboljšanju svojega dela, je kritičen in želi kar največ angažiranosti tudi od drugih, lahko doseže velike uspehe in doprinese veliko pozitivnih zaslug za poslovni uspeh posameznega podjetja. Nekako drugače pa se ob njem počutijo njegovi domači, njegovi partnerji in predvsem njegovi otroci.
Za kaj gre pri vsem skupaj? Perfekcionizem lahko označimo kot osebnostno lastnost, za katero pa ne moremo reči, da je genetsko določena, temveč je naučena. Je močna težnja k popolnosti, pri čemer si perfekcionist postavlja zelo visoke cilje, je do sebe in tudi drugih pretirano kritičen, prepričan, da mora vse naloge narediti popolno, brez napak. Strah pred napako ali neuspehom lahko pri teh ljudeh izzove stalno življenje v napetosti, anksioznosti ter stresu. Ob tem ne smemo pozabiti na negativni vidik perfekcionizma, ki ga posameznik doživlja, čeprav mogoče o tem glasno ne govori – za doživljanje strahu, napetosti in manjvrednosti ob tem, da ne uspeš naloge izvesti odlično, temveč zgolj povprečno. Povprečje za perfekcionista pomeni neuspeh, povsem porazen rezultat. Za perfekcionizmom je največkrat skrita nizka samopodoba, dvom o lastnih sposobnostih, rigidnost (npr. pri vztrajanju v določenih ciljih, čeprav ne prinesejo toliko pozitivnega kot terjajo časa in energije) v odnosu do sebe in tudi do drugih. Perfekcionistom lahko spontani medsebojni odnosi predstavljajo stisko, saj živijo v svojih planih, merljivih ciljih lastnih dosežkov ter tudi niso navdušeni nad »neučinkovito izrabo časa«. Pri medosebnih odnosih pa je najbolj kritično predvsem dejstvo, da so zelo strogi do drugih in tudi do sebe. Nagnjeni so h kritiki in težko pohvalijo nekoga. Vedno najdejo nekaj, kar bi lahko bilo še boljše. Absurdno pa je tudi to, da so istočasno to ljudje, ki si od drugih želijo potrditve, sprejetosti, in se z odlično opravljenim delom drugim pravzaprav dokazujejo. Ujetost v malenkostih, pozornost na stvari, ki bi jih še lahko izboljšali, perfekcionistom vzameta veliko časa, kar jih še dodatno obremeni, sodelavce, pa tudi delodajalca, pa razjezi. Negativno plat perfekcionizma tako predstavlja predvsem strah, da posameznik svoje samospoštovanje oceni glede na uresničevanje pretirano visokih ciljev, sicer pa se počuti manjvredno in nesposobno. Perfekcionizem je lahko vezan tudi na ozko področje (npr. delovne naloge v službi, uspeh pri športu, študiju …), kar je manj obremenjujoče, kot pa da se posameznik konstantno ocenjuje na vseh področjih in od sebe želi odličnost na vseh področjih.
Perfekcionisti so večinoma ljudje, ki si željo uspeti v življenju in se ves čas borijo s tem, da ne bi bili v svojih očeh prepoznani kot »zgube«, saj »ne morejo« biti povprečni. V njihovih očeh so lahko le zelo uspešni ali neuspešni. Srednje kategorije nimajo in zato je njihov stres še večji. Stres, ki ga zaradi strogosti do sebe doživlja večina perfekcionistov, se lahko odraža kot občutek krivde zaradi ne dovolj dobro izpeljane delovne naloge, nizko samospoštovanje, pesimizem, depresija in druge psihične težave (obsesivne misli, kompulzivno vedenje, motnje hranjenja, težave v spolnosti …). V določeni meri je pomembno, da nismo hitro zadovoljni z vsem, kar naredimo mi in kar naredijo naši najbližji. Ravno zato vas razumem, da bi želeli svojemu sinu najboljše, kar pomeni tudi, da v šoli da vse od sebe in od pouka odnese kar največ, se dobro pripravi za preverjanje in posledično doživi uspeh tudi ob dobri oceni. Vendar vkolikor je v ozadju skrit strah pred neuspehom in bolj ali manj odkrito prikazan pritisk na drugega, težko govorimo o sproščenem vzdušju, ki je za doseganje presežka predvsem na učnem, kognitivnem in ustvarjalnem področju potreben in za otrokovo udejstvovanje potreben. In predvsem prinaša želeno učno učinkovitost in otrokov optimalni vsestranski razvoj.
Iz vašega pisma je razbrati, da veliko delate in delate dobro (s sinom se skupaj učite, sin dobiva večinoma odlične ocene, ste uspešni v službi, opravljate vodilno funkcijo, ste visoko učinkoviti doma pri gospodinjskih opravilih in tudi v študiju, za katerega ste se odločili ob delu). Prvo vprašanje, ki se mi poraja ob tem, je – pred čim bežite? Zakaj potrebujete toliko obveznosti, da še dihate težko? Koliko časa dnevno si vzamete zase – da ga preživite sami s seboj, brez delovnih obveznosti, brez lastnega ali tujega vrednotenja, brez pritiskov, neodvisno do vnaprej postavljenih ciljev? Koliko časa imate, da se sprostite, se zabavate, preberete kako zanimivo knjigo, greste na sprehod v naravo, v kino, gledališče, …? Koliko časa porabite za stvari, ki se spontano pojavijo v vašem dnevu? To so stvari, ob katerih si napolnite baterije in se iz srca tudi nasmejete. Ali je ves vaš dan do minute planiran in predvsem z vaše strani ocenjen kot uspešen ali neuspešen glede na vnaprej postavljene visoke cilje? Ali bi vam »brezdelje« predstavljalo stisko in bi se ob tem počutili nekoristno, manjvredno? V tem primeru si lahko sami odgovorite, da perfekcionizem oz. tiste lastnosti le-tega, ki jih opažate pri sebi, niso zgolj ustrezen odziv na delovne in druge zahteve vas samih do vas in vaših sodelavcev, sina …
Ravno tako je prav, da se tukaj vprašate, koliko časa si vzamete za vaše partnerstvo. Niste napisali, ali ste poročeni, samski, živite s partnerjem. Koliko enakovrednih, prijateljskih odnosov imate, v katerih se lahko sprostite in drugemu povsem zaupate? Največkrat so to partnerski in prijateljski odnosi. Kajti manj ko imamo teh odnosov, bolj bežimo v plane, delo in druge merljive zadolžitve, ob katerih se počutimo uspešne in »učinkovite«, predvsem pa ne osamljene in razočarane. Koliko ljubečih enakovrednih odnosov imate in kaj lahko od njih dobite?
Še vedno drži, da je pomembno pri zahtevnosti do sebe v smislu samouresničenja (kot bi rekli temu, da iztisnemo iz sebe najbolje in da se ukvarjamo s stvarmi, v katerih uživamo in kjer lahko dosežemo vrhunske rezultate ne glede na neposredno »unovčenje« rezultata neke dejavnosti, ki se ji posvetimo) videti tisti pozitivni vidik, ki vas motivira, da daste vse od sebe in da imate pred seboj cilje, ki jih dosegate ter ob tem doživljate notranjo zadoščenje. Temu jaz niti ne bi rekla perfekcionizem. Nujno pa je, če ostajamo pri pozitivnem, da se znate tudi ustaviti in se ne utopiti v deloholizmu (na kateremkoli področju), pretiranem osredotočenju na neke detajle ali da se ne zgubite v svojih planih.
Ko govorite o odnosu do sina, je prav, da se potrudite in niste hitro zadovoljni, pomembno pa je, da veste, da ima vaš sin lahko drugačen odnos do šolskega dela in do svojih zadolžitev kot vi. In bolj ko čuti vašo konstantno napetost, tesnobo in željo po odličnosti, bolj beži od tega vzdušja in od te odličnosti. Mogoče bi ravno zato želel biti zgolj povprečen in se potruditi »ravno prav« po njegovo. Mogoče so ravno ocene tiste, s katerimi vas želi jeziti in vas vabi v odnos z njim. Kajti ko se z njim učite in se trudite, ste vsaj z njim – niste nekje v službi, na izobraževanju, za štedilnikom … Vendar vedite, da bi vseeno raje videl, da se z njim igrate, greste kam v gore, na bazen, kot pa da se srečujete predvsem za knjigami. Tisto, kar vam lahko otrok sporoča, je, da ne želi iti po vaši poti in da mu življenje v konstantni napetosti ni prijetno. Ste se z njim že kdaj pogovorili o tem? Kaj bi za vas pomenilo, da bi se manj učili z njim, da bi njegove ocene prepustili bolj njemu? To ne pomeni, da bo zato uspeh rapidno padel. Ne verjamem. Bo pa sin spoznal, da so ocene njegove in da so seveda boljše takrat, ko se bolj potrudi. Prej mu boste tudi prijazno razložili, da postaja vedno večji in da mu boste šolsko delo zato vedno bolj prepuščali. Ravno zato, ker verjamete, da lahko veliko več naredi sam, se boste postopoma umikali od njegovega šolskega dela. S tem se prepričate, da ne bi vaš umik od nalog in učenja razumel kot kaznovanje njega in vaše nezanimanje zanj! Vsak otrok in tudi vaš sin pa si želi biti uspešen in imeti dobre ocene. Če pa se mu bo zataknilo pri razumevanju učne snovi oz. pri posamezni nalogi, vkolikor ne bo prepričan v svoje znanje, pa naj bo on tisti, ki vas bo prosil za pomoč. Ampak ocena pomoči, ki jo potrebuje pri svojem šolskem delu, naj bo njegova. Tudi ocena, pridobljena v šoli, naj bo njegova. In bolj ko bo uspešen sam, brez vaše pomoči in predvsem brez občutka pritiska in konstantne napetosti, ki jo doma verjetno doživlja, bolj se bo učil in bolj bo pripravljen se potruditi za dobre ocene.
Verjamem, da vam ni vseeno, kako se vaš otrok počuti, in da nanj namerno ne pritiskate. Ravno tako verjamem, da ne boste sedaj šli povsem v drugo skrajnost in vam bo vseeno, kakšno oceno prinese domov. Pogovorite se z njim in predvsem bodite čim bolj iskreni – povejte tisto, kar čutite, in ne govorite eno, mislite pa drugo (npr. da mu rečete, da ne boste »komplicirali« zaradi štirice, pa tega v resnici ne mislite). Odločitve ne zgolj za ocene, pač pa tudi za druga področja v njegovem življenju pa boste morali tako ali tako postopoma vedno bolj prepuščali njemu.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Imam vnukinjo, staro skoraj dvajset let. Od sina. Sin in njena mama sta se ločila, ker je imel on težave z alkoholom. Se je zdravil, pa nikol ozdravil. Umrl je v prometni nesreči ko je bila hči majhna. Moj sin je želel v življenju uspet na lahko. Družil se je z napačnimi ljudmi, pa igral igre na srečo, pa niti v igri niti v življenju ni imel sreče. Ne z denarjem ne z ženskami. Vnukinja je odraščala pri tujih ljudeh, mama je delala v tujini. Za vnukinjo sva veliko skrbela jaz in mož, občasno tudi druga babica. Ker je biu sin odvisen si moral pazit na svoje stvari, ker je lahko tudi kaj vzel in prodal, zapil. Življenje z njim je bila ena tragedija, pa tudi ni sam kriu za vse. Tudi ona ni bila nedolžna, pa ga je pustila in šla na Tirolsko, zaživela je po svoje, tako je to življenje. Potem je šel on šel na Švedsko delat, želel je ponovno zaživet. Hotel je da ga izplačamo – midva in sestra, hotel je vse, vse kar mu pripada. Sestra je dala denar, vse smo prepisali nanjo. Ampak on je vse zapravil in s Švedsko ni blo nič. Kmalu se je ponesrečil in zapustil ta nesrečni svet. Bilo je hudo, vnukinje takrat nismo vidli, nihče ji ni povedal kako je umrl njen oče, niti tega ne, da je bil izplačan in da se je odpovedal vsega po smrti. Tudi v imenu potomcev, nje.
Jaz zdaj živim sama, hči in njena sinova skrbijo zame ker imam težave s hrbtenico. Vnukinja redko pride. Sedaj jo zanima samo še kdo bo dobil moje stanovanje, kaj ji pripada in kako se bomo dogovorili glede nepremičnin (imam stanovanje, avto).
Vnukinja je predrzna in hoče vedet kaj bo dobila. To ni njeno vprašanje ampak vprašanje njene babice in njenga novega dedca. Ne vem kaj naj ji rečem, ker niti ne vem koliko so ji povedali. Naj rečem da ne bo nič dobila?
Spoštovana gospa!
Polno grenkobe in obžalovanja je moč začutiti v vašem pismu. Kaj reči vnukinji, ki si na do vas zelo neprijazen način želi zagotoviti delež premoženja po očetu, ki vedno bolj pritiska in terja odgovore, do katerih je upravičena, istočasno pa je tukaj skrito še toliko bolečine, da v to kislo jabolko nihče ne bi želel zagristi. In zaradi teže bremen, vam dobro poznanih, vnukinji pa prikritih, vas je prav strah njenega vedenja, strah, kako bo sprejela očetovo zgodbo, o kateri trenutno še nima dovolj informacij.
Iz vašega pisma se da razbrati, da tudi vi še niste povsem preboleli sinove smrti, da je tukaj odprtih še nekaj vprašanj glede odgovornosti za njegovo smrt in njegov način življenja – je bil res sam kriv za to, da ga danes ni več, kakšno vlogo v njegovem življenju je imela mati vaše vnukinje, koliko ste zanj naredili vi, ste ga premalo podpirali, je prav, da ste ga izplačali … in še druga vprašanja. Ni lahko pokopati sina in ta bolečina bo vedno del vas, vam porajala različna vprašanja in vas spomnila na dneve, ko ste bili še družina. Bolj in bolj se boste v mislih vračali v to obdobje, več krivde boste lahko čutili in bolj se boste lahko vrteli v istem krogu – krogu vprašanj, obžalovanja, iskanja krivca, objokovanja tragičnega dogodka. To ne pišem zato, ker bi vam želela reči, da pustite vse skupaj za sabo in zaživite drugače. Je težko, vendar istočasno je prav, da veste, da se je zgodila nesreča, na katero niste mogli vplivati. Ne vi in ne drugi, v življenju vašega sina pomembni ljudje. Zakaj je vaš sin želel oditi na Švedsko, zakaj je hrepenel po drugačnem življenju in verjel, da bo lahko tam premagal svoje težave z alkoholom, ne boste nikoli izvedeli. Odgovore je odnesel s seboj. Prav pa je, da se zavedate, da je bila to njegova odločitev in da ste vi naredili najbolje, ko ste mu prišli naproti in mu ponudili tisto, kar je od vas pričakoval – izplačilo premoženja. Gospa naredili ste vse kar ste lahko in najbolje, kar ste lahko zanj. Najdite si sogovornika, ki vam bo pomagal čustveno premostiti bolečino izgube sina. Kajti dokler bo ta bolečina v vas še tako živa, se vam bodo vsa vprašanja v zvezi z njim zdela nerešljiva in težka, navdajala vas bodo s še večjim obupom in žalostjo.
Podpis dedno odpovedne izjave je odločitev, ki jo sprejmemo pri polni zavesti, premišljeno in ne v opitem stanju. Kajti tudi odvetnik oz. notar je uradna oseba, ki obe stranki opozori na primernost sklenjene kupčije in na možne pravne posledice posameznikovih dejanj v prihodnosti. Tako zase kot za svoje potomce. Verjamem, da je vaš sin vedel, v kaj se spušča, in da ga tukaj ne vi in ne vaša hči niste želeli oškodovati ali ga pretentati. Naredili ste tisto, za kar ste verjeli, da je dobro tako zanj kot za vas (seveda ste zavarovali tudi svoje premoženje in prepisali stanovanje in druge premičnine na hči, ki je svojega brata, vašega sina, izplačala). Za sina je to dejanje pomenilo, da je lahko predčasno vzel in zapravil svoje premoženje. In tukaj ga niste in ne bi mogli obvarovati pred tem. Ravno tako kot mu kot odraslemu moškemu niste mogli pomagati, da bi prenehal piti in pričel pošteno živeti oz. verjeti, da se lahko v življenju doseže marsikaj, vendar ne z igrami na srečo, temveč z delom in lastnim trudom.
Vaša vnukinja je trenutno v obdobju, ko si želi vedeti, kdo je, kakšne so njene korenine, komu pripada in kaj lahko od drugih pričakuje. Izgrajuje si identiteto in išče odgovore na vprašanja, ki so ji bila v preteklosti manj pomembna. Čeprav v tej zgodbi predstavlja nedolžno »žrtev« dveh odraslih ljudi, mame in očeta, ki nista poskrbela zanjo, ko ju je najbolj potrebovala, to ne pomeni, da morate sedaj vse breme njenih staršev na svoje rame prevzeti vi! Ko je vaš sin umrl, ste zato naredili vse, kar ste mogli, zanjo – jo čuvali, ji pomagali, z možem sta skrbela zanjo, kot ste zmogli. Sedaj je odrasla in njene potrebe so drugačne – ne potrebuje več fizičnega varstva odraslega, potrebuje pa iskren pogovor, pomiritev njenega razburjenja, njenih strahov pred tem, česar ne ve, vendar čuti, da so se ji informacije, ki jih je od odraslih dobila, prirejale. Ali veste, kaj sploh ve o svojem očetu, o svoji mami in o tem, zakaj so bili njeni starši toliko zaposleni z drugimi dejavnostmi, da je velik del otroštva preživela pri dedkih in babicah? Niste napisali, kdaj ste jo vi čuvali in koliko informacij je dobila od vas, in ali veste, koliko sploh lahko sestavi svojo preteklo zgodbo…
Vendar kljub temu da vaša vnukinja nima več očeta, pa še vedno ima mamo. Mama je tista, ki naj bi ji prva prišla naproti in jo pomirila v njenih strahovih, ji odgovorila na njena vprašanja. Zgodbo o tem, kdo je bil njen oče, kakšna je bila njegova pot in predvsem kakšne posledice imajo njegove odločitve za njeno usodo, ji bo povedala njena mama. In kljub temu da njena mati lahko gleda na preteklo vezo kot na »napako«, kjer ni bila deležna ljubezni in spoštovanja, ki si ga je želela, to še ne pomeni, da ne prevzame odgovornosti za odnos, v katerem je živela. Odgovornosti za odnos, iz katerega izhaja njena hči, vaša vnukinja. Istočasno verjamem, da je tudi za mamo vaše vnukinje vse prej kot lahko. Podobno kot vaš sin je iskala boljše življenje, bolj ljubeče odnose in predvsem večjo trdnost in predvidljivost. Tudi ona se bo morala soočiti z resnico o tem, da je naredila najboljše, kar je lahko, in da takrat ni poskrbela zase in za svojo hči, ampak se je umaknila pred bolečino, ki je bila zanjo prevelika. Njena mama ima sedaj možnost, da storjeno popravi. Hčeri lahko dokaže, da ona sedaj lahko računa nanjo in da ji bo stala ob strani, tako kot bi si tudi sama želela, da bi imela močno oporo takrat, ko jo je zelo potrebovala.
Nikjer niste napisali, v kakšnih odnosih ste vi s svojo snaho ter z njenimi starši (predvsem njeno mamo, vnukinjino babico). Ali sta njena mama in babica seznanjeni z dedno odpovedno izjavo vnukinjinega očeta? Vkolikor onidve za to ne vesta, jima vi to povejte. Razložite, kdaj in v kakšnih pogojih se je njen oče odločil za dedno odpovedno izjavo. Za njegovo vedenje ne morete odgovarjati, verjeli pa ste, da je to dobra rešitev tako zanj kot tudi za vnukinjo. Jasno jima tudi povejte, kakšne odgovore od vas zahteva vnukinja. Povejte, da se strinjate s tem, da ima vnukinja pravico izvedeti, kdo je bil njen oče, kakšne težave je imel in kakšne odločitve glede svojega premoženja je sprejel. Da se zavedate, da je vnukinja v stiski in da bi želela imeti o svojem očetu celotno sliko, želela bi od njega tudi čustveno in drugo podporo, ki ji je žal ne more dati. In v želji, da bi od njega dobila vsaj premoženje, ki ji po njenem pripada, je pričela pritiskati na vas.
Ne pozabite vztrajati pri tem, da pritiska z njene strani ne boste tolerirali – da se zavedate, da je ona zavedena in da se ji je verjetno obljubljalo marsikaj, do česar sedaj ne bo upravičena. Še sploh, če verjamete, da to niso vprašanja nje, temveč vprašanja babičinega novega partnerja, jo razbremenite tega bremena. Povejte njeni mami, predvsem pa tudi babici (če menite, da je ona glavni vzrok tega vedenja vaše vnukinje), da boste vnukinjo napotili direktno k njima, ker poznata resnico in bosta o tem z njo spregovorili. In ne zgolj o njenem dedovanju, temveč tudi o življenju njenih staršev, predvsem njene mame. O življenju vašega sina ji lahko poveste vi. S tem da pazite, da ga ne krivite ali ne minimalizirate njegovih težav ter da ne krivite njene mame ali kogarkoli drugega za njegovo zgodbo. Skušajte biti objektivni. Ne bojte se torej njenih pritiskov in njenega vedenja, ki odraža zgolj stisko in željo, da bi od očeta imela »nekaj«, na kar bi lahko računala. Gre za zadnjo bilko Njega, na podlagi katere bi si lahko rekla, da mu je bila kot hči pomembna, da je prihranil nekaj zanjo (da bi materialno poskrbel zanjo). Vendar tega žal ne bo dobila. Verjetno bo to zanjo zelo težko, verjetno bo jokala, želela krivdo iskati drugje, tega ji ne pustite. Kljub vsemu pa ne pozabite, da je odrasla in ima pravico vedeti!
Odnos med vami in vnukinjo se je verjetno zelo oddaljil. Pravite, da ne pride pogosto k vam in da je tudi vi ne poznate več dobro. Ogromno enih informacij se je izgubilo, niti ne veste, kaj vse jo zanima in kaj si v življenju želi, kakšne plane ima za svojo prihodnost. Ko bo prišla k vam, ji povejte, da vas zanima, kako se počuti ona, kaj razmišlja, kaj jo zanima … Kje si želi živeti, bo živela v Sloveniji ali z mamo v tujini …? Govorite z njo predvsem o njej sami. Veliko časa je minilo od tega, ko se niste videli, in zato boste morali odnos obnoviti, če boste želeli, da bo tudi ona večkrat prišla. In ravno zato, ker ona nekih trdnih in predvidljivih odnosov niti ni vajena, je pomembno, da v vas lahko najde toplino in pripravljenost pomagati. Tako kot takrat, ko ste skrbeli zanjo kot za majhno punčko. To je največ, kar ji vi lahko daste. Ne morete ji dati podpore namesto njenega očeta, ne morete ji dati premoženja, ki se mu je on odpovedal tudi v imenu nje.
Verjamem, da boste lahko postavili vnukinji mejo in izza tega njenega pritiska videli tudi majhno punčko, ki kljub svojim dvajsetim letom želi nekaj pozornosti od odraslih, želi, da bi zanjo poskrbeli. Ne more vas ogroziti, ne more vas stisniti v kot. In vi je ne morete obvarovati pred resnico, ki jo želi slišati. Prav pa je, da jo sliši od svojih staršev, torej od mame. Vi ji bodite babica. Takšna babica, kot ste ji bili takrat, ko ste jo v otroštvu varovali.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Prosim pomagajte mi, ker živa umiram! Zgodba je dolga, jo bom skušala čim bol skrajšat. Ampak res želim, da bi dobila uporaben odgovor čim prej.
Bila sem v zvezi 3 leta. Bilo je prezgodaj, da bi šlo zares, bil je moj prvi fant in prvega ne pozabiš nikoli. Res sem ga ljubila, čeprav ko pomislim trezno nazaj, je bila veza takrat vse prej kot idealna. Velikokrat sem jokala, ga rotila naj bo več z mano, pa naj me posluša in naj se bolj predvidljivo obnaša, pa je bilo redko kdaj tako. Po navadi se je umaknil ko sem ga najbolj potrebovala. Pa ni bil problem varanje ali kak alkohol, ampak imel je svoje muhe, mal poseben, jaz pa tudi. Sama sem hitro odrasla, ker sem morala, on pa je bil velikokrat prav otročji. No, ampak imela sva malo čez 20 let.
Potem me je zapustil, kot že velikokrat prej, ampak vedno sem ga uspela dobiti nazaj, na vse mogoče načine, ker me je imel rad. Odšel je nepričakovano, v tujino. In enostavno nisem mogla več do njega, izgubila sem ga.
Dolgo sem prebolevala, pa ničesar prebolela. Jokala, se smilila sama sebi, bila res na robu živčnega zloma, nevarna sebi in drugim, pa kar ni in ni šlo. Spoznala sem par zanimivih ljudi, še vedno sem čakala njega. in v tujih objemih sem bila v mislih še vedno z njim. Žal tako je bilo…
Potem sem povsem nepričakovano spoznala moža, ki me je odpeljal v drug svet. Zelo drugačen, meni zanimiv, ampak veliko manj romantičen, bolj pust. In najina zgodba se je počasi odvila, živiva normalno življenje, sva na svojem, imava se rada. Imava dva otroka, hči je stara 8 let, sin 5 let.
Potem se je moj bivši pojavil. Po 17ih letih!!! Srečala sva se povsem nepričakovano, pol leta nazaj. V trgovini. Skoraj sem vse spustila po tleh. Zatrepetala kot šiba na vodi. Prestavil me je v drug čas. Šla sva na kavo in meni se je zdelo, kot da se je čas ustavil. Kot da sem spet stara 24 let in da ga noro ljubim. Pa ni zgolj neumna zaljubljenost, pogovarjala sva se o tem. Veliko stvari sva se naučila v teh letih, tako on kot jaz. Sedaj gledava drugače na življenje, veva, da življenje ni pravljica in da ne more biti več tako kot je bilo. Ampak vseeno, dobila sva se že večkrat v tem času, čas mineva in jaz verjamem v naju vedno bolj.
Da ne bo pomote – Nisem prevarala moža, čeprav bivšega sanjam noč in dan. Mogoče bi ga morala, da bi imela vsaj en trenutek za katerega se splača živeti in ga ohranjati. Pa ne vem. Po drugi strani ne vem kaj bi s tem naredila. Mogoče bi celo uničila idilo…
Tako zmedena sem in tako nesrečna! Rada imam svoje otroke, ni mi vseeno tudi za moža, ampak kot da gledam situacijo od daleč. Vse je tako medlo in mrtvo. Želim si njega in hrepenim le po njem! Ne vem, mogoče me boste označili za moteno. Vseeno mi je. Vse bi dala, da bi bila lahko z njim. Pa tudi ne želim uničiti družine. Ne želim uničiti otrok. Uničujem pa sebe, dan za dnem.
Prosim pomagajte mi, samo ne recite mi, naj se grem zdravit ker sem nora – to mi ne bo pomagalo! Čeprav imam po eni strani res občutek, da se mi meša…
Spoštovana gospa!
Ne vem, kje naj začnem. Tako bolijo vaše besede, toliko žalosti in pogrešanja je v njih. In solze verjetno kar tečejo – solze obupa, solze občutka, da ste izgubili svoje življenje in da se ne morete rešiti iz slepe ulice, v kateri ste se znašli. Mož in otroci na eni strani, urejeno življenje navzven, navznoter pa, kot pravite, megleno in pusto, tako mrtvo. Na drugi strani vaš prvi fant, vaš partner, ki vas je prebudil iz te puščave kot Trnuljčico, prebudil vso vašo odzivnost, vibrantnost in energijo življenja, vam dal krila, s katerimi pa si ne upate odleteti. Slutite namreč, da ne bi leteli daleč, kajti to res ni zgodba o Trnuljčici, ampak zgodba z ogromno vprašaji, ki potrebujejo odgovor, preden se odločite narediti osnovni korak naprej.
Gospa, občudujem vas, da tako živite že 6 mesecev, je res? Kako morete? In vsak dan znova hrepenite po njem, tako da boli celo telo, in vsaka celica kot da živi za njega, vi pa niste z njim. Ostajajo vam spomini (čeprav niti ne zgolj lepi, če sem prav razumela) in pa sanje, v katerih je vse mogoče. Ampak te sanje se vedno znova končajo tukaj in sedaj, kjer se vračate v družino, k možu, k svojima otrokoma, ki vas nujno potrebujeta, in verjetno tudi v službo, k vsakodnevnim obveznostim? Koliko sploh imate časa, da sanjate in si predstavljate tisto, po čemer najbolj hrepenite? Pa sploh veste, po čem najbolj hrepenite? Verjamete, da je to njegov objem, njegov poljub, njegov dotik? Kajti istočasno govorite o dvomu in o strahu pred razočaranjem, če bi se mu prepustili tudi fizično. Veliko ste pisali o svojem doživljanju in zelo slikovito ste popisali močna občutja, ki vam ne dajo živeti in vas držijo v primežu, kjer izgubljate še tisto malo energije, ki je imate, za življenje v svoji družini. Nič pa niste napisali o njem – da, veliko ste se pogovarjali, on gleda sedaj na življenje drugače kot pred 17 leti, sigurno. Pa je on tudi poročen, ima otroke, živi v tujini, je zaposlen v vaši bližini …? Kaj on pričakuje od vaših srečanj – afero, poroko, družino z vami, obujanje spominov, različna razglabljanja in sanjarjenja o tem, kaj je bilo in kako je zdaj …? Oprostite za grobe besede, ampak vi potrebujete tudi nekaj, na kar se lahko naslonite in vam bo pomagalo priti do določenih odgovorov, ki jih niste dobili že pred toliko leti, ko se je gospod »zgolj« odselil v tujino.
Pravite, da je bilo v mladosti v odnosu z njim pogosto hudo in da niste bili slišani. Da ste si od njega želeli več pozornosti, več odzivnosti in več trdnosti, varnosti, ki bi se kazala tudi v nekem predvidljivem življenju. Tega pri njem niste našli. Pa ste vseeno vztrajali. Kaj je bilo tisto, ki vas je tako močno zvezalo z njim takrat, ko ste bili stari 24 let? Pravite, da je bil vaš prvi fant in da se prvega ne pozabi nikoli. Kaj ste milili s tem? Da prvemu pripadate ne glede na to, kakšen je vaš odnos? Da vas nihče ne more imeti tako rad/ali vi ne morete imeti nikogar tako radi kot nekoga, ki vam je prvi prišel tako blizu, da ste pričeli sanjati o skupnem življenju, da ste se ljubili z njim in sanjali o tem, da bi dejansko postal vaš princ, pa ni in ni postal? Katero je bilo tisto vzdušje, ki vas je prepričevalo, da se splača vztrajati? Zaljubljenost sama od sebe ne more trajati 3 leta, tudi močno telesno privlačnost ste morali na nek način ohranjati, da ste po vseh solzah in obupavanju takrat še vedno vztrajali z njim. Koliko sta vam bili mogoče tudi negotovost in nepredvidljivost na nek način poznani in domači, da ste se sicer jezili nanj in jokali zaradi njega, pa istočasno kar upali in upali, da bo tudi on postal bolj »odrasel« in da boste zaživeli tako, kot bi si želeli? Ste se o tem že kdaj spraševali?
Zase ste napisali, da ste morali zgodaj odrasti. Zakaj? Kaj ste v družini tako pogrešali, da niste mogli biti otrok, razposajen, nepredvidljiv in otročji, igriv, ampak ste morali odrasti in vzeti stvari v svoje roke, mogoče še celo poskrbeti za druge? Ali ste morali vi skrbeti za druge, ni nujno fizično – lahko zgolj čustveno – namesto da bi odrasli skrbeli za vas? To so odgovori, ki jih morate raziskati, če želite prekiniti ta nori val občutij, ki je za vas tako močan, da ne morete normalno živeti in da je vaše telo zgolj ena velika boleča rana, ki hrepeni po nečem, kar je tako močno vsajeno v vas in v vaše doživljanje. Predlagam, da si pomagate s strokovnjakom, ki bo z vami prehodil tisti najbolj boleči del poti do vas samih in vam pomagal, da vas čustva ne bodo več tako močno preplavljala, da se boste bali, da se vam bo zmešalo. Kajti, gospa, niste moteni in ne meša se vam. Ste se pa močno poistovetili z nekaterimi doživljanji, ki so izredno močna in vas povsem prevzamejo. Vaš bivši vam ni povzročil teh močnih čustev, tega občutka, da se vam bo zmešalo, teh močnih doživljanj in hrepenenja, gre za občutja, ki so vam jih »povzročili« pomembni drugi v rani mladostni (čeprav se tega mogoče niti ne spomnite), on pa vam jih je prebudil. Zgolj prebudil. In prav je, da ugotovite, s čim vam jih je prebudil, s čim vas na nek način tako priklenja nase in kaj vse se striva za to bolečino in tem hrepenenjem. To so stare zgodbe, ki so se vam ponovile v odrasli dobi. Vi se boste morali šele naučiti, kako ohraniti sebe in ločiti svoje telo in svoje doživljanje od tega, kar vse vi ste. Kajti vi niste zgolj ena kepa bolečine, pogrešanja in zavrženosti, ampak ste odrasla oseba, ki je funkcionalna v odnosih z drugimi, ima svojo družino … Oseba, ki pa se je trenutno povsem prepustila intenzivnim občutkom, ki imajo korenine v rani mladosti in so zato tako zelo močni. In jim pustite, da vas preplavljajo tako, kot so vas kot majhnega otroka v odnosih, kjer niste imeli moči, da bi poskrbeli zase. Sedaj boste ob strokovnjaku uspeli najti sebe in poskrbeti za majhno punčko v vas, ki si želi trdnega, toplega in predvidljivega doma. Pa istočasno tudi igrivosti, spontanosti in življenja, ne zgolj izpolnjevanja dolžnosti!
Pravite, da ste veliko naredili na sebi, da ste odrasli in da gledate na stvari drugače. In tako je tudi prav. Vseeno pa se lahko vprašate – kaj se je zgodilo takrat, ko se je odnos zaključil? Pravite, da je ljubljeni kar odšel. Ste vedeli, da je to pomenilo konec? Ste vedeli, zakaj se je odnos zaključil? Koliko ste vi ves čas ohranjali nek imaginarni odnos in z vsemi mogočimi vprašanji, iskali krivdo za njegov »pobeg« pri vas, v bistvu pa bi si vi od njega dejansko želeli slišati te odgovore? Takšne, ki bi vas pomirili in vam dali vedeti, da niste naredili nič narobe in da je z vami vse v redu.
Ali lahko v vseh pogovorih, ki ste jih imeli z njim v zadnjih mesecih, pri sebi vidite, kaj je tisto, kar vas je pri njegovem odhodu tako bolelo (imate sedaj razloge, zakaj je gospod pobegnil, kako je on doživljal vse skupaj, kje ste mu prišli preblizu in ni mogel zdržati ter se je raje umaknil …), ali pa zgolj »uživate« v njegovi družbi, si ga želite, sanjate o njegovih dotikih, poljubih in istočasno skupaj sanjate, kako je bilo in kako je zdaj. Vi namreč nimate nekih konkretnih ciljev, kaj bi želeli z vašimi srečanji doseči, je res? Vem, da se lahko sliši zelo grobo in tehnično, ampak če boste vi ob teh pogovorih zgolj trpeli in si ga želeli, nimate pa nekega konkretnega cilja – ali se boste odprli in zaključili tisto, kar bi se moralo zaključiti že pred 17 leti, ali razmišljate o tem, da bi ponovno zaživeli z njim, se ločili, si uredili drugačno življenje, predvidevam, da na dveh stolih ne boste sedeli – to kar sedja delate, pa je čisto trpljenje!
Trenutno boste verjetno zelo težko sami prebrodili tisto najhujše. Potrebujete nekoga, ki mu lahko zaupate in poveste, kaj se vam dogaja in kako hudo je. Predlagam, da je to oseba, ki vam bo pomagala najti sebe v vsej tej zgodi. Naj bo res dobra prijateljica ali pa strokovnjak, to bi bilo najboljše. Kajti vi morate najprej dobiti kontrolo nad seboj in nad svojim doživljanjem nazaj. In to ne na način, da vse skupaj potlačite in »umrete«, kot ste se izrazili. Ko boste bolje znali ohraniti sebe v odnosu z njim, boste tudi njemu laže postavili vprašanja, ki vam bodo povedala tisto, kar vas zanima – in bodo laže predvidevala vaše nadaljnje življenje: ali ostati z družino ali oditi.
Ampak preden se prepustite zgolj ukvarjanju s čustvi ob bivšem partnerju pa se boste nujno morali posvetiti tudi doživljanju ob vašem možu. Koliko je ob njem prostora za vašo igrivost, vašo spontanost in veselje? Koliko radoživosti in sanjarjenja je ostalo že od vaših otroških dni, pa si ga do sedaj niste upali živeti? Koliko vaš mož ve o vaši mogoče še otroški bolečini in pogrešanju (pravite, da ste morali zgodaj odrasti)? Teh vsebin se boste morali slej ko prej dotakniti ob močni podpori nekoga, ki mu zaupate. Koliko lahko možu poveste o svojem dolgčasu, ki ga trenutno doživljate, in o tem, kako vas obremenjujejo vse mogoče zadolžitve, medtem ko imate občutek, da je življenje postalo tako monotono in tako megleno, pusto? Kaj lahko naredite, da bi to vibrantnost našli v odnosu, ki je sicer (kot ste napisali) ljubeč in stabilen, samo premalo živ? Za odnos z možem ste se namreč kot odrasla gospa zavestno odločili. Takrat ste verjetno bili tudi prepričani, da bo odnos ljubeč, spontan, predvsem pa živ. Zakaj ga kot takega tudi ne ohranjate?
Tukaj so tudi vaši otroci, ki so del vas in bodo to vedno ostali. Koliko čustvenega prostora za hči in sina ostaja v tem odnosu z vašim bivšim partnerjem? Otroci vas potrebujejo – tudi zdaj, ko ste z mislimi drugje in zgolj životarite in čakate na klic, kavo, srečanje z bivšim. Ste se teh tem dotaknili, ko ste se pogovarjali z bivšim partnerjem? Kljub temu da si močno želite njega, da sanjate o njem, vi niste zgolj ženska, ki se odloča le o svoji usodi. Tukaj so tudi vaši otroci, ki bodo še kar nekaj časa mamo zelo potrebovali, preden bodo lahko odšli svojo pot in sicer z izkušnjo bližnjih odnosov, ki jih bodo zaznamovali. Imeti čustveno odmaknjeno, ali pa labilno, razočarano mamo je nekaj povsem drugega kot imeti mamo, ki je na potrebe otrok senzitivna in odzivna, zato ker je v stiku s seboj in se v svoji koži dobro počuti.
Kakor koli se boste odločili, se odločite s trezno glavo in umirjenim čustvovanjem. Tako močno doživljanje vas samih ob bivšem partnerju ne more biti dolgotrajno, če ga sami ne boste ojačevali. Torej – pridobite pomembne odgovore od bivšega partnerja, tiste, ki jih čakate že 17 let. Pomirite sebe in preverite, kaj je tisto, kar vas tako močno veže na bivšega partnerja in tega nikakor ne morete najti ob možu. Nikakor ne drži, da ne bi mogli biti tako ljubljeni in predani tudi možu, ne zgolj prvemu fantu Ljubezen, ki jo gojimo, in odnos, v katerega vlagamo energijo, postajata vedno trdnejša in močnejša, ne pa tudi dolgočasna, če ju ohranjamo živa. In prvi fant/partner nam ni usojen zgolj zato, ker je bil prvi. In to nikakor ne pomeni, da nas drugi ne bo mogel imeti tako rad, ker nismo le »njegovi«. Pari, ki pričnejo s svojo skupno življenjsko potjo že zelo zgodaj (npr. v srednji šoli) in ostanejo skupaj celo življenje, niso nujno najsrečnejši. Znotraj intimnih odnosov se moramo naučiti tudi svoje individualnosti, skrbi zase in zavestnega vložka v skupno življenje ter tudi slovesa, ločitve, če se zaradi lastnega osebnostnega razvoja naša in partnerjeva pot ločita. Zgolj močna povezanost in »navada« ne pripeljeta zakoncev/partnerjev v večno srečo.
Verjamem, da se boste v naslednjih dneh poskrbeli najprej zase. Tako da odložite ta težka čutenja in se notranje umirite. Pomagajte si tudi s sprehodi v naravo, z različnimi načini prebujanja notranje povezanosti s seboj (npr. meditacija, joga), z raziskovanjem svoje otroške zgodbe, z branjem, z družbo ljudi, ki vam veliko pomenijo, … Slej ko prej pa boste želeli dobiti jasne odgovore o vaši pretekli zgodbi. Na podlagi le-teh, boste preteklo zgodbo zaprli in si naredili konkreten plan, kako boste vaše življenje nadaljevati. Poskrbite pa zato, da ne pustite nikogar v takšni negotovosti (govorim o možu in otrocih), kot je vas pustil vaš bivši fant pred toliko leti.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Midva sva se ločila pred dobrim letom. Najin sin je v 9. razredu, živi pri mami. K meni pride le za vikende, vsak drugi vikend. Mama ga po mojem mnenju razvaja, vse mu k riti prinese, pa nič od njega ne zahteva. Ga kupuje z vsemi igricami, sladkarijam, izleti … Jaz živim z drugo partnerko in sem predelal bivšo vezo. Rad bi, da bi sin postal Nekdo. Je sposoben in lahko bi se izšolal ter bil uspešen. Mama ga ne pritiska, naj se uči, ocene so padle, za vse naj bi bil jaz kriv, ona mu vse dovoli. Jaz bi rad, da bi imel dobre ocene in da bi šel na gimnazijo, pa potem naprej študirat. Ker je sposoben! Ko je pri meni z mano ne govori veliko, tudi ko je pri meni se umakne v sobo. Pa nimam ideje kaj naj naredim. Ne bi želel, da zavozi. Na njegovo mamo se ne morem obrniti, ker me sovraži in dela vse proti temu kar mu jaz rečem. Verjetno je sin zbegan. Veliko se pogovarjam tud s partnerko, ki želi mojemu sinu dobro. Ne vem kaj naj naredim, da se bo sin učil in da ne bo zavozil življenja. Trenutno mu je za vse vseeno. Kaj naj naredim?
Spoštovani gospod!
V vašem pismu je čutiti, da vas resnično skrbi za sina, istočasno pa ste jezni in nemočni, saj se njegovo življenje odvija drugače, kot menite, da bi bilo zanj dobro. Želite mu vse najboljše, da bi bil uspešen, šolan, da bi imel urejeno življenje, ampak istočasno veste, da na njegovo življenje ne morete vplivati toliko, kot bi želeli, saj sin večino časa ni z vami, živi namreč pri mami. Mama pa, pravite, se je obrnila proti vam in vajina komunikacija ne prinese želenega učinka – torej enotne spodbude za sina. In v tej jezi in nemoči ne vidite izhoda, čas, ko se bo moral sin odločiti in izbrati svojo nadaljnjo poklicno pot, pa se hitro bliža. In res, ni vam lahko!
Kakšne možnosti torej imate?
Predlagam vam, da se najprej ustavite in pričnete pri sebi. Vedite, da sinu ne morete biti oče in mama hkrati. Lahko ste mu le oče in mu tukaj stojite ob strani, kolikor je le mogoče: ga spodbujate, mu svetujete, ste si pripravljeni vzeti čas zanj, se z njim pogovarjate in mu poveste, da verjamete vanj, … Ravno tako verjamem, da tudi vašemu sinu ni lahko. Odločitev za srednjo šolo je pred vrati, odločitev ni lahka, z vaše strani in s strani mame verjetno dobiva različne informacije (vi ste torej bolj ambiciozni, mama pa se prilagaja sinovim odločitvam, ki pa trenutno kažejo bolj v tisto smer, kjer bo vložek truda zanj čim manjši), sam pa se ne čuti niti toliko prepričanega vase, da bi vedel, v katero smer bi na poklicni poti želel oditi. Vprašanje, ki se zastavlja tukaj, je, koliko se sin sploh čuti sposobnega (vi pravite, da bi lahko naredil gimnazijo, da je sposoben!), koliko energije in moči mu ostaja za šolsko delo in koliko zagrenjenosti, nemoči in nepomembnosti čuti, ko je razpet med vami in mamo. Sina boste morali najprej pridobiti. Ne na način, da bi želeli doseči, da se preseli k vam, ali da boste tekmovali z njegovo mamo, kdo ga bo bolj razvajal. Nikakor! Ampak tako, da vam bo lahko zaupal. Da boste z njim iskreno spregovorili o tem, kaj on doživlja. Kaj doživlja ob odločitvi za srednjo šolo, ki je pred vrati? Koliko se sploh uspe ukvarjati s tem, ali mu je to vprašanje trenutno povsem odveč in razmišlja oz. se sprašuje povsem druge stvari (npr. koliko je še vedno lahko obremenjen zaradi vaše ločitve, koliko se ob tem počuti krivega, koliko je jezen na vas oz. na svojo mamo, ker nista več skupaj, kako si želi, da bi vi in mama vsaj spoštljivo komunicirala in ga enotno podpirala …). Zelo dobro bi bilo, da te odgovore od njega dobite. Kajti če je vaš sin obremenjen z vsemi drugimi temami, je odločitev za srednjo šolo zgolj še ena fronta, na kateri se bori tako z vami kot s svojo mamo. Ali se želi na tem področju dokazati, da ne bo poslušal nikogar in se bo odločil za srednjo šolo, ki jo bo čim laže naredil, ali želi dokazati, da ne bo izpolnil pričakovanj drugih, ampak se bo odločil po svoje, … Istočasno verjetno niti sam ne ve, kaj si želi. Čuti pa ogromno težo vaših pričakovanj, verjetno tudi neizrečena pričakovanja oz. drugačne informacije od vaših s strani mame, ter je zato povsem zmeden. In svoje stiske ne zna spremeniti v besede in vam je izraziti, zato se, tudi ko je pri vas, zapira v sobo in ne želi veliko govoriti. Koliko mu tukaj lahko pridete naproti? Mu poveste, da vas skrbi zanj in da bi mu želeli biti predvsem v oporo, ne pa nekdo, pred katerim se bo moral dokazovati in se z njim boriti, kdo ima prav?
S tem da boste verjeli v sina in v to, da zmore narediti gimnazijo in se vpisati tudi na fakulteto, če se odloči in usede za knjige, mu boste veliko pomagali. Spregovorite o tem, kako ga vidite, kje vse ste mu pripravljeni pomagati (se mogoče z njim poglobiti v tiste predmete, kjer je trenutno najslabše ocenjen, iti z njim na ogled kake srednje šole …), in povejte, kdaj je svoje sposobnosti že dokazal, tako da vas ne more prepričati, da ni sposoben! Spregovorite tudi o njegovem počutju, o tem, o čemer razmišlja in kaj si želi (ne zgolj na področju šole in učenja!). Ko boste našli pot do njega, da se vam bo odprl in vam povedal, kar ga teži – koliko ga skrbi tako odločitev za srednjo šolo kot mogoče tudi druge teme, celotno nadaljnje življenje, njegova pripadnost družini, ki je ni več, ali kako je jezen na vas, kako vas pogreša, kako pogreša vaše skupno življenje … Toliko, da bo dobil občutek, da se vi ob teh njegovih besedah ne boste umaknili, se ne boste razjezili nanj in bili celo grobi do njega, ampak da ga boste poslušali. Da bo vaše vedenje predvidljivo. In da mu ne boste razlagali o svojih razlogih, zakaj ste se tako odločili – vi in vaša bivša partnerka, ampak boste zgolj slišali njega in njegovo stisko. Potem šele se boste pogovorili o srednji šoli. Naj vam pove, kaj ga veseli, o čem razmišlja, kaj bi v življenju rad postal. In ne zgolj na katero šolo bo šel, temveč kaj bi želel delati, kateri poklic opravljati in zakaj. Kaj zanj pomeni osebna sreča, kaj bi želel postati pri dvajsetih, tridesetih ali pri petdesetih letih? Povejte mu, kje vi vidite njegova močna področja in kako se kažejo. Ter opomnite ga na to, da močno področje ni dovolj, da si v srednji šoli ali kasneje v poklicu uspešen. Potrebna sta še delo in trud na tem področju. Kako bo prišel do energije in volje, da se bo potrudil tudi za dobre ocene v 9. razredu? Koliko mu tukaj vi lahko pomagate – tako da ste z njim, se mogoče tudi učite z njim, ali mu praktično skušate prikazati vrednost oz. smisel učne snovi, ki jo mora osvojiti? Predvsem pa mu jasno sporočite, da lahko doseže svoje cilje le na način, da se zanje potrudi in da vam pove, ko bo potreboval vašo pomoč. Takrat lahko na vas računa (mu boste pomagali pri učenju, mogoče skupaj pripravili kakšno seminarsko nalogo, odšli z njim na informativni dan za srednjo šolo …). Istočasno pa mu jasno poveste, kako ga vi vidite, kaj verjamete, da bi lahko dosegel, in kako pomembno je, da ne obupa pri učenju in pri trudu za svoje osebne cilje.
Pri doseganju osebnih ciljev potrebuje sin tudi osebni zgled v vas pri tem, kako se je treba za določene cilje potruditi. Koliko se vi trudite, da ste ali še boste dosegli tisto, kar vam je res pomembno? Mogoče na delovnem mestu, na poklicnem področju, v osebnem življenju? Koliko se boste potrudili, da boste dosegli spoštljiv dialog s sinovo mamo? Boste odšli k njej oz. jo poklicali ter se skušali pogovoriti o skupnih vzgojnih pristopih do sina, o tem, da mu privzgajata iste vrednote, ter o tem, da ga ne obremenjujete z lastno stisko? Koliko ste pripravljeni stopiti do nje in se o tem z njo pogovoriti? Kajti vaš partnerski odnos se je zaključil, medtem ko se vaše starševstvo do sina ne bo nikoli zaključilo. In sin bo točno vedel, če se boste v tej smeri potrudili in bili do bivše partnerke spoštljivi, vztrajali pri tem, kar verjamete, da je za sina dobro, ter se potrudili za to, da boste vaše dogovore glede skrbništva, glede finančnih obveznosti in vseh ostalih stvari s sinovo mamo zelo striktno spoštovali. Boste uspeli pri tem? Vi sami seveda ne morete zagotoviti ustreznega dialoga s sinovo mamo, saj pri tem tako vi kot ona prispevata enakovreden del. Ampak tisto, kar vi lahko naredite, je, da se potrudite s svoje strani. Za njene odzive, njeno spoštovanje dogovorov in njeno vedenje niste odgovorni in ga ne morete spremeniti. Kajti bolj ko se boste od sinove mame oddaljili, bili jezni nanjo ali se ji želeli maščevati zato, ker sina vzgaja drugače kot vi, bolj bo to tudi sinova bolečina, s katero se bo obremenjeval in iskal načine, da se razbremeni (ti načini pa so lahko zanj tudi destruktivni), namesto da bi se potrudil in naredil čim več v smeri, ki je zanj pomembna (sprotno učenje, popravljanje ocen, trezna odločitev za srednjo šolo …). Sin se mora ukvarjati s seboj in s svojimi odločitvami, ne pa da išče izhode iz stiske, ki je ne more spremeniti oz. nanjo vplivati (vaša ločitev, vaš odnos z njegovo mamo, vaši različni vzgojni pristopi do njega).
Tisto, kar sin ravno tako kot iskren in pristen odnos z vami zelo potrebuje, je občutek, kako pomembno je doseči nek osebni cilj in kako dobro se počutiš ob tem, da si bil pri neki svoji nalogi uspešen. Skušajte organizirati vaše vikende čim bolj aktivno. Tako da greste skupaj nekam v naravo, da pripravite skupaj večerjo, pospravite stanovanje oz. hišo, da skupaj naredite nekaj iz lesa, iz kateregakoli materiala, da skupaj kosite travo, da se potrudite in utrudite ob nekem skupnem delu, nato pa se usedete in občudujete vaš skupen dosežek. Lahko tudi pobelite stanovanje, kupite novo pohištvo, preuredite njegovo sobo pri vas … Ob vsem tem ga boste povabili zraven, mu dali možnost soodločanje in ne boste zgolj ukazali Danes bomo belili in pika! Tako da bo sin res lahko začutil, da je prispeval pomemben del, da je del vaše nove družine, da se je potrudil in da lahko tudi sam vidi rezultat svojega truda. Tukaj je pomembno, da sodeluje z vami, tudi z vašo partnerko. Tako da dobi občutek, da vam ni odveč in da kljub temu da ste si uredili novo družino (ne glede na to, ali se boste odločili tudi za otroke ali ne), on še vedno spada k vam in je del vas. Zato, ker ste odšli od njegove mame, ga nimate nič manj radi in njegova usoda vam ni nič manj pomembna.
Vaše odločitve, kako boste pristopili do sina, koliko njegove jeze in drugih težkih čutenj boste zdržali in kako blizu mu boste lahko prišli s pogovorom in s skupnim aktivnim preživljanjem časa (ne na način, da ga kupujete z različnimi dobrinami), bodo sinu lahko zelo v pomoč. V pomoč, da bo začutil, da verjamete vanj in da vam ni vseeno zanj. Predvsem pa, da se ne boste borili proti njegovi mami, da ne boste govorili nič čez njo, da ne boste prek njega želeli doseči, da bi se ji maščevali. Kajti sin bo kmalu začutil in videl, koliko so vaše besede, vaša vedenja iskrena in koliko so dejansko odraz skrbi in ljubezni do njega, in ne maščevanja njegovi mami. S tem mu zaprete eno izmed front, na kateri se bori in kjer izgublja svojo energijo. Omogočite mu torej, da se mu ne bo treba boriti proti vam, da mu ne bo treba izbirati med vami in med mamo, kajti on je vaš in vi ste njegovi in to bo ostalo ne glede na materino oz. vašo novo družino. Tudi različne razlage o tem zakaj niste več z njegovo mamo, kaj vas moti pri njej, … vam res odsvetujem. Tisto kar je zanj pomembno je njegov odnos z vami kot svojim očetom!
Pa še nekaj: tudi če se bo sin trenutno odločil za šolo, za katero verjamete, da ni v skladu z njegovimi sposobnostmi in potenciali, naj bo to njegova odločitev. To odločitev bo lahko kasneje spremenil (se prešolal, nadaljeval šolanje po nekoliko drugačni poti), ne bo pa pozabil, da ga niste v nič prisilili in da niste bili jezni nanj ali obupali nad njim zgolj zato, ker se ni odločil po vaši volji. In ta vaša podpora njemu in istočasno možnost, da sam odloča o svoji poklicni poti, medtem ko vi jasno spregovorite o tem, kako ga vidite in kaj mu priporočate (odločil pa se bo sam), je tiso največ, kar mu trenutno lahko daste. Želim vam, da bodo prihodnji meseci minili s čim manj negotovosti in stresa!
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Imam vprašanje glede sodelavke. Poznava se že od študentskih let, skupaj sva hodila po potovanjih, žurih, … Bila je glavna faca, vedno. Za vse je imela odgovor in vedno bila center družbe. Bila sva si blizu, zaupala sva si. Nikoli nisva nič pričakovala drug od drugega, da ne bo pomote! Jaz sem zelo drugačen v nekaterih življenjskih nazorih kot ona, tako da imava tudi druge življenjske cilje. Nato sva nekaj časa prekinila najino druženje, jaz sem malo potoval, ona je menjala različne firme. No, pred dvema letoma sva se nehote znašla na zelo podobnih delovnih mestih, oz. delala tko rekoč pri istem delodajalcu, samo v različnih nadstropjih. Tako da sva se zopet začela več družit. Vesel sem njene družbe in pogosto komaj čakam da je čas za kavo in da greva skupaj na cigaret. Jaz živim v drugem kraju kot ona, ona živi še doma, pri starših. Je edinka. Oba sva v zgodnjih tridesetih, ambiciozna in delovna. In kje je problem. Zadnje leto se nama na kavah pogosto vrstijo ene in iste teme, tako da ne vem več kaj naj naredim. Ves čas mi govori o svoji družini, točneje o svoji mami. Njena mama ima kar nekaj težav z zdravjem, pa z možem se ne razume, pa njeno vedenje je včasih prav noro. In jaz ji potem dajem ideje kaj narediti in kako pomagat mami, ampak se mi zdi, kot da govorim v prazno. Vse kar ji predlagam se ji zdi nemogoče – ne more je pustiti pri miru, ker jo skrbi zanjo, mama ne more sama k zdravniku, ker mu mogoče ne bo vsega prav povedala, ona mora kontrolirati njene doze zdravil, da ne bi kaj narobe vzela, ona jo mora peljat v trgovino, da ji ne bi očitala, ona mora in mora vse… Jaz bi na čase že ponorel ko mi to razlaga. In sem ji rekel tudi, da jo mama izkorišča in da je ona odrasla in naj živi po svoje, mama in oče pa po svoje, pa nič ne pomaga. Zadnjič sem se tako razjezil, da sem rekel, da bi jaz to staro coprnico čez okno vrgel in je izbuljila oči, rekla da ni vedela da sem tak antisocialec in odšla. Zdaj me že nekaj časa ignorira in hodi mimo mene kot da me ne pozna. Ni mi vseeno, ampak ne morem ves čas poslušat samo od njene uboge mame, pa kakšno otroštvo je imela in kako se je trudila zanjo, … In me zdaj res zanima, ali ne bi smel povedat svojega mnenja, ali bi enostavno moral preslišat, ampak jaz jo poslušam in tolažim že toliko časa, da nisem več mogel. In res mislim, da bo sodelavka zaživela šele takrat, ko bo njena mama pokojna. Pa naj bom antisocialc ali pa ne. Povejte mi kaj naj naredim oz. kako se v takih primerih obnašajo tisti ki niso antisocialci?
Spoštovani gospod !
Ni vam lahko! Vaše pismo je nabito s čustvi, tako z jezo in pravim besom, gnusom do sodelavkine mame in tudi strahom, kaj vse ste naredili narobe, ali ste res tako grozni, da vas je sodelavka upravičeno označila kot nekoga, ki nima čuta za drugega, ki ni sposoben empatije, ki mu pripada diagnoza osebnostne motnje (označila vas je za »antisocialca«).
Sodelavkine besede so bile kar grobe in zelo resno ste jih vzeli. Koliko časa ste sočustvovali z njo, jo tolažili in ji dajali predloge, kaj naj naredi? Koliko časa ste želeli pomagati in ste igrali vlogo psihoterapevta, svetovalca, tolažnika? Situacija pa se kar ni in ni spremenila, le vedno teže ste poslušali že znano zgodbo, vsakič s kakim novim detajlom, in vedno znova ste težko rokovali s čustvi, ki ste jih ob takšnih pogovorih doživljali. Gospod, to, kar opisujete, je zelo tipična reakcija za nekoga, ki želi pomagati in se trudi in je pretirano sočuten tam, kjer pomagati ne more. Če ne bi bili sposobni empatije, če se ne bi zmogli vživeti v njo in v situacijo, ki se ji dogaja doma, verjetno ne bi reagirali tako, kot ste. Glede na vaše pismo sklepam, da imate tudi uvid v celotno situacijo, nimate težav s prilagajanjem socialnim normam, niste impulzivni in nesposobni vnaprejšnjega planiranja …. To pa so vse lastnosti, ki jih posamezniki z osebnostno motnjo, t. i. antisocialno osebnostno motnjo, nimajo. Kaj se torej dogaja?
Po vašem opisu sodeč, je vaša sodelavka s svojo mamo v zelo intenzivnem čustvenem odnosu, ki jo vedno bolj in bolj omejuje. Glede na to, da je sodelavka odrasla, ima svojo zaposlitev ter zaključeno izobraževanje, predvidevam, bi bilo smiselno, da bi pričela razmišljati o tem, da se odseli od doma oz. si uredi svoje življenje ter zaživi izven »objema« oz. bolje rečeno »oklepa« doma. Niste napisali, ali ima partnerja, otroke, predvidevam pa, da ne. Sodelavka je namreč tako zelo intenzivno čustveno vpeta v odnos s svojo mamo, kjer niti ni prostora za nek drug, čustveno intenziven odnos, kot je npr. partnerski. In vi ste tisti, ki jo dobro poznate že od študentskih let in veste, kakšna je bila, kako se je znala zabavati, kako je znala reševati težave in biti optimistična, ambiciozna. Sedaj pa, kot sposobna odrasla ženska, ko je vsaj glede merljivih dejavnikov (izobraževanje, finančna samostojnost …) samostojna in bi bil čas, da bi zaživela svoje življenje, se ji je zataknilo. Verjetno je tudi njena mama tista, ki se je zbala, da bo hči odšla svojo pot in jo bo »zapustila«, tako da je pričela še ona dodatno pritiskati nanjo. Nin nujno, da mama zavestno izvaja tak pritisk nad hčerjo, ampak učinek je enak – hči je priklenjena na dom. To govori o materini veliki bolečini in preveliki identifikaciji zgolj z vlogo mame, medtem ko ima vsaka odrasla ženska tudi ogromno drugih vlog (npr. žena, sodelavka, prijateljica, soseda …). Ravno tako se vsaka mama, ki ima občutek, da je njeno življenje izpolnjeno in je zadovoljna v svojem partnerstvu, veseli trenutka, ko bo lahko skrb za svoje otroke opustila in se bolj posvetila drugim vlogam. Zgleda, da je ta naloga za sodelavkino mamo pretežka, in tako na vse možne načine svojo hči priklepa nazaj na dom. In sodelavka se tukaj verjetno čuti nemočno, kot majhen otrok, ki je povsem odvisen od mame in se ji ne sme zameriti, je ne sme razočarati. Kajti če bo mama jezna nanjo, če jo bo razočarala, prizadela, zavrgla, bo imela hči velike težave z občutki krivde, doživljala bo pravo grozo. Ampak ta občutja niso tista, ki bi ji pomagala oditi in se rešiti iz materinih »krempljev«. Bo pa morala o njih spregovoriti s strokovnjakom, ki ji bo pomagal, da se bo zavedala svoje moči in svojega dela odgovornosti, da vztraja v tem odnosu, ki jo omejuje in jo bo daljnoročno verjetno zagrenil. Zelo verjetno se tudi sama pri sebi sprašuje, ali je takšna skrb za mamo ustrezna in ali mama res potrebuje toliko pomoči, nege, podpore, kot ji jo ona daje. Na razumski ravni si občasno sigurno zastavi takšno ali podobno vprašanje, vendar je strah premočan, da bi ji pomagal narediti korak naprej in se ob mami postaviti zase oz. se od nje umakniti. Te intenzivne čustvene vezi, lahko bi rekla kar prave simbioze, ki je tudi sodelavki pretesna (mama ji gre verjetno občasno »na živce«, njeno vedenje jo včasih moti, ampak istočasno jo zanjo zelo skrbi in se čuti dolžno, da ji pomaga), nihče ne more na silo pretrgati, če sodelavka kot odrasla ženska tega ni pripravljena storiti.
Kaj se torej dogaja v pogovorih, ko vam opisuje svoje dogodke z mamo in vas na nek način prosi za pomoč, istočasno pa je zelo stroga do vas in budno pazi, da vi ne bi prestopili mejo spoštljivega, ne reagirali zanjo dovolj »sočutno«, se po možnosti tudi vi ne vživeli zgolj v njeno nemoč in jo s svojimi odgovori in prikimavanjem njeni »žalostni usodi« še potrjevali? Sodelavka vam razlaga situacijo in vi ob pogovoru z njo čutite ogromno jeze, besa, prave agresije, tako da bi najraje skočili k njej domov in uredili z mamo namesto nje. Ta čutenja ste začutili ob sodelavki in to so NJENA čutenja, le da jih ona ne čuti, ker jih je potlačila, zanikala in na nek način odcepila od svojega doživljanja. Njeni sogovorniki, ki so dovolj sočutni in pripravljeni poslušati, pa ta njena zanikana in odcepljena čustva močno začutijo, se z njimi identificirajo in ji s svojim vedenjem sporočajo, česa vsega ona ne čuti. Torej če bi si ona pustila začutiti to jezo, ta pravi bes na mamo, bi se ji postavila po robu. Ona pa se je naučila, da teh občutij ne čuti, jih zanika in na nek način potlači. In tako ostaja ujeta v strahu in skrbi za mamo, v nemoči in večnem »ugajanju«. Lahko se je tudi na razumski ravni prepričala, da je njena mama dobra in da si ne zasluži, da bi bila jezna nanjo. Lahko se je že kot majhna punčka naučila, da so starši prave svetinje, do katerih se ne sme pokazati jeze ali neke odločnosti, ker se jih s tem lahko rani, prizadene. In tako sodelavka do teh svojih čustev nima dostopa in zato nima orodja, da bi se materi postavila po robu. In ko vi v pogovoru z njo prevzamete to njeno jezo in gnev, se razjezite na njeno mamo namesto nje, jo s tem tudi vi oropate možnosti, da bi to jezo začutila in se mami postavila po robu. Ona pa vas istočasno lahko zelo grobo sodi, kako ste neempatični in kruti, medtem ko je ona sočutna in prijazna, do mame skrbna. In istočasno se na nek način tudi čustveno razbremeni v pogovoru z vami. Vi pa od te malice/kave odidete polni besa in gneva, pa še obsojeni, da ste kruti in celo da imate osebnostno motnjo! Kako je to krivično tako do vas kot do sodelavke!
Kaj boste naredili vi gospod in kaj lahko naredi vaša sodelavka? Vaša sodelavka bo morala sama začutiti, da odnosi pri njej doma niso takšni, kakršne bi si želela in da so njeni življenjski cilji in ambicije drugačne od tistega, kar doživlja in živi vsak dan znova. Od prijateljev lahko pričakuje zgolj opozorilo, da se je zelo spremenila, da se je spomnite kot ambiciozne, energične, takšne kot ste jo opisovali v pismu, … Ampak ona mora biti pripravljena te informacije sploh slišati. In ko bo sprevidela, da ima možnost se vsako dnevno odločiti kako bo živela, in da je ona tista, ki najbolj potrebuje pomoč in oporo, bo pomoč tudi poiskala.
Kaj pa vi? Boste še naprej opravljali vlogo tistega, ki stvari zgolj neskončno posluša in skuša rešiti, pristaja na vlogo »grdega račka«, ki si pusti pripisati vse negativno pod soncem in imeti težke in z vašega zornega kota nerešljive situacije na mizi vsako malico oz. vsako kavo s sodelavko? Kako dolgo boste še pristajali na to vlogo? In predvsem je pomembno, da se tukaj vprašate, kje ste se vi naučili, da morate kar požirati in požirati vso jezo in ves bes od drugih ter čakati, da vas bo drugi nehal zasuvati z vsebinami, ki so tudi za vas totalno neprijetne? Kaj, ko bi se tudi vi postavili zase in naredili konec tem vašim pogovorom?
Gospod, vi ste tukaj daleč od »antisocialca« in nekoga, ki je totalno neobčutljiv na potrebe drugih. Vi ste zelo čuteči, ogromno zdržite in veliko ste pripravljeni poslušati in pomagati. Vendar v tej situaciji pomagati ne morete! Vaša sodelavka je odrasla gospa in bo morala pomoč zase poiskati sama. Vse, kar lahko vi naredite, je, da poskrbite za sebe. S tem da se jezite na sodelavkino mamo, posegate v njeno zgodbo, in to neupravičeno. Tudi če bi ji želeli svetovati, pomagati, jo razbremeniti, s tem ne bi naredili veliko. Predvsem odnesete čustveno breme in ji s tem izkušnjo, da bi sama sprevidela, da ta način njenega vedenja ne pelje nikamor, odmikate. Onemogočite ji učenje drugačnega rokovanja s svojimi čustvi in drugačnega odnosa z njeno mamo! Pa seveda ne želim, da se boste sedaj še vi počutili krivega. Nikakor! Želim vam le povedati, da s tem, ko poslušate te zgodbe, ko čutite to njeno zatrto jezo in bes, ne naredite nič dobrega za nikogar. In verjamem, da sodelavko jezi če govorite grdo o njeni mami, kajti ona je edina, ki lahko govori ostro o svojih starših, se nanje jezi in jih »sodi«. Vi odnosa z njeno mamo niti nimate, tako da se tukaj zadržite. Poleg tega sodelavka zaradi močne povezanosti s svojo mamo na nek način lahko vaše ostre besede poveže tudi s sabo, da ste torej strogo sodili in uporabljali neprimerne besede ne zgolj za njeno mamo, temveč da vaša kritika leti tudi nanjo. A kljub temu – nikjer ne piše, da morate vi te njene zgodbe poslušati! Kajti močno vas obremenjujejo, vas navdajajo z besom in istočasno uničujejo vas odnos s sodelavko! Koliko lahko torej spregovorite o teh temah s sodelavko?
Predlagam, da ji poveste, da v teh pogovorih ne boste več pasivni poslušalec, niti ne tisti, ki predlaga, kaj naj naredi, saj njene mame ne poznate in tudi njunega odnosa ne, zato o tem ne morete soditi. Opažate pa, da ona doma ni več srečna in da ji želite, da bi si uredila bivanje doma na način, da bi lahko v njej spet videli tisto prijateljico, ki se smeje, je optimistična in ambiciozna ter polna energije, ne pa zagrenjena, zaskrbljena in ves čas napeta. Lahko ji predlagate tudi, da bi se z njo želeli pogovarjati o marsičem, ne pa o domačih razmerah, saj se vam zdi, da domače situacije nikakor ne poglabljajo vajinega prijateljstva ter ne utrjujejo vajine medsebojne povezanosti, temveč zgolj razburkajo vajin odnos. Da bi želeli z njo govoriti o drugih temah, mogoče o službi, o načinih preživljanja prostega časa … O njeni mami in njenem očetu pa ne boste več poslušali, ker ji tukaj ne morete pomagati. Predlagate pa ji lahko, da se bojite, da se situacija sama od sebe ne bo rešila, da mama ne bo prenehala biti do nje zahtevna ter da bi bilo dobro, če bi si poiskala pomoč strokovnjaka, kako lahko spremeni odnos do sebe in do svojih staršev na način, da je le-ta ne bo obremenjeval (ne s skrbmi in ne s krivdo in ne z besom).
Želim vam, da čim prej stopite korak v smeri, ko se boste vi počutili bolje. Odnos z vami je prekinila sodelavka, zato je prav, da ona ponovno pristopi do vas in se na nek način opraviči. Če vam je težko zdržati, lahko prvi korak naredite tudi vi – torej da sodelavko pokličete in ji poveste, kar čutite. Povejte ji pa, da bi želeli z njo ohraniti prijateljski odnos, vendar na drugačni ravni. In da ste pripravljeni z njo hoditi na skupne kave, kosila, ne mislite pa poslušati več o njeni domači situaciji. Ne pustite pa, da ponovno vstopite v odnos z njo brez da bi se pogovorili o minuli situaciji – vaših zanjo neprimernih besedah in njeno kritiko ter odhodom. Šele ko boste namreč ubesedilo pretekli dogodek, takrat boste lahko postavili nove smernice vašemu odnosu s sodelavko.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Mene nekaj zanima – s partnerjem nimava otrok. Sama sem v poznih tridesetih, on je že čez 40. Zdaj bi verjetno še lahko, ampak glede otrok nimam prave želje, tudi z leti se mi to ne spreminja. S partnerjem sva skupaj že več kot 10 let, razumeva se dobro. Oba pa sva imela zelo travmatično otroštvo, ne vem če sva sploh vse že ozavestila. Zdaj pa s strani družine in prijateljev čutiva veliko pritiska nad tem, kdaj bova imela otroke. Partner se zna dobro ubranit, mene pa vedno dobijo nepripravljeno na to vprašanje, kar me razjezi in prizadene. In bi rada še vaše mnenje – a je to res tako nenormalno, da nimaš otrok in si jih niti ne želiš?
Spoštovana gospa!
Vaše pismo kaže na zmedo, dvom in predvsem kar nekaj žalosti in jeze ob vprašanju glede starševstva. Sprašujete mene, če je nenormalno, da nimate otrok in si jih niti ne želite, čeprav sklepam, da bi jih v zadovoljujočem partnerstvu in tudi materialnih pogojih lahko imeli. Sama lahko rečem, da je normalno, če se nekdo ne odloči za otroke in si jih glede na življenjske cilje niti ne želi, na vprašanje kaj je normalno za vas in kaj ne, pa si boste morali odgovoriti sami, kajti o tem nihče ne more soditi namesto vas. Upam, da vas bo moj odgovor vodil v smeri, da si boste laže odgovorili na to vprašanje in se ob tem v sebi pomirili.
Pravite, da čutite močan pritisk s strani svoje družine in prijateljev na vašo odločitev o potomcih. In vi se kar ne znate ubraniti tega pritiska, ne znajte najti pravih besed, kako na to vprašanje odgovoriti oz. kako vsaj utišati druge, da vas s temi vprašanji vedno znova ne razjezijo in ne prizadenejo. Koliko so te vaše čustvene reakcije dejansko odraz vaše notranje negotovosti, ker v sebi še vedno niste prepričani, ali si otroka res ne želite, ali pa se, zaradi različnih vzrokov, prepričujete, da bi bilo bolje, da se za potomstvo ne odločite? Koliko se vam zdi, da je strah zaradi vaše in partnerjeve preteklosti tisti, ki vas drži nazaj tako močno, da se želite prepričati, da je bolje, če se ne odločite za starševstvo? Kajti naši notranji boji se zelo pogosto odražajo tudi navzven, v našem vedenju in čustvovanju. Bolj ko ste notranje razklani, bolj ko se pri sebi borite s to odločitvijo (mogoče celo preko določenega časovnega obdobja nihate v odločitvi in se nagibate k temu, da bi otroka vseeno imeli, potem pa zaradi nekega dogodka, ki vas pretrese in čustveno razburi, zopet zaključite, da je bolje, če otrok nimate), bolj ste za druge nehote ranljivi za vprašanja o odločitvi za otroka. Če torej odgovorite zgolj sebi – koliko vi notranje še vedno niste povsem trdni v tej odločitvi in še vedno nihate med tem, da bi želeli postati mama, vendar dvomite o tem, da bi zaradi svojih bolečin iz preteklosti to vlogo lahko dobro opravljali? Kajti dokler boste vi notranje razklani, dokler boste vi pritiskali nase, v smislu nisem zadosti čustveno zrela, trdna kot osebnost ter še druge pripadajoče lastnosti, ki so za vas pomembne in jih povezujete z odločitvijo za prevzem starševske vloge, ter po drugi strani odštevali leta, ko vam kronološka starost še dopušča zanositi in donositi, toliko časa bodo tudi drugi pritiskali na vas s tem vprašanjem. Nehote jih k tem vprašanjem napeljete, saj drugi vašo notranjo krhkost in dvom čutijo. Pravite, da se vaš partner zna bolje »ubranit« pred za vas »neprimernimi« vprašanji, verjetno tako, da utiša sogovornike, jim jasno pove, da je to osebno vprašanje, na katerega ne bo odgovarjal, ali izbere drug način, ki sogovornika ustavi. Verjamem, da je trden v tem, da na to vprašanje ne bo odgovarjal in da je to področje, ki je zelo osebno in zelo ranljivo ter se pri tem ni dolžan nikomur zagovarjati. S tem se povsem strinjam. Kajti tudi vi niste nikomur dolžni polagati računov za katerokoli odločitev. Dolžni pa ste odgovoriti sebi in glede na vašo situacijo tudi drug drugemu. Koliko torej tudi partner dvomi o tem, da je odločitev, da nimate otrok, prava? Koliko pušča to odločitev vam? Koliko si on želi oz. ne želi postati oče? Ali ste se o teh vprašanjih že pogovorili? Katere razloge vaš partner navaja kot poglavitne za to, ali se odločiti bodisi postati starši ali ne? Ali so ti razlogi enaki kot vaši?
Ko govorite o svojih razlogih proti starševstvu, navajate predvsem težke zgodnje izkušnje, ki ste jih doživeli tako vi kot vaš partner. S tem poveste veliko o sebi, o vašem načinu razmišljanja in čutenja ter o zavedanju, kaj vse otrok potrebuje za ustrezen osebnostni razvoj. Zelo ste subtilni in ni vam vseeno, v kakšnem vzdušju in ob kako dobrih starših bi odraščal vaš otrok. Tukaj se je treba ustaviti in vam dati pravo priznanje! Ni veliko bodočih staršev, ki razmišlja na tak način in ki toliko raziskuje tudi svojo preteklost kot vi, toliko razume vpliv zgodnjih izkušenj na odraslega človeka, še posebej takrat, ko tudi sam postane starš. Zgodnje izkušnje so pomembne. Otrok se ob starših nauči načina vstopanja v odnose z drugimi, nauči se temeljnega samozaupanja, odnosa tudi do sebe, do svojega telesa. V kolikor so zgodnje izkušnje travmatične, za otroka obremenilne, se jih kot odrasli pogosto ne spomnijo ali pa jih preganjajo v sanjah, imajo strahove in stiske, ki si jih ne znajo razložiti, obolevajo brez jasnega zunanjega razloga … , kot starši ponovno trčimo ob te težke vsebine in ob otrocih dobimo priložnost, da jih razrešimo, oz. vsaj pogledamo v drugačni luči. Na veliko načinov se lahko kaže zgodnja travma. Pogosto namreč otroci terjajo od nas ravno tisto, kar jim starši zaradi lastne zgodovine težko damo, in moramo zato narediti korak naprej in se potruditi bolj, kot so se starši za nas. Kljub temu pa bolj ko raziskujemo sebe, bolj ko prihajamo v stik s tistimi čutenji, dogodki, spomini, ki so bili za nas kot otroke tako obremenilni in kruti, dobivamo v odraslosti, največkrat ob strokovnjaku, ki z nami lahko prehodi to težko pot do sebe, možnost, da težo te otrokove bolečine presežemo in pustimo za seboj. Da vse posledice, vidne v odraslosti, nad nami nimajo več tako velike moči, kot so jo imele takrat, ko se z njo nismo upali soočiti in smo jo skušali pozabiti. Nekdo, ki je bil v otroštvu sam, ni imel staršev, na katere bi se lahko zanesel, ki bi ga branili pred težavami in ga učili, kako se z njimi spopadati, se mora stvari, ki so za druge lahko samoumevne, šele naučili (naučiti se postaviti zase, naučiti se reči NE, naučiti se, na kakšen način pristopiti do drugega, če želi vzpostaviti in ohraniti ljubeč odnos …). Nikakor pa to ne pomeni, da so mu prijetne izkušnje in spoštljivi odnosi onemogočeni tudi v odraslosti. Potrebno je, da se jih nauči in da ima izkušnjo ljubečega in spoštljivega odnosa, ob katerem raste. Vkolikor to ni partner, mož oz. žena, je lahko ta oseba tudi psihoterapevt. In na podlagi drugačne izkušnje, ki jo je posameznik tako dobil, se bo spremenil tudi sam in bo zato laže spremenil odnose do sebe in do drugih. Torej nič ni zamujeno, gospa! In tudi vaše in partnerjeve težke izkušnje iz otroštva ne morejo za vas pomeniti težke prognoze do konca življenja.
Ko pride otrok na svet, se dinamika partnerstva spremeni, ustvari se družina. In otrok je tisti, ki kliče po pozornosti, po stiku s starši in starši do njega pristopajo z nežnostjo, ljubeznijo in občutljivostjo, ki jo premorejo. Bolj ko bomo pozorni na otrokove potrebe, bolj se jih bomo trudili zadovoljiti. Starši, ki niso imeli ljubečih staršev v svoji zgodnji dobi, se bodisi o teh vsebinah ne sprašujejo in reagirajo do svojih otrok podobno kot njihovi starši do njih, lahko pa se pri skrbi za otroka zelo trudijo, da bi se odzivali na otrokove potrebe in bili ljubeči. Otroci terjajo od staršev največkrat ravno tisto, po čemer so ti starši kot otroci hrepeneli in niso dobili oz. je bila njihova izkušnja boleča (npr. otroci, ki jih starši niso veliko pestovali in objemali, bodo imeli otroke, ki bi želeli ves čas biti v njihovem naročju, otroci, do katerih so bili starši telesno grobi, bodo v odraslosti imeli otroke, ki bodo redno kršili dogovore in starše »izzivali«, da bi jih telesno kaznovali, starši, ki niso nikoli slišali od mame, da jih ima rada, bodo imeli otroke, ki jim bodo to vprašanje vedno znova zastavljali …). Tako so otroci odlični učitelji za starše. Naučijo jih narediti korak naprej od tega, česar so bili deležni sami v svojem otroštvu. Če so seveda starši zmožni videti otroka kot učitelja in ob njem rasti. Druga skrajnost pa je, da kot starš želim otroka prisiliti, da postane kopija njega in ga »dresirati« v že vnaprej dogovorjeni smeri, želeti, da razmišlja na način kot njegov oče/mama, da čustvuje podobno, da opravlja isti poklic … Vendar glede na vašo tankočutnost in sočutje do nebogljenega otroka ne dvomim, da bi vi ne naredili vsega, da bi otroku nudili kar najboljše. In predvsem da bi bili pripravljeni se ob otroku učiti, kaj je za zanj najboljše, saj je to lahko nekaj povsem drugega, kot v kar bi bili vi že vnaprej prepričani.
Zato, gospa, znižajte kriterije! Če se boste odločili za otroka, boste zelo verjetno dobra mama! Verjetno ne boste »odlični«, kar pa je zelo dobro! Odlične mame namreč otrok ne naučijo, kako se soočati s frustracijo, kar pa za otroka predstavlja zelo potrebno izkušnjo. Povzemam stavek neke modre gospe, ki bo tudi meni ostal v spominu: »Pri svojih otrocih ne postanemo odlični starši, temveč naredimo korak naprej od svojih staršev. Če se za otroke ne odločimo, pa ostanemo v svoji travmi, in nimamo možnosti, da jo popravimo«. Verjamem torej, da ste lahko dovolj dobra mama svojim otrokom kljub bolečim zgodnjim izkušnjam. Zato ker vam ni vseeno in ker se boste trudili ob otroku zrasti.
Z zgoraj povedanim sem vam želela sporočiti, da če je vaš strah glavni in edini razlog, zakaj si ne želite otrok, zakaj dvomite o tem, če bi otroku lahko nudili ustrezne pogoje za njegov psihosocialni razvoj, ste tukaj lahko brez skrbi. Ne boste pustili otroka samega, brez podpore ali celo ob nepredvidljivih in grobih starših, ne boste ponovili zgodbe, ki ste jo bili vi doživeli. Ker čutite, kako je to za otroka lahko težko in ker ste pripravljeni raziskovati sebe in dati tisto največ od sebe svojemu otroku. Zelo pomembno je, da se tukaj ustavite tudi pri vprašanju vašega odnosa s partnerjem. Pustite, da bo odločitev za potomstvo tudi njegova in ne pretežno vaša. Skupaj spregovorite o mogočih strahovih, skupaj se lahko spopadete z vašimi strahovi tudi na partnerski terapiji, ob usposobljenem strokovnjaku. Partner je tisti, ki vam stoji ob strani in na katerega se, iz povedanega sklepam, lahko zanesete. Vložitev več energije tudi v ta odnos, za katerega ste se že odločili in šele nato s skupnimi močmi pretehtajte še odločitev o potomstvu.
Če pa imate v življenju drugačne cilje (na področju razvoja kariere, potovanja, raziskovanja neznanih svetov …), ki bi zahtevali vas celo in se jim niste pripravljeni odreči, potem se jim ne odrecite. Ni normativno, da imate otroke in ni potrebno, da v času zemeljskega življenja opravite tudi vlogo mame. In nihče vas v materinstvo ne more in ne sme prisiliti. Če se boste odločili, tako vi kot vaš partner, da otrok ne boste imeli, jih pač ne boste imeli. In vaše življenje bo zato ravno tako polno in ustvarjalno. Ko se boste tudi v sebi za pot brez otrok trdno odločili, vas tudi drugi o tem ne bodo več spraševali. Ne bodo več pritiskali na vas in tudi ob mogočih vprašanjih boste vi povsem mirno in brez težav povedali, da ste se odločili za drugačno pot. Takrat ob različnih vprašanjih o otrocih ne boste doživljali jeze in razočaranja. Zato, gospa, pričnite pri sebi. Sprejmite torej odločitev pri sebi, pogovorite se s partnerjem, in če se tudi on strinja, da otrok ne boste imeli, bodo tudi drugi vaši in partnerjevi odločitvi sledili in jo vzeli kot dejstvo.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Zgleda kot da imate odgovor na vsa vprašanja, pa pomagajte še meni! Moj sin je hudo bolan. Trpi zaradi zelo močnih bolečin v trebuhu in je ves čas doma priklenjen. Zato v šoli veliko manjka. Zdravniki ne najdejo nič posebnega, on pa joka cele noči in tako ga boli, da ga kar zvija. Poskusila sva že z raznimi dietami, malo je bolše če ne je glutena. Peljala sem ga že tudi k psihologu, pa ne najde vzroka tudi on. Kaj naj bi to bilo? Skrbi me zanj!
Spoštovana gospa!
Čutiti je, kako težko gledate sina, ki se vam doma zvija od bolečin in ne veste, kako pristopiti. V vašem pismu je čutiti strah za sinovo zdravje ter pravi prezir do vseh strokovnjakov, ki vam kot da nočejo pomagati. Poleg tega prav dvomite že v vsa zdravniška mnenja, jezni ste na psihologe, ki ne najdejo niti psihološkega vzroka za njegovo bolečino, tudi sami ne veste več, kaj bi si mislili o vsem skupaj. Koliko lahko verjamete sinovi bolečini, koliko vas je strah, da ima bolečina vzrok v psihološki stiski njega, mogoče vaše celotne družine? Iz vašega pisma je čutiti tudi, da se vi sami borite s sinovo bolečino, da tukaj nimate pravega sogovornika in kljub trudu ne pridete nikamor. Ali imate tudi vi čisto za sebe nekoga, na koga se lahko oprete, z njim podelite svojo stisko oz. se tudi sami pomirite? Koliko te podpore lahko najdete znotraj vaše družine, primarne družine, partnerstva …? Pomembno pa je, da imate odraslega sogovornika, kjer lahko brez vseh zavor tudi sami poveste o svojih občutkih nemoči, jeze in prave zgubljenosti, ki se vam prebuja ob sinovih zdravstvenih težavah.
Glede na malo informacij, ki ste jih o sinu in o njegovih težavah napisali v pismu, vas lahko zgolj z vprašanji vodim do globljega razmisleka o možnih vzrokih in povezanosti težav sinovih bolečin z drugimi dejavniki v njegovem življenju, v življenju vaše družine. Diagnozo težav in celostno obravnavo tako s strani zdravnikov kot psihologov pa boste morali poiskati v ustrezni ustanovi (bolnici, svetovalnem centru …).
Zanima me tudi, koliko je star vaš sin. Ali je predšolski, šolski otrok, mogoče celo že v srednji šoli? Glede na starost vašega sina si pri odkrivanju njegovih bolečin lahko pomagate predvsem z njegovim doživljanjem bolečine (intenzivnosti, oblike, informacij ob tem, kdaj se pojavlja, ali je že kdaj doživel kaj podobnega, kateri drugi bolečini je mogoče ta podobna, ali se razvije nenadoma, jo lahko predvidi, lahko opozori nanjo, preden se razvije tako močno, da se samo še zvija …) in z besedami, ki jih on za svoje doživljanje najde. Mlajši ko je sin, bolj se boste morali zanašati na čutenja, ki jih vi ob njem doživljate. Torej ko se prične zvijati od bolečin – ali ob tem čutite strah, jezo, nemoč? Kakšne besede lahko vi najdete za doživljanje ob njegovem trpečem obrazu, ječanju, …? Tisto, kar doživljate ob njem, skušajte dati v besede (torej spregovorite o tako močnem strahu, da prične kar trebuh boleti in kar trga od bolečine, ki ji ni videti konca … Ali o jezi, ki zaobjame celo telo, ga pogreje in istočasno vzame energijo za posamezne reakcije … Pa o nemoči in zmedenosti, bolečina pa kar prihaja in prihaja …). Bolj ustrezne besede ko boste našli za njegovo doživljanje, bolj se bo tudi on naučil o svoji bolečini govoriti in posledično jo bo drugače doživljal. Tudi intenzivnost se lahko nekoliko zmanjša. Ko bo lahko spregovoril o bolečini sam, ko jo bo lahko predvidel, ko se bo lahko z njo »pogovarjal«, bo postala del njega in ne bo zaobjela celotnega njegovega telesa. Kajti če ob bolečini zgolj nemočno čaka in se boji in razmišlja, kako je hudo, ima bolečina zanj bistveno večjo moč, kot če o njej govori, se celo z njo »pogovarja«. Takrat postane del njega, njegov sogovornik in ne on sam. Lahko naredite še korak dlje, se z bolečino pogovarjate tudi vi, ji naredite škatlo, v katero ji sin odlaga sporočila na listku takrat, ko ni tako huda. Skratka postane bolečina vaš družinski član in ne nekaj nekontroliranega in zgolj strašnega. Mogoče skupaj s sinom odkrijete, da mu včasih celo pomaga (npr. da ne piše testa iz matematike, ali da mu ni potrebno na obisk k sorodnikom, ali da preživi dan pri zdravniku, kjer mu je zanimivo, …). Poleg tega lahko iščete različne načine, kako si pomagati – posebne tehnike dihanja, o katerih lahko preberete na spletu ali v kaki knjigi, lahko sinu spregovorite o energijah v telesu in jih pomagate pravilno »usmerjati« tudi s tapkanjem,… Tudi kak vitamin lahko kupite v lekarni in naj ga vzame takrat ko bo najhuje (ob predpostavki da verjame, da ta tablet vedno pomaga). Tukaj že malo preverjate učinek placeba pri sinu. Verjamem, da je to težko razumeti, pa vendar pomembno je, da se te bolečine še dodatno ne prestraši in dobi občutek, da prav nič ne more storiti, da bi jo na nek način obvladal.
Vendar kot sem že napisala, starejši ko je vaš sin, bolj se lahko oprete na njegove besede. On naj vam pove čim več o bolečini (mogoče najprej takrat, ko ga ne boli, ker bo takrat laže opisati, kaj doživlja, kot takrat, ko mu bolečina že grabi njegovo notranjost), naj jo opiše, opredeli njeno intenziteto. Poskušajte se pogovarjati z njim o tej bolečini, kot da predstavlja del njega, skušajte je ne utišati, temveč jo sprejeti, jo opisati, ji dati besede. Zakaj? Ker ima sporočilo zanj, ki ga nujno potrebujete tako vi kot on.
Vse to vam pišem ob predpostavki, da ste pri zdravniku že vztrajali pri hospitalizaciji in opazovanju sina, tako da lahko izključite organske vzroke bolezni. Izhajam iz vašega pisma, kjer pravite, da zdravniki niso našli nič posebnega. Vendar vi kot da ne verjamete zdravniškim mnenjem. Kaj potrebujete vi, da bi jim lahko verjeli? Imate sami slabe izkušnje ob kakšni zdravniški »napaki«, vas je strah zdravnikov, ste jezni nanje? Zakaj se ne morete opreti na njihovo mnenje in ga vzeti resno? Kajti v situacijah, kjer potrebujete mnenje strokovnjaka, je zelo pomembno, da mu lahko zaupate. Sicer se borite ne zgolj s sinovo bolečino, temveč še z zdravniki in psihologi. Kaj bi vas torej pomirilo? Daljše spremljanje sina, hospitalizacija? Potrebujete namreč zagotovilo, da njegovo telo ni v nevarnosti in da je potreba poiskati globlje, psihološke vzroke njegove stiske. Pogovorite se z njegovim osebnim zdravnikom, prosite ga za hospitalizacijo oz. napotnico za institucije, kjer poleg telesnih simptomov otrokom pomagajo premagati tudi psihološke vzroke težav (npr. center za zdravljenje bolezni otrok, Šentvid pri Stični, Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna, vključitev v bolnišnično šolo v Ljubljani …).
In ne nepomembno vprašanje – kakšna je pri vašem sinu zgodovina obolevanja? Je bil tudi v otroštvu veliko bolan, ali je zelo občutljiv na bolečino, ali se je že kdaj prej dogajalo, da je tožil za močnimi bolečinami, ki pa jim zdravniki niso odkrili telesnega vzroka? Koliko je lahko bolečina odraz sinove stiske, ki je ne zna izraziti na drugačen način? Pogosto se namreč dogaja, da vkolikor nimamo pravih besed, da bi izraziti stisko, se ne čutimo slišane ali razumljene, se ne znamo pomiriti sami oz. nas vedenja in besede drugih ne pomirijo, je edini izhod, kamor se lahko umaknem, bolezen. Je torej vaš sin že kdaj prej izražal stiske »brez besed«, s telesom? In če se je to zgodilo, kako ste situacijo reševali takrat?
Ko iščemo globlje vzroke bolečine, je pomembno, da raziščemo, kaj se je v času, odkar je vaš sin pričel zbolevati, dogajalo v njegovem okolju. So bile v družini kakšne spremembe, ki so pomembno vplivale na njegovo doživljanje (čustvene stiske ob neuspehu v šoli, prepiri in doživljanje stiske v odnosih med sošolci, prepiri doma, smrt domačega ljubljenčka, ločitev, bolezen v družini, …)? Včasih situacije niso neposredno povezane, vendar z raziskovanjem lahko pridemo do vzrokov, ki se zdijo odraslim lahko zelo neverjetni, nesmiselni. Vendar otrok jih je doživel drugače kot odrasli, zato se je njegovo telo tako močno odzvalo. Ni izključeno niti, da je vzrok otrokove bolečine lahko neizgovorjena stiska staršev, ki jo on tako močno čuti. Neizgovorjene in nepomirjene čustvene rane, ki jih starši včasih ne zmorejo reševati pri sebi, jih odmislijo in se razumsko ne ukvarjajo z njimi, se lahko v čustvenem smislu odražajo pri otrokovem doživljanju. Otrok stisko starša samo čuti, zanjo nima besed, lahko se čuti krivega, utrujenega, jeznega, žalostnega, prestrašenega, nima pa ne besed ne konkretnih razlogov za takšno doživljanje. Lahko se zgodi tudi, da starši nimajo ozaveščene boleče vsebine, ki se jim je zgodila ravno v teh letih, v katerih se je sedaj znašel njihov otrok (npr. zelo slaba izkušnja v šoli, z zdravnikom, s starši … pri starosti 10 let. In ravno pri 10 letih prične naš otrok doživljati močno stisko, ki ji ne najdemo vzroka). Otrok torej čuti močno stisko, od česar ga boli celo telo, starši pa zaradi svojih stisk v tej starosti, s katerimi se ne želijo ali ne zmorejo spopasti, ne morejo pristopiti k njemu na ustrezen način, ne zmorejo začutiti njegovega doživljanja, ne zmorejo najti besed, ki bi ga pomirile … Kateri vzroki bi lahko bili povezani z doživeto bolečino vašega sina, gospa? Česa se mogoče vi bojite, pa si tega niti ne priznate oz. o tem raje ne razmišljate?
Verjamem, da vam je težko ob sinu, ki se zvija od bolečin, vi pa ne veste več, kam naj ga peljete, da bi dobili ustrezno obravnavo zanj in bi istočasno ob tem nekdo pomiril tudi vas. Šele ko boste vi dobili tolažbo in ne boste preplavljeni s sinovo stisko, s strahom ob tem, kaj se dogaja v njegovem telesu, in z jezo nad napačnimi diagnozami, zaradi katerih vam zdravniki ne zmorejo pomagati, takrat boste ob njem lahko ohranili mirno kri in ga skušali predvsem pomiriti, vztrajati, da spregovori o svoji bolečini, mu pomagati, da se z njo sooča postopoma tudi on, da mu boste lahko stali ob strani. Najprej boste torej iskali načine, da boste lahko zaupali mnenjem strokovnjakov (niste napisali zakaj jim zdaj ne verjamete), s tem boste dobili tla po nogami, nekaj trdnega na kar se lahko oprete. In nato boste ob izbruhu bolečine skušali ostati »tukaj in sedaj« in začutiti svoje telo in se ne prepustiti, da sinova bolečina preplavi tudi vas in ne popustiti mislim, ki vam verjetno nizajo črne scenarije kaj vse se lahko zgodi. Takrat boste sinu sploh lahko v pomoč. Poskušali mu boste tudi preusmeriti pozornost, kajti vkolikor je bolečina njegov psihološki beg od situacije, s katero se ne zmore, ne zna soočiti, mu jo lahko znižate tudi s preusmeritvijo pozornosti. Ste to že preizkusili? Na ta način boste nehote ugotovili tudi, ali ima vaš sin ob doživljanju bolečine tudi kakšno »ugodnost«. Sliši se grozno, vendar včasih nam bolezen lahko prinese več pozornosti tistega, po katerem hrepenimo, več prostega časa (če ne gre v šolo), privilegije v šoli (napovedano spraševanje, možnost pridobitve manjšega števila ocen …). Tukaj vi najbolj veste, kako se sin počuti ob tem, da manjka v šoli, da se ne druži toliko s sošolci, da ni del razreda – mu je ob tem še dodatno težko, si želi iti v šolo ali je raje doma, sploh če ste vi ob njem oz. njegov oče. Doma mogoče lahko preživlja čas na drugačne načine, z gledanjem televizije, igranjem igric … Koliko se vaše vedenje do njega, tudi vedenja drugih, ki so mu pomembni (oče, sestrice, bratje, prijatelji) spremenijo takrat, ko ga trebuh boli? Bi lahko vi našli kakšno pozitivno stvar ob tem, da ga boli trebuh?
Tudi nesprejetost med sošolci, težava v šoli ali kakšni koli drugi problem, ki ga sin zelo močno doživlja in se z njim ne zna spopasti, ga lahko vodi v bolečino in s tem v umik. Vendar vedno, ko pred nečim bežimo, le-ta stvar postaja še večja in še strašnejša. In vedno bolj se čutimo nesposobni se soočiti s tem, pred čemer bežimo. Zato najdite vzrok težav in mu ne pustite, da se jim ukloni.
Ko boste prepričani, da je njegovo telo zdravo, boste laže vztrajali ob tem, da vseeno izpolnjuje določene dolžnosti tako doma kot tudi da hodi v šolo, pridobiva ocene, gre na trening … in še vse ostalo, kar so njegove dolžnosti takrat, ko je zdrav. Postavite si postopne cilje, ki jih bo vaš sin lahko dosegel, da se ponovno vrne v šolo, v domače življenje in da njegov vsakdan ne bo vezan na posteljo, na obiskovanje zdravnikov, na ukvarjanje z bolečino. Ne dovolite mu, da pobegne v bolečine, ne da bi se trudil spopasti z njo (jo torej izraziti z besedami, skušati ovrednotiti njeno intenziteto, se dogovarjati z njo in vam jo opisati … S tem bo na nek način obdržal kontrolo nad njo, ne bo ga povsem preplavila. Vi pa se ob njem poglobite vase in skušajte najti razloge, ki bi lahko znotraj družine povzročale bolečino, ki jo izraža vas sin. Ko se boste spopadli z njo odrasli (torej vi, vaš partner/mož), ta neubesedena bolečina ne bo več del otrokove stiske, temveč izziv, s katerim se boste ukvarjali odrasli, ki ga imate moč premagati tudi na drugačne načine. Najdite si primernega odraslega sogovornika, ki mu zaupate, lahko tudi strokovnjaka, psihoterapevta, ki vam bo pri tem pomagal.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Ostala sem sama, še tretja hči se je odselila, čeprav sem ji povedala, da se tako kot doma ne bo imela nikjer. Stregla sem jo, ji kuhala in se z njo redno pogovarjala. Vse mi je zaupala in zato vem tudi, da ne bo srečna s svojim fantom. To sem ji tudi povedala. Ni me poslušala, tako da bo očitno morala sama priti do nekaterih spoznanj. mož pravi, da sem preveč pritiskala na vse, in hotela vse vedeti, zato so vse tri šle od doma. No, glede odnosa s hčerami mi mož težko očita, saj sem zanje skrbela ves čas, on pa je bil zaradi dela velik odsoten in jih že skoraj poznal ni več. Enkrat je celo pozabil na rojstni dan od starejše hčere! Zanima me, kako pomagati otroku, da vidi, da veza zanjo ni perspektivna in da bo pri njem doma težko shajala?
Spoštovana gospa!
V pismu je čutiti vašo jezo in začudenje – kako je mogoče, da ste se tako trudili in razvajali vašo hči, ona pa se je vseeno odselila od vas. Ostala je praznina, kot da ste opeharjeni za velik vložek dela in energije ter ste ostali praznih rok.
Niste povedali, koliko so stare hčere in kdaj so odšle od doma. Ne moremo namreč umetno postavljati meja, kdaj je mladostnik prestopil mejo zgodnje odraslosti, ko naj bi zaživel po svoje. Končanje izobraževanja, prva zaposlitev ter posledično finančna samostojnost se v današnjem času pomikajo proti tridesetim letom. Tudi če vaše hčere še niso dopolnile tridesetih let, to še ne pomeni, da niso dovolj zrele za samostojno partnerstvo in svojo družino. Bolj ko boste želeli preprečiti odhod od doma, bolj ko boste pritiskali nanje s slabo vestjo, bolj verjetna bo vaša prognoza – da se bo hči v partnerstvu opekla, da bo prišla nazaj domov, razočarana, prizadeta ter polna gneva. Ampak ali si želite, da se vaša prognoza izpolni? Bi res želeli za vsako ceno, da pride hči domov in da niste sami?
Gospa, vi ste mama, ki ne more ostati brez svoje hčerke/svojih hčera, tudi če se odselijo na drugi konec sveta! Sigurno ste tista, ki ji stoji ob strani takrat, ko jo ta potrebuje, ko jo vpraša za nasvet, ko jo prosi za pomoč v kakršnikoli obliki. Vseeno pa se tukaj zastavlja vprašanje, kaj vas najbolj boli – to, da ste ostali sami doma, brez najmlajše hčere, ali to, da se bo po vašem mnenju opekla pri partnerjevih starših? Vkolikor je vaša največja bolečina praznina, ki je ob njenem odhodu ostala doma, se prosim ustavite! Otroci so del vašega življenja, vi boste vedno ostali mama svojim hčeram, vendar tista mama, na katero bodo lahko ponosne in bodo vedele, da jih spremlja in misli nanje, da je mama, ki jim v življenju omogoči razmišljati s svojo glavo, čutiti svoja čutenja in ne stiske staršev ter si oblikovati svoje vrednote ter življenjske cilje. In ko bodo hčere pripravljene, bodo odšle po svoji poti, si oblikovale svoja partnerstva, svoje družine, pri čemer pa bodo imeli vaša vzgoja in vaši in moževi načini povezovanja z njimi ključno vlogo. Bolj ljubeče in sprejemajoče, z večjim upoštevanjem njihovih potreb ste stopali v odnose s svojimi otroci, bolj ljubeča partnerstva si bodo sklepali tudi oni. In bolj si boste želeli ostati v stiku z njimi ter jih tudi fizično prikleniti na dom, bolj se vam bodo upirale, na silo bežale v odnose, ki jih boste vi precenili kot nesprejemljive zanje, kar zelo verjetno tudi bodo. Ob pritisku na otroka, naj ostane doma ob staršu, da le-ta ne bi bil sam, lahko govorimo o čustveni manipulaciji starša nad otrokom, tudi če je ta že odrasel. Starši namreč v katerikoli starosti lahko uveljavljajo in izkoriščajo moč nad otrokom, ki jim je bila dana kot staršem (če se starši potrudijo, vedno lahko pridejo čustveno blizu svojemu otroku, vedno najdejo pot do njegovega srca), medtem ko obratna pot ne velja. Zato pa je tudi odgovornost za odnos večja na strani starša. In če poznate svojo hči, če jo čutite, veste, da dejansko trpi ob tem, da bi vas razočarala, da bi naredila nekaj, kar bi vas bolelo. In bolj ko ste ji to potrjevali, teže ji je bilo oditi, pa če vam je to priznala ali ne. Zelo verjetno pa je odšla zgolj fizično, medtem ko bo čustveno z vami še vedno tako močno povezana, da bo zrelo in spoštljivo partnerstvo težko živela. Kaj je torej potrebno treba z vaše strani?
Gospa, spustite jo!
S tem boste naredili prvi korak, ampak vaša pot k sebi se šele začenja. Vi ste kot mama – ki pomaga svojim otrok neposredno, fizično, s tem da jim kuha, pere, stoji ob strani tudi finančno in zanje skrbi kot takrat, ko so bili od nje še povsem odvisni – svojo nalogo zaključili. Razvojna naloga staršev, da poskrbijo za svoje mladoletne otroke, je s tem zaključena. In težava se pojavi, če je bila v vašem življenju ta naloga tako pomembna, da so vse ostale stvari, pomembni koraki ostali daleč zadaj. V tem primeru se sedaj lahko soočate s pravo praznino, občutkom, da ste opeharjeni, nevredni, »neuporabni«. Nikakor! Še vedno lahko tudi za otroke naredite veliko – ko in če vas bodo za pomoč prosili, najprej pa se boste posvetili sebi. Kje so vaše potrebe – ki niso vezane na družbo in skrb za otroke? Koliko časa posvetite svojemu delu in svoji karieri oz. če ste že upokojeni, koliko interesov imate in kdaj imate čas za svoje konjičke? Koliko se je med skrbjo za otroke že natrgala vaša vez z možem? Pravite, da je bil v otroštvu vaših hčera veliko odsoten in ste bili vi več z njimi. Koliko ste ga takrat pogrešali in ste zato vso svojo energijo usmerili v skrb za otroke? Ste jim bili ves čas na razpolago in se trudili, da bi jim ugodili? Ampak pozabljali pa ste nase in tako ste nehote pričakovali pozornost in pohvalo za ves vložen trud. Ste ga dobili? Tudi če ste ga terjali od otrok (kar je za otroke pretežka in nemogoča naloga), vam ga oni ne morejo in niso dolžni dati. Energijo za skrb za otroke bi lahko črpali iz partnerstva, iz lastnega zadovoljstva, ki pa je povezano z vašimi zadovoljenimi psihološkimi potrebami (zaupanjem vase, veseljem nad svojim delom, radostjo ob pogledu na stvari, ki ste jih dosegli, v katerih uživate …). Sklepam pa, da ste se počutili osamljeno in zapostavljeno, kar so vaše hčere sigurno čutile, ko ste prihajali do njih in jim nudili kar čim več, da bi vam le predstavljale ustrezno družbo. Kot sem že napisala, hčere vam notranje praznine, pogrešanja in občutka vrednosti ne morejo zapolniti. Ne more vam ga niti vaš mož, ki ga v pismu omenjate zgolj v kritiki, da je bil veliko odsoten in da njegovih besed zato ne morete jemati resno.
Ostanite torej pri sebi. Kaj lahko vi sami naredite, da se boste počutili polno, da bo imelo vaše življenje, ne glede na prisotnost in odsotnost najožjih družinskih članov smisel in da boste zadovoljni? Kajti hrepenenja, da drugi poskrbi za vas, vam daje občutek vrednosti, se lahko ob njem počutite polni in srečni, so stara. Segajo v vaše otroštvo, kjer so vaši starši imeli to moč, da vam zgolj s svojo prisotnostjo dajejo občutek varnosti, z nežnimi besedami, objemi pa občutek ljubljenosti in vrednosti, ko so si vzeli čas za vas, ko ste skupaj preživljali pomembne družinske dogodke … Vkolikor le-tega niste bili deležni, je tukaj ostalo otroško hrepenenje po stiku, po potrditvi in sprejetosti, ki vam ga kot odrasli ženski drugi več ne more dati. Nima več te moči. Kot odrasla gospa si ga boste morali dati sami. Zato poskrbite zase in poiščite stvari, ki vas veselijo, ki jih radi opravljate, ob čemer se počutite zmagoslavno, veselo, izpolnjeno! In šele s tem boste lahko brez otroških pričakovanj pristopili k svojemu možu, ki verjetno na nek način tudi čaka, da se vrnete nazaj v odnos k njemu, iz katerega ste verjetno odšli takrat, ko ste svoj čas posvetili predvsem skrbi za otroke. Vaš odnos do sebe in do življenja se bo spremenil. Vi pa ste v vlogi mame vztrajali vse do zdaj, ko so se hčerke odselile, vaše partnerstvo pa je ostalo zgolj še na papirju. Kaj boste storili, da ga boste obudili?
Razvoj družine poteka po določenih smernicah. Od partnerstva, ki nam obudi občutke velike povezanosti, prave simbioze z izvoljenim, ob katerem se počutimo, kot da bi ga poznali že celo življenje in se v vsem odlično dopolnjujemo in dobro poznamo (faza zaljubljenosti) pa vse do zrelega partnerstva, kjer sta partnerja sposobna medsebojnega dogovora in sklepanja različnih kompromisov, ko spoznata, da sta dva individuuma, vsak s svojimi željami in potrebami, ki bi jih želela zadovoljiti tudi znotraj partnerstva. Ko si znotraj partnerstva pridobita občutek medsebojne povezanosti in trdnosti, ko si upata biti ranljiva in drug z drugim delita svoje strahove, dvome in jasna pričakovanja drug od drugega, pričneta pripravljati prostor za otroka. Ne zgolj fizični prostor, temveč tudi čustveni prostor. To pomeni, da bosta zmogla svoje potrebe nekoliko umakniti in se posvetiti nebogljenemu bitju ter ga nato tekom otroštva voditi do vedno večje samostojnosti. Istočasno pa skrbita ne zgolj za svoje starševstvo, torej skrb za otroka, temveč tudi drug za drugega, za svoje partnerstvo. In ko otroci odrastejo, se lahko ponovno vrneta v njune začetke, oba bogata z novimi izkušnjami, ki sta si jih pridobila kot starša, ter vesela, da imata zopet več časa zase in za svoje interese, skupne in vsak svoje. Otroci so del razvoja vsakogar, naloga, ki jo večina odraslih z veseljem opravi, nato pa se, obogateni z različnimi izkušnjami, posvetijo ponovno bolj sebi in svojim potrebam. V tem času pridejo še druge preizkušnje, skrb za ostarele starše ali druge naloge, ki zahtevajo več časa in pozornosti. Vendar ves ta čas pa je potrebno, da ne pozabimo na sebe in na svoje potrebe. Kje ste ostali v tej zgodbi vi, gospa? Koliko besed in čutenj še vedno niste podelili s svojim možem, ki se je umaknil iz vašega odnosa, kjer ste skrbeli zgolj za otroke? Zdaj je čas, da se ponovno vrnete k njemu in k sebi.
Vaši hčeri pa je prav, da poveste, da ji zaupate, da je izbrala partnerja, s katerim bo lahko razvila ljubeč odnos. S svojim zgledom, kaj ljubezen je, pa ji boste največ pomagali. Torej ne s pogojevanjem, temveč s sodelovanjem.
Verjamem, da boste našli veselje in prijeten trenutke z možem, po katerih ste že dolgo hrepeneli. In prihaja čas, ko boste zadihali in si rekli, kako dolgo že nisem imela toliko časa in energije za tisto, kar mi veliko pomeni!
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Učim 5. razred, letos imam res zelo naporne otroke, tako da niti na stranišče ne morem med odmorom. Predvsem fant N je zelo glasen, poln sam sebe, samozavesten in samovšečen, ves čas je glavni in maltretira še druge. Ampak vse še nekako gre, razen če se sporeče s sošolcem J, ki je tih in plah in težave imajo doma. N je grob do njega, J se ne zna braniti, ko ga žali in se mu smeje, pa tudi udari ga. Učenci se vsi umaknejo, ne želijo se zameriti N, njegovi starši so pomembni, vedno prvi pri kritiki, zaradi mene so bili tudi pri ravnatelju. Starši od J tudi zahtevajo, da ga zaščitim, je pa težko. Ne obvladujem več situacije in ob misli na roditeljski sestanek mi gre na bruhanje. Kaj bi vi naredila?
Spoštovana gospa!
Vaše pismo zveni obupano in jezno. Trudite se, da bi svoj razred videli kot skupino otrok, ki je sprejemljiva za vse učence, trudite se jih povezati in kar ne morete verjeti, da je zgodba, ko obrnete hrbet, zelo drugačna. V razredu imate tako različne posameznike, da si jih ne upate niti za kratek čas pustiti same, zahtevajo vašo stalno pripravljenost in pomoč. Istočasno pa so na preži tudi njihovi starši, ki vam očitajo slabo opravljanje svojega dela, vam celo grozijo in iščejo napake pri vas. Kot da se je zgodba obrnila in ste vi tisti, ki se morate na vse pretege truditi, da bi ohranili sebe znotraj skupine 10-letnikov, ki znajo biti prav »surovi« drug do drugega. Predvsem pa se morate truditi, da bi ohranili sebe pred njihovimi zelo zaščitniškimi, v vedenju tudi agresivnimi starši, ki niso pripravljeni videti šolske situacije z odraslimi očmi, temveč jo gledajo z otroškimi. Kar posledično pomeni, da vam ne predstavljajo pomoči pri reševanju sporov med učenci, temveč le podaljšek svojih otrok.
Krivično do vas je, da na delovno mesto ne morete priti in oditi bolj brez skrbi in manj napeti, brez misli na to, kaj vse bo šlo narobe danes, kaj bo spet naredil učenec N, kje bo učenec J spet žrtev in kdaj lahko pričakujete obisk njunih staršev, mogoče klic ali njihov mail, po možnosti pa že zagovor pri ravnatelju? Kaj se vam dogaja, zakaj je dinamika v razredu tako pestra, da ste ji težko kos?
V vašem razredu imate različne učence, ki pa imajo eno skupno lastnost, in sicer zelo so odzivni na vedenje in čustvovanje učenca N, ki zaradi svojega strahu in ogroženosti uspe obvladovati celoten razred. Kajti nestrukturirane učne ure, določena razredna pravila, potek proste igre v odmorih … – vse mora biti usklajeno z njegovimi željami, sicer je tako nepredvidljivo zanj, da se ne zna prilagoditi in v želji, da bi si naredil predvidljivo situacijo, uspe na grob način »prisiliti« vse ostale učence, da uveljavi svojo voljo. Verjamem, da napisano na prvo žogo deluje neverjetno, ampak če je nekoga strah in je šibek v obvladovanju socialnih veščin, od doma pa je navajen, da se mu ni treba prilagoditi, ampak zgolj uveljaviš svojo voljo, potem tak učenec strahu ne bo kazal na način, da se po »potuhnil« in tiho sedel v kotu. Ne! Uveljavitev svoje volje bo pokazal podobno kot doma, mogoče zgolj še bolj radikalno in brezkompromisno! Prava samozavest učenca se kaže v njegovi prilagodljivosti dani situaciji, socialni spretnosti, priljubljenosti med vrstniki, pogosto empatiji, uspešnosti na vsaj enem šolskem področju, … Teh lastnosti pri učencu N niste navedli. Res je tudi, da niste napisali, ali sta učenca N in J učenca s posebnimi potrebami? To vprašanje je pomembno zgolj zato, ker je pri učencih s posebnimi potrebami potrebnega več časa, več ponovitev vzornega vedenja in več jasnih sporočil, da se naučijo novega vzorca vedenja (predvsem če govorimo o hiperaktivnih učencih ali učencih s Aspergerjevim sindromom). To pa ne pomeni, da bomo pri učencih s posebnimi potrebami določena vedenja, ki so za druge učence groba in kršijo njihove osebne meje, tolerirali. Vkolikor govorimo o učencih, ki nimajo posebnih potreb, je zgodba nekoliko lažja, predvsem učinke svojih vedenj lahko pričakujete prej.
Čeprav imate občutek, da ste samo še krotilec in policist, ki mora svoj razred ves čas nadzirati in nima veliko možnosti, da bi bil brez skrbi, pa ima odrasli – učitelj v razredu bistveno večjo moč, kot jo občuti. In bolj ko vi pridete v razred prestrašeni in zaskrbljeni z mislimi, kaj vse bo šlo danes spet narobe, kaj lahko pričakujem med odmorom, ali pa če imate kako nestrukturirano in zato manj predvidljivo situacijo (npr. tehniški dan, športni dan, ogled filma, naravoslovne vsebine …), bolj se bodo tudi učenci nehote odzvali na vaš strah, čutili bodo, da niste trdni v svojih zahtevah in navodilih, kljub mogoče odločnim glasom in jasnim navodilom bodo čutili, da se ne morejo povsem prepustiti vašemu vodenju. Zato vam ne bodo povsem sledili. In do izgredov bo lahko prišlo, čeprav boste imeli občutek, da jih imate ves čas na očeh.
Kljub veliki skrbi za učence, ki jo izkazujete, pa boste kmalu prišli do tega, da morate najprej poskrbeti zase. Da vas bo skrbelo, kako boste preživeli v razredu in da vam bo šlo na bruhanje ob mislih na roditeljski sestanek, vas ne bo daleč pripeljalo. Kaj bi vam torej pomagalo, da bi se v razredu počutili povsem suvereni in z občutkom, da ste kos situacijam, ki vam jih prinese delovni dan? Izključite možnost, da bi premestili učenca N in J v drug razred. Kaj bi vam povrnilo občutek, da »obvladujete« situacijo? Predlagam, da se s situacijo spoprimete in ne čakate predolgo, kajti nič se ne bo rešilo samo od sebe. Koliko lahko o svojih stiskah spregovorite s kolegi (učitelji) in predvsem koliko podpore čutite pri vodstvu? Kajti strah, da bi vas kolegi ali ravnatelj gledali postrani, vas ocenili kot da niste dovolj strokovni ali preveč občutljivi, ni realen. Potrebno je, da priznate najprej sebi, da vas je strah, da čutite, da se posega v vašo strokovnost in avtonomnost (starši z direktnimi pritožbami pri ravnatelju), in da imate možnost tudi vi poiskati pomoč pri vodstvu. Vodstvo je tisto, ki bi moralo zaščititi svoje zaposlene oz. dati jasne usmeritve, kako si lahko pomagate. Na državni ravni so organizirana tudi izobraževanja, supervizije, ki jih vodstvo lahko organizira na nivoju šole ali kot pomoč posamezniku. Pomagali vam bodo tudi z jasnimi usmeritvami, kako pristopiti k razredu, da boste lahko odločneje posegli v dinamiko in zaščitili občutljivega učenca J in umirili občutljivega učenca N.
Ravno tako je pomembno, da veste, da starši, ki so zelo glasni in ki iščejo napake, največkrat bežijo pred lastnimi strahovi, da niso dovolj dobri, da niso prepričani, če vzgajajo pravilno, da imajo tudi sami doma težave pri vzgoji in posledično občutek, da otrok bolj vodi njih kot oni njega. Svojo stisko bodo hoteli pomiriti na način, da bodo šibkost, nestrokovnost ter kritiko iskali pri vas, vas preverjali in celo grozili z inšpekcijo. Vi ste za svoje delo odgovorni vodstvu, stroki in tudi sami sebi (vaša vest vam pove, kdaj ste vložili v delo dovolj energije in ste se potrudili, kdaj pa ste mogoče ob težavah otrok pogledali stran). Takšne starše je treba pomiriti in seveda ustaviti. Kajti bolj ko se boste nehote opravičevali, iskali krivdo pri sebi, bolj ko bo tudi vodstvo želelo staršem ugoditi, bolj bodo pritiskali, saj bodo ugotovili, da tako razbremenijo sebe in se počutijo tudi sami zelo »dobri« starši, ker so ustrezno »zaščitili« svojega otroka. Starše boste pomirili s tem, da jim boste razložili, da se trudite za vse otroke enako, da upoštevate njihove potrebe ter da ste kompetentni sami presoditi, kdaj je glede na dogajanje v razredu potrebno vaše vodenje, kdaj si znajo učenci pomagati sami, kako ste z različnimi dejavnostmi vplivali na razredno klimo in kaj želite doseči … Pomembno je, da nimate občutka, da se zagovarjate in da vas skrbi njihov odziv. Oni niso vaši delodajalci in vaši ocenjevalci. Sprejmite jih kot odrasle ljudi in jim kot odrasla gospa povejte, na kakšen način delate. Njihove ideje so vam lahko tudi dobrodošle, niso pa oni tisti, ki bodo od vas nekaj zahtevali ali vas preverjali. In predvsem tukaj potrebujete podporo vodstva. Vodstvo je tisto, ki zahteva od staršev postopnost. Torej da se ob težavah, stiskah ali nestrinjanju najprej obrnejo na vas. Vkolikor imajo konkretne težave z učenci v razredu (in ne z vašim »delom«), je na sestanku v nadaljevanju prisotna tudi svetovalna služba, ki tudi strokovno nudi podporo razredničarki/učiteljici, da lažje pripravi različne dejavnosti in aktivnosti, ki razred medsebojno povežejo in ne vnašajo vanj še več tekmovalnosti in rivalstva, potrebe po moči. Ko bo ravnatelj stal za vami in staršem jasno povedal, da zaupa vaši strokovnosti in da je z vašim delom zelo zadovoljen, se bodo tudi starši umirili. Pomembno je, da jim pove, da od njih pričakuje sodelovanje in ne očitanje napak. Istočasno pa je seveda starše treba tudi slišati – naj povedo, kaj jih skrbi, kako pomagajo svojemu otroku doma, ko je v stiski, na kakšen način ga najlažje pomirijo, kako mu pridejo naproti … Učitelj lahko ob tem veliko pridobi tudi za delo z učencem v razredu. Istočasno pa je treba staršem sporočiti, da je situacija doma zelo drugačna kot v razredu. Starši že s svojim pristopom v odnos z otrokom prinesejo določene čustvene vsebine, ki nehote zelo vplivajo na otrokovo vedenje. V razredu pa je situacija kompleksnejša. Otrok je več, vsak s svojim doživljanjem in s svojo zgodbo, ki učitelju ni poznana, ter učitelj s svojim čustvovanjem in vedenjem, ki manj vpliva na otroke kot njihovi starši. Poleg tega je za otroke razred pomembna skupina, kjer vsak išče svoje mesto, se želi potrjevati in predvsem biti sprejet. Za ta vrstniški ugled in spoštovanje so v tem obdobju učenci pripravljeni narediti marsikaj.
Predlagam torej, da se najprej pogovorite z vodstvom ter kasneje povabite tudi starše obeh učencev (N in J) na pogovor. Najbolje bi bilo, da bi se najprej pogovorili sami. Če imajo pritožbe čez vaše delo, pa je potrebna prisotnost ravnatelja, ki vas bo podprl in istočasno slišal starše ter vam jih pomagal pomiriti. Postavil pa jim bo tudi mejo, saj ne smejo posegati v vašo avtonomnost (npr. rečete mami: »Vi ste doživeli oceno vašega otroka kot krivično, vendar dejansko ne morete soditi o tem, kako je odgovarjal, ker niste bili ob ocenjevanju prisotni. Poznate le del zgodbe, in sicer tisti, ki ga je doživel vaš otrok.« Ali pa: »Če menite, da so otroci sami sebi prepuščeni, je to vaša pravica. Kljub temu da je učitelj odgovoren za otroke v času pouka, pa je pri 10-letnikih povsem primerno, da si učitelj med 10-minutnim odmorom vzame čas za oddih, za osebne potrebe, to pa ne pomeni, da otroke zanemarja.«).
V razredu boste tudi morali odločneje poseči v samo dinamiko. Z različnimi delavnicami, kjer boste spregovorili o medsebojnem spoštovanju, o upoštevanju potreb drug drugega ter o ustrezni komunikaciji, boste najprej učence poučili o nujno potrebnih vsebinah za uspešno sodelovanje znotraj skupnosti. Vsebine jim pokažite na čim bolj neposreden način (npr. z igro vlog, z delom v skupini, z igrami, kjer so odvisni drug od drugega …). Pri tem formulirajte jasna šolska pravila (do 5 pravil), ki jih napišite, lahko tudi grafično uprizorite ter jih prilepite na vidno mesto v razredu. Vsak naj pove, kako se bo pripravil na to, da teh pravil ne bo pozabil in predvsem kako si bodo kot razred pomagali, da bodo opomnili in ustavili tiste, ki ne bodo upoštevali vaših skupnih razrednih pravil. Učenci morajo priti do spoznanja, da vi sicer upoštevate njihove pripombe, želje, predloge pri postavljanju pravil, vendar na koncu vi poveste, česa se bodo vsi držali, in vi ste tisti, ki vodite razred. Znotraj razreda pa ne boste dajali moči posameznikom, ne glede na to, da so mogoče bolj sposobni, bolj spretni, glasnejši, močnejši … Povežite se s svetovalno službo in pripravite več preventivnih vsebin, ki vam bodo pomagale povezati razred. Preverite tudi sliko odnosov v razredu (npr. s sociogramom), kjer boste ugotovili, kateri učenci v razredu so najbolj priljubljeni, kateri neopaženi, kateri povsem zavrnjeni. Glede na te podatke boste organizirali delo v parih, skupinsko delo, kjer boste lahko povezati tiste najmanj vključene v skupini s tistimi, ki uživajo največ ugleda v razredu. Kajti pomembno je, da razred najprej razbremenite strahu in občutka, da »morajo« slediti učencu N. Učenec N je tisti, ki je verjetno še bolj ranljiv kot učenec J, le da svojo ranljivost kaže na povsem nasproten način od učenca J. Podobno reagirajo tudi njuni starši. Kajti posameznikova trdnost in zdrava samopodoba se kažeta v realnem odnosu do kritike, v pripravljenosti sodelovanja, v zmožnosti ohranjanja mirne krvi ob nestrinjanju, pri odraslih pa predvsem v zmožnosti videti situacijo kot odrasel in ne zgolj z otroškimi očmi. Tisti, ki je zelo impulziven, ki drugih ne pusti do besede, ki ne kaže empatije v medsebojnem razgovoru, ki je vajen uveljaviti svoj prav ali pa se užaljeno umakne, je pod svojim oklepom, ki se mu reče »napad na drugega«, zelo ranljiv. Podobno kot nekdo, ki si ne upa postaviti zase, ki dvomi v svoje vedenje, ki se umika in opravičuje, joka, se sramoti, »tožari«, pretirano ugaja … To so vsebine, o katerih lahko spregovorite v okviru skupnih razrednih ur. Najbolje, da jih učencem posredujete prek izmišljenih zgodb, v katerih se lahko tudi sami najdejo. Dajte jim domače naloge, kjer morajo napisati, kako bi reagirali, če bi bili oni v takšni situaciji … Učite jih lahko tudi vrstniške mediacije, na različne načine spodbujate medsebojno sožitje in pomoč, ki ni vezana na šolske ocene.
Predlagam pa tudi, da se sami individualno pogovorite z obema učencema. Najprej z vsakim posebej, kjer ju poslušate in skušate ugotoviti, čemu takšno njuno obnašanje. Dajte jima vedeti, da se lahko obrneta na vas in da boste ščitili oba v skladu s skupaj dogovorjenimi razrednimi pravili. Potem ju pokličite še skupaj in spodbudite, da si tudi sama povesta, kakšne zamere so se pri njima pojavile, da sta si v laseh. Spodbudite učenca J, da se postavi zase, da glasno pove, kar ga moti, da pove učencu N, kaj ga prizadene v njegovem vedenju. Podobno tudi za učenca N, ki naj se J opraviči, istočasno mu tudi povejte, katero vedenje je nesprejemljivo, in skupaj iščete načine, da se lahko izrazi drugače. Poudarite pa, da ste v razredu šef vi in ne on! Če boste imeli pomisleke glede pogovora, naj vam pomaga šolska psihologinja.
Na roditeljskem sestanku pa starše spodbudite k pogovoru o temah, ki so aktualne za desetletnike. Kako jih motivirati za šolsko delo, kako sprejeti drugačno domačo/šolsko rutino, kako pripraviti otroke, da opravljajo različna domača opravila … Spremenite jih v sogovornike in jim ne pustite, da so zgolj poslušalci in kritiki. Tako boste pokazali, da se jih ne bojite, da imate radi svoje delo in da se v svoji koži počutite dobro.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Zanima me kaj narediti v primeru stresa na delovnem mestu. Mož je stalno pod hudim pristikom in počasi izgublja nadzor nad vsem. Pritisiki so iz dneva v dan večji, prav tako ima vedno več dela, pri tem pa seveda pride do napak. Ko se to zgodi, se preprosto zlomi in ne ve kako naprej. To se pozna tudi na našem družinskem življenju. Kako mu lahko pomagam?
Spoštovana gospa!
Verjamem, da vam je zelo težko ob tem, ko gledate, v kakšni stiski je vaš mož. Pritiski nanj so vedno večji, zahteve se stopnjujejo, on pa ima vedno manj možnosti, da vsem zahtevam ugodi. In posledično so tukaj napake, za katere pa je ostro obsojan s strani nadrejenih oz. je verjetno zelo strog tudi sam do sebe (kot pravite, se zlomi in niti sam ne ve več, kako naprej). In glede na to, da je kot mož in oče pomemben član družine, ki ustvarja vzdušje, v katerem so vzgajani tudi vaši otroci, ta njegova stiska močno vpliva tako na celotno družino kot tudi na vaše partnerstvo.
O tem, na kakšnem delovnem mestu je zaposlen vaš mož, niste pisali. Ne vem niti, kako se njegov stres odraža na njem, niti ne, kako vpliva na družino. Sklepam pa, da vam ni lahko in da bi želeli narediti kar čim več, da se vaša družinska situacija umiri in da mož prične zopet bolj sproščen odhajati v službo ter se predvsem z več energije, bolj umirjen in zadovoljen vračati iz službe. Kaj torej lahko storite?
Stres predstavlja odziv telesa na situacije, ki so za nas pretežke, za katere ocenjujemo, da nimamo dovolj časa ali da nismo dovolj sposobni za reševanje nalog, ki so nam naložene. Razkorak med zaznanimi zmožnostmi, ki jih imamo, in med pričakovanji drugih do nas je tisti, ki v nas spodbudi telesni, vedenjski in čustveni odziv, kratko imenovani stres. Vendar ključni dejavnik pri našem doživljanju zunanjih pritiskov je naša interpretacija le-teh. Kaj zame pomeni, da ne uspem narediti delovne naloge uspešno oz. pravočasno? Ali to pomeni, da bom ostal brez službe? Ali to pomeni, da bom pri sodelavcih izgubil svoj ugled? Ali to pomeni, da se bodo iz mene norčevali, mi znižali plačo? Ali to pomeni, da se bom sam počutil neuspešen in nesposoben za delovno mesto, ki ga opravljam? … Vedno je treba preveriti, katere neposredne »objektivne« posledice mi sledijo ob neuspehu (npr. izguba poslovnega partnerja, prekinitev pogodbe z delodajalcem, finančna izguba podjetja …), kakšne so posledice neuspeha na samo delovno klimo (razočaranje sodelavcev, zaradi premalo opravljenega dela morajo drugi narediti več, večja kontrola nadrejenega, nadure …) ter pa tudi posledice na doživljanje posameznika (npr. da se počuti neuspešnega, da si ne zaupa več, da izgubi motivacijo za delo, da izgubi smisel in zaupanje vase …). Največkrat so tiste najhujše posledice ravno posameznikovo nerealno doživljanje neuspeha kot katastrofalnega ter doživljanje sebe kot glavnega krivca ter povsem nespodobnega za dobro opravljanje dela. In zaradi vedno večjega dvoma vase in strahu pred napako se napake kar vrstijo. In takrat se prične začarani krog vrteti. Kaj želim povedati? Pogosto je največji del stresa ravno tisti, ki se kaže kot naše izkrivljeno (drugačno, nerealno) doživljanje sebe glede na neuspeh na delovnem mestu (človek se tako počuti povsem zanič, če parkrat zamudi rok, meni da slabo vodim podjetje, če se mu en sodelavec potoži, da je nezadovoljen, doživlja pretirano kontrolo nad seboj, če ga nadrejeni pri enem projektu več časa spremlja, …). Posameznik torej »ne uspeh« doživlja kot bistveno hujšega, kot v resnici je, na sebe zato še bolj pritiska in strah pred mogočimi napakami se samo veča. Torej do sebe je delavec največkrat veliko bolj strog kot so vsi drugi, vključno z njegovim šefom do njega. Kaj lahko vi rečete za vašega moža? Koliko uspe v svojih očeh sebe še vedno videti kot dobrega delavca, ki se trudi po svojih najboljših močeh in mu vedno pač vse ne uspe, koliko pa je zaradi pritiskov s strani sodelavcev in nadrejenih on sam pritisk nase še stopnjeval in je že povsem odpovedal pred lastno kritiko samega sebe?
Kajti dokler lahko ohranimo samega sebe na delovnem mestu (se torej zavedamo, kaj čutimo, kdaj so pritiski na nas pretirani, kdaj se nam godi krivica in od nas želijo nemogoče ali preveč storjenega …), smo še gospodar svojih misli, vedenj in tudi čustvovanja. Takrat si lahko pomagamo na več načinov, predvsem tako, da poskrbimo za redni prosti čas (ko nismo v službi, si vzamemo čas zase, se ukvarjamo s stvarmi, ki nas veselijo …), si vzamemo čas za odmor, malico tudi v službi, ne delamo več kot je potrebno (nadure, dodatne obveznosti poleg rednih delovnih nalog …), si delo čim bolj organiziramo (čeprav je treba opraviti več delovnih nalog, verjetno ni treba vseh opraviti istočasno, največkrat si lahko delo tudi časovno razporedimo), ne odlašamo z nalogami, ki jih lahko naredimo takoj, in se ne bojimo prositi za pomoč takrat, ko vidimo, da sami ne bomo zmogli vsega narediti do določenega roka. Namesto da v želji po sprostitvi posegamo po alkoholu, cigaretah in drugih substancah, se raje pogovorimo s sodelavcem in spregovorimo o tem, kar nas teži. Skrivanje čustev ter reševanja težav sam s seboj (v smislu golega prepričevanja in še dodatnega pritiska nase) redko prinese želeni učinek. Veliko bolje je, da se o stiskah v službi pogovorim s sodelavcem, prijateljem oz. nekom, ki mu zaupam. Če smo prestrogi do sebe, želimo vedno narediti vse brezhibno in odlično. Tudi če delo ni stoodstotno narejeno, še ne pomeni, da smo pri delu neuspešni. Pogosto je vir stresa tudi naše lastno, previsoko pričakovanje do samega sebe. Zaradi česar posledično ne znamo reči NE tako sodelavcu, ki prosi, da naredimo še njegov del, kot nadrejenemu, ki nam naloži še več obveznosti, pa tudi samemu sebi, ko zahtevamo od sebe preveč, ko nosimo delo domov, ko ne znamo ločiti več med službenim in privatnim življenjem. Služba je pomembno področje, kjer se lahko izkažemo in naredimo veliko za podjetje, za druge, za svojo osebnostno rast. Je pa to še vedno zgolj ena od vlog, ki jo v življenju opravljamo (poleg vloge očeta, soproga, prijatelja, brata, znanca, voznika …).
Ko sebe znotraj delovnega mesta ne moremo več ohraniti, takrat samo še izpolnjujemo dolžnosti drugih, ne čutimo več različnih čustev temveč zgolj stisko in pritisk, ne ločimo več med prošnjo in zahtevo, pričnemo vse dogodke interpretirati kot ogrožajoče, krivične, zahtevne, … Lahko se nam zgodi tudi, da »pozabimo«, da smo odrasli ljudje, ki si vedno lahko vzamemo čas za premislek, preden reagiramo. Da smo odrasli ljudje, ki ne bomo dopustili, da se nas izkorišča, da lahko povemo, kar nas moti, in se na ta način razbremenimo. Ne glede na vlogo znotraj sistema (podjetja, organizacije, firme,…) druge vedno opozorimo, če bodo prestopili mejo spoštljivosti (npr. ko me šef pred vsemi izpostavi in na neprimeren način govori z mano, ga mirno opomnim, da je ta komunikacija neprimerna), da smo lahko še vedno zvesti svojim vrednotam (če nam je npr. poštenost pomembna, ne bom prilagodil delovnih rezultatov zgolj zato, da bom drugim ugodil) … In to še ne pomeni, da bomo zato ob službo. Pogosto se namreč zgodi, da sodelavci, tudi nadrejeni, ki so lahko pod pritiski s strani nekoga tretjega, svojo stisko z neprimernim vedenjem, agresivnostjo, prenesejo dalje na svoje sodelavce, ki jo doživijo kot svojo. In če se kot posameznik uspem notranje umiriti in ne sprejeti neprimernega in nespoštljivega vedenja s strani drugega, znam reči tudi NE, se lahko pritiski ustavijo oz. usmerijo na nekoga, ki tega ni sposoben narediti, oz. je preveč prestrašen, da se postavi zase (verjetno vsi poznamo sodelavce, ki so pogosto kritizirani, ki se jim dodeli več nalog in zadolžitev kot ostalim, ki edini zaradi obilice dela ne morejo imeti dopusta takrat kot bi želeli, …). Posledice so ob jasno postavljeni meji lahko za posameznika pozitivne in ne katastrofalne, kot sam morda pričakuje.
Vkolikor se stres pri vašem možu že odraža tudi na telesnem nivoju (v obliki glavobolov, prebavnih težav, povečanem srčnem utripu, nerealnem občutku za lakoto, utrujenosti, raztresenosti, razdražljivosti …) oz. je mož zaradi stresa že večkrat zbolel (odhod v bolniški staž stresa ne reši, ampak ga večkrat še celo stopnjuje. Izgoreli posameznik ob vrnitvi v službo lahko doživlja še slabo vest ter strahove, kako se bo sploh lahko vrnil v službo …) oz. zaradi stresa naredi vedno več napak (stres namreč znižuje natančnost, podaljšuje reakcijske čase, zniža kapaciteto spomina, uničuje ustvarjalnost, otežuje odločanje in posledično vpliva na slabšo delovno učinkovitost), je zelo pomembno, da se ustavi! Nujno potrebuje počitek in razbremenitev. Predlagam tudi pogovor s strokovnjakom, ki mu bo pomagal sprevideti, da je zaradi stresa, ki ga doživlja, spremenil pogled nase, na svoje delo in predvsem na svoje možnosti drugačnega odzivanja na dane razmere. Pozabil je, da je odrasel posameznik, ki ima več možnosti, da se zaščiti (vključno s pravnim varstvom, če gre za nasilje na delovnem mestu), in da ni nedolžna žrtev, ki mora vse pritiske zgolj prenašati in se vsem zahtevam pokoriti! V tem primeru so zelo pomembna tudi vprašanja, na katera bi bilo dobro, da bi našel odgovore sam oz. skupaj z vami (npr. kje se je torej naučil, da mora vse pritiske, krivice in mogoče celo nespoštovanje prenašati? Kje se je naučil, da se ne sme postaviti zase, temveč da mora vse potrpeti, celo poskrbeti za blagor drugih bolje kot sam zase? Kateri so tisti strahovi, ki ga ovirajo, da bi svoja čustva in doživljanja vzel resno ter znal ohraniti sebe znotraj delovnega okolja?). Odgovori bodo moža verjetno pripeljali v zgodnja leta, kjer se je naučil potrpeti, se ne postaviti zase, dati prednost drugim, biti na razpolago odraslim, zanikati svoje bolečine in pretiravati z delom, učenjem, trudom za dosego ciljev, ki so mu bili postavljeni … Vendar to je doživljanje majhnega otroka, ki ni znal poskrbeti zase, bil je odvisen od drugih, odraslih. Vaš mož pa je sedaj odrasel in ti vzorci vedenja in čustvovanja zanj niso več primerni, še celo škodujejo mu. Zato mu svetujem, da jih razišče ter jih nato pusti v preteklosti, sam pa prične delovati drugače, odraslo in odgovorno do sebe in do svoje družine.
Kako mu lahko pomagate vi kot žena? Namesto njega ne morete narediti veliko. Lahko ste mu v oporo, ko se bo sam odločil stopiti po poti raziskovanja sebe in gradnje drugačnih odnosov, kakršne je na delovnem mestu gradil do sedaj. Lahko skupaj organizirate družinske obveznosti in naloge tako, da bo imel mož dnevno čas za aktivni odmor (npr. hojo v naravi, šport, meditacijo oz. tisto aktivnost, ki ga veseli in kjer se lahko sprosti). Predvsem pa je pomembno, da ne dopustite, da se celotna družina sedaj pogovarja zgolj o njegovi »grozni« službi ter da je celotno družinsko vzdušje polno napetosti, jeze in strahu pred novim delovnim dnevom. Tukaj boste morali kot žena in kot mama poskrbeti, da bo mož svojo stisko pričel reševati. Ker če se boste z njo (njegovo stisko oz. službeno situacijo) ukvarjali vi in otroci (o njej razpravljali, se jezili na šefe ali sodelavce, kovali načrte maščevanja …), možu ne boste pomagali, temveč ga boste le toliko razbremenili, da bo odlašal z aktivnim prevzemom odgovornosti za svoje delo. Torej, tako kot bo moral mož svojim službenim pritiskom postaviti mejo, boste morali tudi vi postaviti mejo vplivu njegove službe na vas in na celotno družino. Mož naj vzame službo v svoje roke ter začne iskati načine, da se bo postavil zase ter postal do sebe prizanesljivejši, manj stog. Verjamem, da vam bo uspelo!
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Našla sva se v zrelih letih. Za nama so leta iskanj, leta lepih in grenkih izkušenj, zorjenja … in tudi dve ločitvi … moja in njegova. Sama sem ločena že leta. On je vztrajal in čakal dlje, da otroci malo zrastejo … še hodijo v šolo. Oba sva ločitve odžalovala že v zakonu, vztrajala in do zadnjega upala na čudeže, ki se niso zgodili … Sedaj sva midva skupaj kakšno leto dni. Zelo se imava rada, krasno se ujemava in razen spodaj opisanega , je vse neverjetno osrečujoče in skladno.
Torej: Občasno me zelo boli njegov kontakt z bivšo soprogo. Razumem, otroci so, ki še hodijo v šolo. Težave z otroci pa, saj veste, vedno kakšne so. Straši me redna komunikacija med njima, saj je ravno odsotnost le-te oziroma odtujenost med njima v času skupnega življenja botrovala njuni ločitvi. Bivša partnerica je imela dolgoletno razmerje, ki ji ga je bil pripravljen oprostiti, če ga prekine, a ji ni šlo. Slednjič se nista več niti pogovarjala. Sčasoma je tudi sam začutil odsotnost ljubečih čustev, se odločil ločiti in urediti svoje življenje. In našla sva se. Lepo nama je, tudi oboji otroci so naju lepo sprejeli … o poroki sva se tudi že pogovarjala . Torej, kaj je ?
Po nekaj mesecih najine veze, me je začelo v duši zbadati vsakič, ko je spet in spet odhajal v svoj bivši dom, vedno zaradi kakšnega “razhodnega razloga” ali otrok. Če sem bila z njim, sem počakala v avtu pred leso. Včasih je to čakanje kar trajalo. Potem sem skozi najine pogovore ugotovila, da je v dokaj rednih stikih z bivšo partnerico, tudi preko maila in telefona. Nisem skrivala svojih bojazni in videti je bilo, da me razume. Zatrjuje, da gre za otroke. Opazila pa sem, da mi pogovore z njo, po tem, ko sem povedala , da me strašijo, raje zamolči, da me ne bi prizadeli. A včasih nanese, da ni v službi in je še doma, ko ga kliče … govori z njo … slišim pogovor … res je, v glavnem govorita o otrocih … sploh o mlajšem, ki končuje osnovno šolo in ima zdravstvene težave.
Sprašujem se torej zakaj me skrbi ? Morda zaradi vsega , kar sem že videla v življenju … Nočem delovati razdiralno, negativno … rada bi bila modra in zrela, a se bojim, da ga bom izgubila … verjamem namreč , da pogovor med njima, reden kontakt … skupne skrbi … zbližujejo ljudi … a ne? Ne vem kako se postaviti … ne razumite me napak prosim, verjamem v njegova čustva do mene … a dobrega odnosa z njo si je leta želel, sedaj ga gradita, njuni pogovori so zelo prijazni… kaj to pomeni zame ? Kako naj si pomagam, da me ne bo bolelo ?
Sama več ne vem kako je prav, kaj je sprejemljivo … V tem trenutku verjamem, da veliko ne morem … lahko samo pustim, da čas oddela svoje.
Kaj mislite vi? A smem prositi za nasvet ? Takšen, ki bi me mičkeno razsvetlil …
Spoštovana gospa!
Kar veliko grenkobe in žalosti je čutiti v vašem pismu. Dvomite v to, če čutite prav, če si lahko drznete »zahtevati«, da je nekdo res zgolj z vami in verjame le v partnerstvo z vami, si želi z vami graditi tisti polni odnos, kjer ne bo prostora za pretekle vezi, ki so se razšle. Po vašem pismu sodeč pa kot da vaš partner tega še ne zmore.
Pravite, da želite odgovor, ki bi vas majčkeno razveselil. Žal si točno ne predstavljam, kaj to za vas pomeni. Da vam napišem, da vaš strah ni upravičen? Da se morate zgolj prepričevati, da je vse OK, če pa vaše telo čuti in vam sporoča drugače? Težko bom pisala o tem, ko pa verjamem v dejstvo, da telo nikoli ne laže, čeprav je včasih težko razvozlati, kaj točno nam sporoča. Pozitiven vidik mojega odgovora je sigurno v tem, da zaupam vaši presoji in verjamem v vaša čustva, ki so realna!
Kako si torej pomagati, da vas ne bo bolelo, sprašujete. Ta naloga je zelo težka in se bojim, da vas vodi proč od sebe, od tega, kar vi ste in kar čutite. Če se nam zgodi, da je v našem življenju veliko bolečine, tiste bolečine, ki je ne moremo obvladati (sploh kot otroci), si z različnimi obrambnimi mehanizmi, ki so v določeni meri tudi nezavedni, pomagamo, da bolečine ne čutimo več. Potlačimo jo, zanikamo, največkrat okrivimo sebe, da napačno čutimo, in želimo živeti naprej. Ampak s tem zanikamo del sebe, kar se nam pokaže tudi v odrasli dobi. Kajti obrambni mehanizem potlačevanja, zanikanja bolečih čutenj so v otroštvu strategija preživetja, saj ne zmoremo narediti drugače, ker je bolečina lahko za otroka premočna. V odraslosti pa ta obrambni mehanizem ni ustrezen. Zato vam svetujem, da se ne trudite, da vas pogovori vašega partnerja z bivšo soprogo ne bi boleli, saj je to za vas boleča preizkušnja, kjer se upravičeno počutite kot tretje kolo in se bojite, da boste kljub čakanju nanj in na vajino srečno skupno življenje lahko ostali praznih rok.
Ko se partnerski odnos razide, se nikoli ne razide zgolj zaradi otrok. In se tudi ne ohranja zgolj zaradi otrok, čeprav so otroci pogosto dober razlog, zakaj nekdo vztraja v zakonu. Vedno pa so v ozadju tudi želje in hrepenenja majhne punčke v odrasli ženski ali majhnega fantka v odraslem moškem, ki hrepeni po tem, da bi mu partner nudil tisto ljubezen, tisto nežnost in pozornost, po kateri tako hrepeni. Otroci si želijo imeti srečne starše, takšne, ki se ne bojijo postaviti zase in ki so v partnerskem odnosu zadovoljni. Tako se otroci v primeru, da gre partnerstvo narazen, počutijo krive in bi naredili vse, da bi bila oče in mama zopet skupaj. Vendar pa so razdiralni odnosi, nezvestoba, merjenje moči namesto sodelovanja v družini pogosto večji razlog za otrokovo stisko kot ločitev. Odrasli pa z vztrajanjem v neljubečih in nespoštljivih odnosih bežijo od odgovornosti, da bi bili oni tisti, ki bi razdrli družino. Pa vendar jo razdirajo na veliko bolj neprimerne načine (s prevaro, z umikom v delo, v hobije, v gostilno, s čustvenim umikom, z begom v vlogo zgolj očeta/mame in ne več partnerja …), kar pa otroci seveda čutijo. Koliko te stiske je vaš partner že prenašal v razpadlem zakonu in koliko je res prišel v stik s svojo jezo in se odločil, da se mu več ni treba toliko poniževati? Pravite, da je bila bivša soproga nezvesta, da ni bilo med njima ustrezne komunikacije, otroci so verjetno tudi imeli različne težave – koliko sta jih v zakonu uspela skupaj reševati? Koliko sta se takrat uspela povezovati zgolj kot starša, v dobro njunih otrok? In zakaj bi se zdaj povezovala »zgolj« zaradi otrok?
Ko se partnerja ločita, je njuno razmerje, partnerstvo zaključeno, medsebojno sodelujeta zgolj kot starša svojim otrokom. In to je odnos, ki nikakor ne more ogrožati novega partnerstva tako enega kot drugega starša. Partnerstvo namreč temelji na skupni pogodbi (podpisani ali ne) in zagotavlja medsebojno spoštovanje, upoštevanje potreb drug drugega in istočasno samostojnost pri odločitvah. Drugega ne moremo zlorabljati za dosego svojih ciljev ali za to, da bi dobili ljubezen in nežnost. Pogosto pa se zgodi, da je meja med partnerstvom in starševstvom zabrisana. Tako imajo starši občutek, da je partnerstvo tisto, ki je predpogoj za dobro opravljeno vlogo starša. Na nek način je – potrebujemo odraslo osebo, ob kateri se počutimo dobro, ki ji zaupamo, na katero se lahko naslonimo, ko nam je težko, s katero delimo svoje dvome in strahove. Ko se razbremenimo v partnerstvu in si tam napolnimo baterije, imamo več energije za pristop k otroku kot starši. Kajti tam je odgovornost za odnos na naši strani, na strani odraslih. Odnos do otroka je brezpogojen – izražamo do njega ljubezen, tudi če nas prizadene, razjezi, prestraši … In bolj ko smo notranje trdni, bolj ko imamo zadovoljene vse svoje potrebe, bolj smo lahko odzivni in ljubeči kot starši v odnosu do svojih, tudi do partnerjevih otrok. Starši, ki živijo v zakonu, ki ni ljubeč in ki bolj odraža merjenje moči kot medsebojno ljubezen, manj lahko poskrbijo za svoje otroke. In tako je pomembno, da so starši pripravljeni poskrbeti za svoje doživljanje in notranje zadovoljstvo, da s svojo stisko ne obremenjujejo svojih otrok, da ne pustijo, da jih otroci tolažijo, da so njihovi svetovalci. Zakaj vam to pišem?
Ko se namreč partnerja razideta, ostaneta zgolj še v vlogi staršev. Medsebojno se dogovarjata o tem, kdaj bodo otroci pri enem in kdaj pri drugem, kdo bo hodil v šolo na govorilne ure, kdo bo peljal otroka k zdravniku … In te osnovne informacije so tiste, ki nikakor ne morejo ogroziti novega partnerstva, tudi če je novi partner (v vašem odnosu vi) ob tem navzoč. Gre za formalnosti glede logistike, stroškov, preživljanje prostega časa otrok, … Pomembno je, da sta medsebojno spoštljiva in iskrena. Pretirana prijaznost na tem mestu ni potrebna. Če bo torej otrokom hudo zaradi ločitve, jih bo partner tolažil kot oče, bivša soproga pa kot mama, ne moreta pa jih tolažiti skupaj kot zakonca, saj sta to možnost z ločitvijo ovrgla. Vaš partner pa je pričel pogovore skrivati pred vami z željo, da bi vas zaščitil pred bolečino. Ampak vas je s tem še bolj prizadel, namesto da bi vam pomagal. Ko govorimo o »skrivnih« pogovorih z bivšim partnerjem, pa smo že blizu čustvenega varanja, ki se lahko ponovno razvije v partnerski odnos, česar se vi upravičeno bojite!
Vaš partner je vztrajal v odnosu, kjer je bil prevaran, neljubljen. Vztrajal je in čakal na drobtinice pozornosti s strani bivše soproge, nehote upal, da se bo vseeno odločila zanj, in ji je bil pripravljen vse oprostiti, medtem ko je gospa gradila odnos z ljubimcem. Ko tak odnos posameznik zaključi, je pomembno, da pride v stik s svojo jezo in se odloči, da takšnega sramu in ponižanja več ne bo toleriral. Da bo bodoče odnose gradil na drugačnih temeljih, na iskreni komunikaciji, na jasno izraženih tudi svojih potrebah, da ne bo več pristal na dejstvo biti drugi v vrsti. Da bo svoja čustva in čustva partnerja vzel resno ter se trudil, da bo medsebojno spoštovanje obrodilo trdno in zadovoljujoče partnerstvo. In predvsem, da zaradi bolečine, ki jo je izkusil v razpadlem zakonu, ne bo nehote bolečino zadajal nekomu, ki ga ljubi (npr. pustil vas, da boste drugi v vrsti, da ga boste čakali pred hišo, da boste doživljali bolečino ob tem, ker je toliko njegove pozornosti in nežnosti usmerjene še vedno v odnos, kjer je bil prizadet…). Ob tem se poraja vprašanje, koliko je partnerjev zakon res zaključen in koliko si on drzne zaživeti z vami brez slabe vesti zaradi razpadle družine in brez truda, da oživlja partnerski odnos z bivšo soprogo, brez da se trudi opravičiti svoj odhod … Pravite, da ste tako vi kot partner svojo ločitev odžalovali že v zakonu. Odžalovati pomeni predvsem prenehati se truditi tam, kjer nisi slišan, si ne pustiti povzročati stiske s tem, kaj si bo bivši partner mislil o meni, začutiti, kaj je bilo tisto, kar je najbolj bolelo in zakaj si tega v bodoče več ne bom dovolil. Pomembno je, da lahko začutimo jezo in druga grenka čutenja, ki jih ločitev prinese, in katera nam pomagajo do spoznanja, da si ne bomo več dovolili biti del odnosov, ki nam prinašajo bolečino in ne zadovoljstva in sreče.
Veliko ste pisali o odnosu vašega partnerja in njegove bivše soproge, skoraj nič pa niste napisali o svoji ločitvi. Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se vi ločili, in do katerih spoznanj ste vi prišli ? Česa vsega ne boste več tolerirali in za kakšen odnos si boste prizadevali? Koliko ste bili vi vajeni odnosa, kjer ste morali veliko pretrpeti in počakati, kjer so bile potrebe drugih pomembnejše od vaših? Koliko časa ste partnerja čakali, da zaživi z vami, in koliko časa boste še čakali, da bo razpadli zakon res prebolel? Zakaj vi ne zahtevate zase več pozornosti in nežnosti? Napisali ste tudi, da so vas otroci parterja sprejeli. In da ste tega veseli. Zgleda, kot da se ves čas vi trudite, da vas drugi sprejmejo (partner, njegovi otroci, …). Koliko so to dejansko pričakovanja majhne punčke v vas, ki se je naučila, da mora vedno počakati, da pride na vrsto, da svoje želje in potrebe izraža minimalno, da ji je drugi naklonjen zgolj zato, ker ji to pove, čeprav tega z dejanji in čustvi ne pokaže … ?
Gospa, tudi vi boste morali svoje potrebe in svoja čustva vzeti veliko bolj zares in postati bolj asertivni (torej odločni postaviti se zase). Ne morete vplivati na to, kako se vaš partner obnaša, veliko pa lahko v enakovrednem odnosu znotraj partnerstva spremenite s tem, da se vi pričnete drugače obnašati! Da namesto prošenj jasno poveste, kaj čutite, in pri tem vztrajate (ne želite živeti v odnosu, kjer doživljate strah in dvom, ne boste čakali v avtu pred hišo zato, da bo partner razpravljal z bivšo soprogo o čemerkoli, želite biti sproščeni in verjeti, da se je partner odločil za vas in bo svoj trud za ljubeč odnos vlagal v vaše skupno partnerstvo, …). Partnerju ne morete prepovedati stikov z bivšo soprogo, saj bosta glede otrok verjetno še vedno sodelovala. Ni pa dobro, da so ti pogovori postali stvar, ki se vas ne tiče, kjer ste vi izvzeti. In dokler bo vaš partner hodil nazaj in razglabljal o tem, kakšni so v bistvu bili razlogi za razhod, je gospod še močno vpet v odnos z bivšo soprogo. In zato se ne more posvetiti v polnosti vajinemu odnosu.
Veliko se boste morali pogovarjati o tem, kaj doživljate drug ob drugem, po čem hrepenite, kaj vam pomeni ljubeč in spoštljiv odnos. In tudi o tem, kako to, da tako partner kot vi ne začutite dovolj jeze, da bi se odločno uprli nezadovoljujočemu odnosu in iskanju pozornosti, sprejemanja in naklonjenosti pri drugem (gospod pri svoji bivši soprogi, vi sedaj pri njem …). Vzorci, kjer smo do drugih zelo popustljivi, zgolj prijazni, kjer veliko potrpimo in upamo na sprejetost, so stari vzorci vedenja, ki smo se jih naučili v otroštvu. Takrat smo bili v odnosu do odraslih podrejeni in smo se morali prilagoditi, v odraslosti so ti vzorci največkrat zgolj povzročitelji bolečine in zatiranja samega sebe. Ni vam treba še naprej vztrajati in živeti po njih! Prav tako tudi vašemu partnerju ne! Pri oblikovanju novega temelja zrelemu partnerstvu vam lahko pomaga tudi strokovnjak, družinski terapevt, če se boste tako odločili. Vedite pa, da zgolj upanje, da se bodo stvari same od sebe spremenile, če bomo dovolj potrpežljivi, ne bo obrodilo sadov. Predlagam torej, da ob strokovni podpori raziščete zakaj ste tako zelo potrpežljivi in prizanesljivi, tako vi kot tudi vaš partner. Kako to, da še vedno ne zmorete zahtevati več zase, tako vi kot on. Na kakšen način se lahko bolj posvetite sebi tako vi kot on, in s tem boste lahko prišli tudi bliže drug drugemu.
Gospa, zaupajte si, zaupajte svojim čutenjem. Pravico imate zgraditi si odnos, iz katerega boste črpali energijo, ki vas bo osrečeval in vam pomagal, da iz sebe naredite kar največ. In ne da zgolj potrpite v odnosu, ki vas večkrat navdaja z dvomom, strahom pred zavrženostjo in zamenjanostjo. Ni vam treba biti druga v vrsti. Uspešno pot do sebe in s tem do zahteve po ljubečem in trdnem odnosu vam želim.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Verjetn bo slišati grozno, ampak imam občutek da nism edina. Enostavno, ves ta kapitalizem in to slavje ob vseh praznikih, pa shopping in vsa ta norija me ubija. Zdi se mi, da sploh več ne praznujemo ampak samo norimo. Tudi pri nas jetako in zato enostavno sovražim praznike. Z možem imava dva vrtčevska otroka, ki sta zelo naporna, in to še sploh med prazniki. In takrat je vedno vse na nogah, kuha se, peče, vsi norijo po hiši. Hiša je kot železnica, kjer se vse dere in nori po bajti. Imamo ogromno žlahte, tako on mož kot jaz in dogovorjeno je, da se zberemo pri nas in imamo ogromno pojedino. In to je res veliko ljudi, vsak nekaj prinese, ampak še vseen je treba skordinirat, pa pospravit vse, pa prinest stole, mize, pa še beštek in krožnike, pa seveda skuhat za tako maso odraslih in otrok. Želim si, da bi prazniki čim prej minili, utrujena sem že dva tedna prej. Enostavno mi to ni božič, niti prazniki. Pa tudi stane kar nekaj, pa vsak bi nekaj svojega jedel, ali pil. Pa še te razne diete in shujševalne. A mate kak nasvet kako si stvari spremenit, ker nimam več živcev se tega it.
Spoštovana gospa!
In vašega pisma je zaslutiti, kako močno imate vsega dovolj. Dovolj pritiskov, dovolj hitenja, dovolj vpitja in zadolžitev, ki jih je »treba« izpeljati. Treba sem dala v oklepaj, saj deluje vse skupaj za vas večja nuja in prisila kot določena delovna naloga v službi. In to še celo takrat, ko naj bi imeli čas zase, ko naj bi se umirili in se posvetili sebi in svoji družini, ko vam ne bo treba iti v službo, takrat je pred vami še večja preizkušnja kot ostale dni. Preizkušnja, ki od vas terja ogromno napora, prilagajanja, zadržane jeze (npr. zakaj moram vse to narediti jaz in zakaj mi nihče ne pomaga), strahu (ali bodo vsi zadovoljni, ali bom pripravila dovolj in koordinirala vse potrebno), napetosti ob vsem hrupu in množici ljudi … Boste rekli, še dobro da so novoletni prazniki le enkrat na leto. Ampak to ni tisto, kar si želite, je res? Želeli bi si praznovati v miru, brez vseh teh obveznosti, pa niti ne veste, če to lahko dosežete. In zato ste upravičeno besni na vse skupaj. Kaj lahko torej storite?
Kljub temu da se časi spreminjajo, da se je včasih božič praznoval zelo drugače kot danes, z veliko manj trušča in vika ter krika, bolj usmerjeno v družino, v druženje ob jaslicah, tudi v obiskovanju cerkve …, je danes novoletno in božično rajanje razpotegnjeno že v november, lučke so povsod, iz nakupovalnih centrov se sliši božična glasba, po drugi strani pa se nam zdi, kot da smo tistega pravega praznika kar oropani. Kako to?
Prazniki, ki prihajajo, prinesejo s seboj tudi določene preizkušnje, ki jih sprejmemo nehote. Praznično obdobje je tisto, ko smo več časa skupaj, ko si pridemo tudi čustveno bliže in ko si imamo čas povedati stvari, ki nas zbližujejo, medsebojno povezujejo in pokažejo drug drugemu, da smo si naklonjeni, da se imamo radi. Oče in mama sta tista, ki uravnavata vzdušje v družini, še posebej takrat, ko je celotna družina zbrana. In božič je predvsem družinski praznik. Praznik medsebojne povezanosti, iskrenega občutka sprejetosti in predvsem notranjega miru. In bolj ko smo se od svoje družine oddaljili, manj ko smo imeli med letom časa drug za drugega, več vsebin, tudi bolečih, se je nagrmadilo in bodo prišle na dan ravno takrat, ko bomo imeli drug za drugega več časa (npr. otroci bodo hoteli več pozornosti zase, ne bodo se želeli sami obleči, tarnali bodo, da jim hrana ni po godu …). Tako so prazniki, vsaj na začetku, dokler se tudi v družini drug z drugim ne uglasimo, bolj naporni kot drugi dnevi.
Tako kot pri vsaki stvari, ki nam je pomembna, tudi praznikov ne moremo prepustiti spontanosti. Vsak v družini bo prispeval svoj del, da bodo prazniki lahko potekali čim bolj usklajeno, brez neprijetnih presenečenj in prevelikega bremena za posameznika, torej za vas. Kljub temu da so vaši otroci še majhni, še ne hodijo v šolo, naj skušajo pomagati pri tem, da boste božič in praznike preživeli kar čim bolj polno. Koliko lahko pomagajo pri pospravljanju skupnih prostorov, predvsem svojih igrač in drugih stvari? Se sami oblečejo, umijejo, pomagajo pri okraševanju božičnega drevesca, pri pripravi prazničnih dobrot …? Ravno zato, ker so vaši otroci še majhni, še toliko bolj potrebujejo ob sebi umirjenega očeta in mamo. Ali jim znotraj trušča, vpitja ter tekanja, ki bolj spominja na izredno stanje, lahko zagotovite v sebi mirno mamo in očeta?
Vzdušje miru lahko starši zagotovimo v družini zgolj tako, da se sami najprej notranje umirimo. Da prenehamo hiteti, temveč se ustavimo in pogledamo, katere stvari so nam res pomembne. Kaj je tisto, kar nas z drugim res zbližuje. Pa to niso nujno lučke, božične pesmi in polna hiša sorodnikov ter zvrhana miza hrane. Lahko je to sprehod po gozdu, skupna družabna igra, medsebojni pogovor, kjer se spomnimo ganljivih trenutkov, objem, stisk roke, skupna priprava božičnih piškotov ali kake druge dobrote, pri čemer je namen skupen čas in uživanje drug ob drugem, ne pa kako bodo piškoti spečeni in če bodo slastni. Predvsem pa je pomembno, da tukaj vemo, kdo naša družina je in kdo bo tisti, s katerim želimo preživeti božič. Pravite, da imate moža in dva predšolska otroka. To je vaša družina. In za vašo družino lahko organizirate umirjen in topel božični večer, božični dan. Vsi sorodniki, razširjena družina, prijatelji, ki vnašajo ves ta nemir v vašo hišo, naj bodo v drugem planu. Tukaj je treba ločiti med svojo družino in trenutki povezanosti in bližine, ki jih želite doživeti in si jih zapomniti do naslednjega božiča oz. še dlje (tisto, za kar želite, da bi tudi vašim otrokom ostalo v spominu kot božič), in tisti drugi del – veselo, tudi naporno druženje s sorodniki.
Pri sprejemanju drugih, vaših prijateljev, znancev in sorodnikov v hišo je treba postaviti strukturo. Ne vem koliko vam bo uspelo to narediti že letos, saj so prazniki že pred vrati. Lahko pa se odločite, da so to vaši zadnji naporni prazniki in bodo vsi prihajajoči dela prosti dnevi, ko se boste družili s prijatelji in sorodniki, drugačni. Ko torej povabite ljudi v svojo hišo, jim je treba povedati, kdaj naj pridejo. Kdo bo kaj prinesel s seboj, saj ni treba vedno vam poskrbeti za vse. Dogovorite se torej kdo vam bo pomagal pripravljati hrano, solate, sladice, kdo bo poskrbel za pripravo prostora, kdo bo postavil vse stole, mize, kdo bo prinesel pijačo, … S svojimi sorodniki boste govorili vi, z moževimi bo govoril mož. Medtem pa se boste vi najprej z možem dogovorili, kdaj bi želeli odpreti svoja vrata za njih in koliko časa ter na kakšen način ste jih pripravljeni gostiti. Kajti šele takrat, ko vi povabite nekoga v svoj dom, ste ga lahko tudi veseli. In šele takrat, ko vi poveste svoja pričakovanja glede pomoči in medsebojnega sodelovanja, so vam obiski lahko v veselje. Prej pa doživljate zgolj pritisk in napetost, saj je tako veliko stvari nedorečenih in zato za vas nepredvidljivih, napornih.
Z možem se pogovorite o tem, da ste sicer naklonjeni srečevanju in druženju z njegovo in vašo razširjeno družino (če to za vas drži), vendar ne na način, kot ste to počeli do sedaj. Torej druženje v bodoče lahko poteka tudi izven doma, med počitnicami, ne z vsemi vašimi in njegovimi sorojenci z družinami naenkrat, temveč ob različnih priložnostih (npr. z enimi preživite skupaj praznovanje rojstnega dne, z drugimi greste skupaj smučati, z nekaterimi taboriti med počitnicami, ali na morje). Tudi praznovanja so lahko enkrat v vaši hiši, drugič pri komu drugemu doma. Za nobeno praznovanje ni samoumevno, da mora biti pri vas in da morate biti vi gostitelj. Pa to ne pomeni, da jih zavračate. Ne, zgolj želite si izboriti prostor in čas, kjer bi se s sorodniki počutili dobro, kjer ne bi bili napeti zaradi vse organizacije dogodka oz. ne bi imeli na ramenih vseh stroškov praznovanja. Če boste torej prisluhnili sebi in se z možem zedinili, da tako kot vašim sorodnikom, tudi vam za praznike pripada oddih in sproščenost, potem boste to lažje zaživeli tudi v svojem domu.
Predvsem pa je pomembno, gospa, da se vprašate, koliko je medsebojno prilagajanje med prazniki odraz stiske, da si vi ne upate vzeti časa zase in se bojite, da bi se zamerili širši družini. Koliko je vsa ta hrana in vsa ta skrb za druge odraz želje, da bi vas sprejeli v moževo družino, tudi v svojo, da bi s tem dobili občutek, da jim pripadate, da ste sprejeti, da vas bodo pohvalili? Pa vi res tako zelo potrebujete ta občutek sprejetosti znotraj razširjene družine in res verjamete, da jo boste dobili z zvrhano mizo, ki jo boste za njih pripravili? Moževa družina vas bo ali ne bo sprejela kot njegovo ženo ne glede na to, koliko jih boste vi stregli za božič. V kolikor imate občutek, da se je potrebno pred moževo družino izkazati, se truditi za njih, kuhati in jih streči, bolj ostaja tukaj občutek, da ste zgolj s tem da ste tam, naredili premalo. Da se morate še izkazati, pokazati da ste dovolj dobri za moža. In če se vas nehote ceni toliko, kolikor boste moževi družini dali, je to tudi zanj žalitev. S tem nehote dobi sporočilo, da ne sprejemajo v družino nekoga, ki ga on ljubi in s tem tudi njega ne vzamejo resno. To so boleče vsebine in prav je, da se o tem z možem pogovorite. Kajti sprejetosti v družino se ne kupuje s popolno hotelsko oskrbo za vse sorodnike.
Vse postavljanje, bahanje in prevzemanje odgovornosti za toliko ljudi, pomeni lahko predvsem eno veliko stisko in željo po sprejetosti, ki pa ni odvisna od vas in vašega vložka v smislu zvrhane mize dobrot. Tistega prostora v vaši družini, tiste topline, ki jo čutite drug do drugega, se ne da kupiti, niti se je ne da pričakati s polno mizo, z upoštevanjem vseh mogočih diet in drugih prehranskih navad. Povezanost družine temelji najprej na iskreni medsebojni komunikaciji, brez prikritih dvojnih sporočil (npr. da mislite eno, poveste pa drugo oz. priredite informacijo zgolj zato, da se drugi ne bi prestrašil tega, kar mu želite povedati.). Da ste do drugih lahko iskreni in spoštljivi hkrati, pa morate najprej seveda prisluhniti sebi in si priznati, koliko ste pripravljeni garati za praznike, koliko odgovornosti za slavje lahko prevzamete, kdaj ste utrujeni in si želite počitka … Najprej morate torej poskrbeti zase.
Ko pa govorimo o odnosih znotraj odraslih otrok v širši družini, izhajamo iz tega, koliko so bili starši sposobni poskrbeti za to, da so brezpogojno ljubezen kazali do vseh svojih otrok. Tako da otroci tudi kot odrasli čutijo, da so za starše enako pomembni in kot taki vsi brezpogojno ljubljeni. Vkolikor starši tega niso bili zmožni, je naloga za odraščajoče otroke bolj zahtevna. Prav je, da odrasli otroci v iskrenem medsebojnem pogovoru (predlagam da brez navzočih zakonskih partnerjev) sklenejo, da kljub razlikam, ki so jih mogoče občutili s strani staršev in njihovega pristopa tekom odraščanja želijo, da le-to ne vpliva na njihove odrasle odnose. Lahko se odločijo, da bodo medsebojno vzdrževali spoštljivo in ljubečo komunikacijo. Odgovornost za to pa nosijo vsi, enakomerno. Torej boste lahko z iskrenim pogovorom in vztrajanjem pri tem, da vi niste dolžni poskrbeti za druge, niti niste dolžni nuditi moževim sorodnikom svojega doma za železniško postajo in odigravanje vseh mogočih napetosti, tekmovalnosti in dokazovanja, naredili bistveno več za vse, kot pa da jim postrežete s polno mizo.
Želim vam torej, da bi vaš božič in vaši prazniki minili v znamenju čim večjega notranjega zadoščenja in umirjenosti. Poskrbite zase, da se ne boste obremenjevali z zunanjimi stvarmi (kaj postreči, kako pripraviti, ali imate vsega dovolj za goste), temveč da se boste osredotočili na svojo notranjost (kaj doživljate, kaj lahko storite, da si boste več zaupali, kako lahko vključite družino v skupno pripravo obeda, da boste imeli pomoč in da se boste ob tem sprostili, kaj bi želeli sporočiti otrokom ob tem vašem skupnem preživljanju prostih dni, …). In ko boste pri sebi vedeli, da ste naredili vse, kar je v vaši moči, da poskrbite za svoje dobro počutje, za svojo zmožnost iskrenega nasmeha in sproščenega pogovora tudi z drugimi, takrat šele ste naredili največ, da bodo vaši prazniki res praznični.
Vse dobro vam želim in srečno v novem letu!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Zanima me, kam naj se obrne žena, ki ima težave s paničnimi napadi. Ker ima tudi zdravstvene težave, smo najprej mislili, da so težave s srcem, vendar so zdravniki rekli, da je psihično. Prične težko dihat, srce ji razbija, poti se in pravi da bo umrla. Res se bojimo. Ne znamo pomagat. Potem se zapre vase, pa ne govori, in potem se spet ponovi. Vedno večkrat. Pa vedno ko je med ljudmi, tudi z družino. Ampak se že tako vseh izogiba, še bolj izolirat se ne more. Ne vem če je to rešitev. A bi zdravila pomagala? Saj k psihiatru je že šla?
Spoštovani gospod!
Kako težko vam je, ko opisujete to ženino stisko. Povsem ste nemočni, skušate najti način, kako ženo obvarovati pred doživljanjem vseh teh težkih čutenj, predvsem strahu in prave panike z vsemi pripadajočimi telesnimi senzacijami. Pa kar nikoli ni in ni dovolj. Vedno bolj se prilagajate, se ji prilagaja cela družina, ženina stiska pa kar ostaja. Vas to že prav jezi in se sprašujete, pa kaj se sploh še da narediti, saj je gospa tudi psihiatra že obiskala.
Panični napadi, kjer posameznik doživlja intenziven stres, ki se odraža tudi na telesu, so vedno bolj pogosti in veliko ljudi spremljajo v najbolj nenavadnih situacijah; največkrat tudi tam, kjer naj bi se počutili udobno in varno – npr. v družini, ob partnerjih, celo v intimnih trenutkih. Panika se lahko kaže kot srčni napad (spremlja jo hitrejše in močnejše bitje srca, povečan krvni tlak) ali kot dušenje (prizadeti težko diha, čuti tiščanje v prsih in njegovo dihanje zato postane vedno bolj plitko in hitro, kar stisko še poveča), kot slabost (kjer poleg slabosti posameznik lahko čuti tudi bolečine v trebuhu, siljenje na bruhanje, tiščanje na blato/vodo), kot močno potenje oz. hladno ali vroče oblivanje. Poleg naštetega jo spremljajo še vrtoglavica, drgetanje, občutki mravljinčenja, medtem ko prizadeti doživlja predvsem občutek izgube nadzora nad seboj, močan strah, da se mu bo zmešalo, da bo umrl, da bo kar vsega konec. Simptomi se hitro stopnjujejo, stiska narašča, posameznik doživlja intenziven občutek nevarnosti, ki ji ne more uiti. In največkrat se niti ne zaveda točno, kaj je pripeljalo do teh grozečih občutij in telesnih odzivov, vendar se v strahu, da bi se le-ti ponovili, prične vedno bolj izogibati vsem situacijam, ki jih s paniko povezuje. To umikanje pa lahko močno okrni njegovo življenje in življenje celotne družine, kar lahko povzroči, da se paniki priključijo tudi druge stiske (občutki zapuščenosti, depresivnosti, nemoči, temeljne ogroženosti in nezaupanja do zunanjega sveta).
Kaj sploh lahko naredite? Panični napadi so velika preizkušnja tako za tistega, ki se z njimi sooča, kot za celotno njegovo družino. Strahovi, ki so lahko prisotni tudi povsem na nezavedni ravni, tako popolnoma prevzamejo kontrolo nad človekom ter mu zaradi izjemnega stresa in preplavljenosti s stresnimi hormoni v tistem trenutku onemogočajo, da bi si z razumom lahko pomagal. Največkrat so torej napadi povezani s hudo stisko, do katere prizadeti pogosto z mislimi nima dostopa. Zato je takrat zelo pomembno, da ima oporo v nekom, ki mu zaupa. Boste zdržali to ženino stisko in ji stali ob strani?
Vaša žena in vsi odrasli, ki ji boste v oporo, si lahko pomagate na različne načine. Lahko si pomaga predvsem z umirjenim, globokim dihanjem takrat, ko dobiva občutek vedno večje stiske in vseh telesnih simptomov, ki sledijo (drgetanje, slabost, potenje, …). Osredotočena naj bo zgolj na vdih in izdih in naj bo pozorna, da je ogrožajoče misli ne preplavijo (npr. »konec je z mamo«, »ne že spet«, »meša se mi«, »joj, ne morem več dihat, dušim se« …). S t. i. STOP tehniko si lahko pomaga zaustavljati te misli na zavestni ravni in skuša vso pozornost preusmeriti na dihanje. Verjetno ji bo zelo pomagalo, da bo ob njej odrasla oseba, ki bo uspela ohraniti mirno kri in ji bo lahko prigovarjala in jo vodila, naj skuša le dihati in se odvrne od črnih misli. Pomagate si lahko tudi na način, da si preberete čim več gradiva o paniki in njenih simptomih; tako bo gospa vedela, da ko se bo napad ponovil, ga lahko obvlada, da ne bo umrla in predvsem, da si lahko veliko pomaga tudi sama. V pomoč so lahko tudi športne aktivnosti, predvsem joga in druge tehnike, kjer se lahko nauči avtogenega treninga ter drugih tehnik, kjer se sooča s svojim telesom, ki ji želi sporočiti vse groze, ki so v njem, in nima besed, da bi spregovorilo. Veliko se da pomagati tudi z izogibanjem kavi, alkoholu in kajenju, ki lahko občutke panike še povečajo. Skupaj si izdelajta plan, kaj lahko gospa konkretno naredi, ko se panika pojavi (koga lahko pokliče, se usede, si ponavlja določene pozitivne misli, kako se lahko umiri), tako da se bo čutila opolnomočeno. Z zdravljenjem pri psihiatru naj nadaljuje, priporočam pa tudi psihoterapijo. Zakaj?
Če pogledamo še nevrološki vidik paničnih napadov, se pomembne reakcije vršijo v limbičnem predelu možganov, ki je odgovoren za čustveni odziv nad zaznavanjem našega zunanjega okolja. Amigdala je del možganov, ki je odgovoren za zaznavanje močnih čustev, in njena aktivnost je največja takrat, ko se počutimo ogrožene. Amigdala sporoči avtonomnemu živčnemu sistemu (živčnim celicam, ki jih ne moremo zavestno kontrolirati), da je treba ukrepati, in to sproži telesne spremembe, kjer se telo odzove na način, da se lahko umaknemo, zbežimo, ali se pripravimo na boj, napad ali pa nas stres povsem ohromi. Amigdala je del možganov, ki ga imamo razvitega kot zelo majhni otroci in nimamo vpliva na to, kaj vse je sprožilo naše močne telesne odzive. Druga pomembna možganska struktura znotraj limbičnega predela je hipokampus, ki naša doživljanja zna umestiti v čas in prostor (torej nam sporoči, ali se neka nevarnost za nas res trenutno dogaja in moramo ukrepati, zbežati, se postaviti zase, utihniti ipd. ali pa smo se le spomnili nekega dogodka, ko smo bili v nevarnosti, npr. ko nas je lovil pes, ko smo imeli prometno nesrečo …). Problem pa nastane, ker se hipokampus v razvoju otroka razvije šele pri treh letih ali kasneje. Vseh čutenj v času pred tem, ko smo se počutili ogrožene ali smo imeli negativne izkušnje, si tako ne moremo zapomniti, niti jih ne prepoznamo na zavestni ravni. Istočasno pa se naš čustveni svet, naša amigdala, močno aktivira in sproži v nas pravo »katastrofo« ali smrten strah in druga zelo ogrožajoča čutenja ter telesne simptome, čeprav nimamo spomina, ki bi nam povedal, česa smo se tako prestrašili. Posameznik pa se lahko niti ne zaveda, kaj se mu dogaja, samo potegne ga v vrtinec močnega doživljanja, kjer izgubi kontrolo nad seboj … Eden od načinov odražanja stiske, ki ima izvore v zgodnjem otroštvu in jo prikličejo situacije, ki na videz nimajo nobene smiselne povezane s to stisko, je panika. Posameznik tako vedno znova nehote prihaja v situacije, ki v njem »sprožijo« ta težka čutenja. Kar ga sili, da se z njimi sooči kot odrasel človek, s pomočjo strokovnjaka.
Včasih se zgodi tudi, da kot odrasli doživimo zelo travmatične izkušnje (vojno, nasilje, zlorabo ali druge obtožujoče dogodke), ki so za nas tako boleče, da se zavestno pred njimi zavarujemo tako, da ne čutimo groze in težkih čutenj (strahu, sramu, ponižanja, prave groze), ki te dogodke spremljajo. Sprejmemo jih zgolj kot del življenja, na katerega skušamo namerno pozabiti oz. se v te spomine ne poglabljamo. Včasih nam jih na zavestni ravni tudi uspe pozabiti. Lahko pa o njih lahko celo govorimo, kot da so povsem vsakdanji dogodki, jih opišemo povsem brez občutkov strahu, groze, sramu. Vendar s tem travma ni razrešena in dogajajo se nam situacije, kjer vedno znova prihajamo do takih izkušenj, doživljamo močan strah, grozo, sram. Če se le-temu uspemo izogniti, se lahko zgodi, da se te travmatične vsebine, predvsem v obliki močnih čustvenih reakcij, pojavljajo pri naših otrocih, lahko celo vnukih (medgeneracijski prenos travme so znanstveno dokazali mnogi raziskovalci). Kajti zlorabljajočo izkušnjo lahko pustimo za seboj zgolj na način, da jo v varnem odnosu, ob opori strokovnjaka najprej podoživimo in se z njo soočimo. Doživeti in preživeti travmo pa pomeni, da jo doživimo na več nivojih – s čutili (kaj smo takrat občutili z vidom, sluhom, vonjem …), s sliko (imamo konkreten spomin na dogodek), vedenjem ob tem dogodku (kaj sem naredil takrat), močnimi čustvenimi vsebinami ter pomenom (zakaj torej se nam določene vsebine ponavljajo). Šele takrat se lahko v celoti razbremenimo, pustimo izkušnjo za seboj in začutimo, da nam le-ta izkušnja več ne more spodnesti tal pod nogami.
Ob doživljanju paničnih napadov tako posameznik čuti močne afekte (močna čustva), doživlja telesne simptome (slabost, tresenje, vrtoglavico), medtem ko zelo težko prepozna, kaj konkretno je sprožilo situacijo (zato se začnejo mnogim dogodkom izogibati), ne vedo, kako naj si pomagajo z vedenjem in zakaj so se tako odzvali (kakšen pomen ima ta močan čustveni odziv zanje). Obravnava panike je torej dolgotrajen proces, ki se ne more zgoditi brez motivacije posameznika in zaupljivega odnosa s strokovnjakom.
Iz povedanega sledi, da je gospa res v stiski in da je njeno doživljanje treba vzeti resno. Gospod, vi pa ste tisti, ki ji lahko pomagate, da bo namesto strahu ob vas začutila varnost in bo z vami spregovorila o svojem doživljanju in vseh strahovih, ki jih trenutno še ne zna umestiti. Niste namreč napisali, koliko ste se z ženo že pogovarjali o tem, kar doživlja in koliko ima sploh poguma, da bi raziskovala te vsebine, ki jo zaradi močnih čustvenih stanj vedno bolj hromijo v njenem življenju. Ne vem tudi, koliko ste vi pripravljeni z njo te vsebine deliti.
Vsekakor predlagam, da si poiščete strokovnjaka, ki vam bo stal ob strani in s katerim boste lahko raziskovali vaše doživljanje ob ženi in predvsem njeno doživljanje ob vas. Kajti vi ste tisti, ki ji lahko nudi največ opore in spodbude, da stopi na pot raziskovanja nje same ter posledično tudi vašega odnosa z njo. Mogoče boste tako vi kot ona našli v svoji življenjski zgodbi bolečine in strahove, ki ste jih vi ali pa vaši starši pometli pod preprogo in se s tem niste ukvarjali. Priporočam, da jih raziščete, se posledično medsebojno tesneje povežete in stopite korak naprej od strahov, ki vas bremenijo, na pot dobrega poznavanja sebe in obvladovanja vsebin, ki so vas ohromile in prizadele takrat, ko se še niste mogli braniti pred njimi.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Z denarjem več ne pridem skozi in ne vem kako naj se postavim. Zasluživa skoraj isto, jaz celo malo več kot on, samo da sem jaz vedno brez denarja. On gre v gostilno, pa na tekmo, pa še druge časti, jaz imam vse na čez – gospodinjstvo, otroke, obleke. On za hišo poskrbi, pa kurjavo, pa za avto, in to je to. Živiva pr njegovih, uredila sva si zgoraj. Tudi njegova mama je problem, ki jo je treba zalagat in jo vozit po dohtarjih in trgovinah. Še slabš je kot če bi bili v najemu.vlagam v družino, v dom, vedno brez evrov. On pa kot ptiček na veji. A je to fer?!
Spoštovana gospa!
Iz vašega pisma je razbrati, da vas potrpežljivost počasi zapušča. Vedno bolj jezni in besni ste, saj se trudite po svojih najboljših močeh, skrbite za otroke, gospodinjstvo, obleke cele družine, finančno ste ves čas na robu, medtem ko vaš mož/partner te vaše stiske niti ne občuti. Ne občuti vaše stiske, ne čuti vaše jeze in ravno tako nima težav z denarjem. Kljub temu da vi zaslužite še nekoliko več kot on, ste primorani varčevati, medtem ko se vaš partner s finančnimi težavami sploh ne ukvarja.
Koliko časa že opazujete nastalo situacijo, ne da bi se odločili resneje ukrepati? Kajti napetost v vas, posledično verjetno tudi v odnosu do partnerja, otrok, vedno bolj narašča, medtem ko se partner verjetno bolj in bolj umika od vas, odide s prijatelji, se posveča svojim konjičkom, nazdravlja v gostilni …
Ko imamo težave z denarjem, je vedno prav, da preverimo, kaj nam denar sploh pomeni. V bistvu je denar zgolj sredstvo, ki nam omogoča zadovoljiti svoje osnovne fiziološke in druge potrebe. Pogosto pa se zgodi, da prevzame v naših življenjih bistveno bolj pomembno vlogo, kot je zgolj sredstvo za doseganje svojih ciljev. Denar nam lahko pomeni tudi občutek varnosti – koliko se lahko torej sprostim, se ne ukvarjam s tem, kakšna je cena posameznega izdelka, ampak ga kupim, ko ga potrebujem. Lahko nam predstavlja ugled znotraj določene skupine – torej več ko ga imam, bolj sem prepričan, da sem v očeh drugih pomemben, bolj me bodo zato ljudje spoštovali in občudovali. Lahko mi pomeni tudi sprejetost med svojimi vrstniki, torej bolj bom nekoga »podkupil« z denarjem, mu plačal, ga nekam povabil, bolj se bom počutil, da nisem sam, da imam družbo, da sem v določeni družbi sprejet. In seveda lahko pomeni tudi družbeno moč, vplivnost … Zelo veliko vlog lahko pripišemo denarju. Pogosto pa se zgodi, da denar postane tudi sredstvo, s katerim kažemo drugemu svojo naklonjenost, svoja čustva, predanost, povezanost ali pa prezir, odmaknjenost, medsebojno blokado v komunikaciji (tako da namesto prijazne besede svojo hvaležnost pokažemo z dragim darilom, da namesto izražanja strahu, da me bo drugi zapustil, izvajam nad njim ekonomsko nasilje, mu vzamem denar, kontroliram njegove izdatke …). Zanima me torej, koliko pri vas doma ni problem zgolj samo v denarju in v neenakomerno razporejenih stroških, temveč tudi v drugih delitvah dela in odgovornosti, kjer vi prevzemate levji delež. Ali dejstvo, da vi skrbite s finančnega vidika za otroke, pomeni tudi, da ste z otroki več skupaj, poskrbite za njihovo počutje, za to, da preverite, če so naredili domače naloge, da hodite na roditeljske sestanke, da greste z njimi na sprehod … Koliko torej ste tudi kot mama v vzgojo bistveno več vpeti kot oče? In če govorimo o skrbi za gospodinjstvo – ali to pomeni, da je tudi kuhanje, pospravljanje, nakupovanje predvsem vaša naloga, ne zgolj plačilo stroškov, ki nastanejo pri nakupovanju živil oz. oblačil?
Vaše življenje opisujete namreč kot sobivanje dveh odraslih ljudi, kjer ima vsak svojo odgovornost, med katerima pa ni neke čustvene povezanosti, sodelovanja in tudi ne medsebojne opore, spodbujanja, dogovarjanja, niti prepiranja, če prav razumem? Koliko imate občutek, da vas mož sploh ne sliši v vaši jezi in tudi bolečini, osamljenosti? Borite se s stroški, z zadolžitvami, s skrbmi, ali boste uspeli vse pripraviti, pospraviti, kupiti, skuhati, medtem ko ima gospod čas za prijetnejše stvari, za druženje s prijatelji, za šport, za sebe? In kako zelo krivično je, da je partner lahko prost in preživlja čas s prijatelji, medtem ko ste vi zasuti z vsemi zadolžitvami. Tudi za vašo taščo ne boste skrbeli zgolj vi zato, ker ste več doma kot partner. To je njegova mama in zanjo bo skrbel partner, razen če se boste dogovorili drugače. Nikakor pa to ni samoumevna, še ena skrb za vas.
Gospa, tako kot otroci niso zgolj vaši, tako tudi hiša in skrb zanjo nista zgolj partnerjeva. Vsi stroški, ki nastajajo pri gospodinjstvu kot tudi pri vzdrževanju doma, avtomobilov, pri izbiri počitnic za celotno družino so stvar obeh staršev, tukaj se morata partnerja skupaj odločiti in tudi skupaj prispevati za poravnanje teh izdatkov. Ko se gospod od vas odmakne in vas pusti samo, zasuto z vsemi obveznostmi in vsakodnevnimi stroški, ste upravičeno jezni, besni in tudi razočarani. Kaj ste do sedaj že naredili, da bi bili slišani z njegove strani? Ste se jezili, ste ga kritizirali, ste se tudi vi umaknili in se bolj posvetili vlogi matere in gospodinje kot vlogi žene? Na kakšen način ste opozorili nase in kakšen odziv z njegove strani ste dobili?
Ne glede na to, kaj ste poskušali, glede na vaše pismo, zase ustrezne rešitve še nimate. In ne glede na to, kako se trudite in koliko v družinske obveznosti in stroške vlagate, bo partnerjev umik v odnosu manjkal. Pogrešate ga tako vi kot verjetno tudi otroci. Predlagam, da ga povabite na odkrit pogovor. Izberite trenutek, ko ne boste naprej hiteli na nek sestanek in tudi ne takrat, ko bo partner že tako slabe volje ali pa se bo že obuval, da bi odšel na tekmo. Mirno in odločno mu povejte, kako se počutite in kaj doživljate ob tem, ko morate ves čas biti pozorni, da uspete poravnati vse stroške in druge obveznosti, in da ste od tega že utrujeni in naveličani. Vztrajajte, da vas sliši in razume. Kajti šele takrat, ko bosta slišali drug drugega, se bosta lahko točneje dogovorila o podrobnostih glede denarja in tudi drugih obveznosti.
Predlagam, da pripravite predlog glede skrbi za skupno gospodinjstvo, kar obsega tako odgovornosti in skrbi za hrano, obleke, kurjavo,… kot tudi finančni del, ki spada zraven. Povejte mu jasno, kje želite, da je bolj vključen, s svojim časom, denarjem in odgovornostjo (npr. želim, da ob vikendih poskrbiš za kosilo, kar pomeni odločitev kaj boste jedli, prevzemanje levjega deleža pri pripravi in tudi nakupu hrane). Predlog delitev del in odgovornosti naj bo torej takšen, s katerim se boste strinjali tako vi kot on. Vaši stroški, vaš družinski čas, vaši otroci, tašča, … so stvari, ki so v vašem življenju in življenju vašega partnerja skupni. In na vseh teh področjih enakovredno sodelujete z njim in vsak prispeva svoj del za dobro cele družine. In če gledate zgolj denar, je prav da tako vi kot partner ima določen del denarja (spet stvar dogovora), ki ga porabi po svoji presoji (za zabavo, za darilo, za varčevanje, za vložek v izobraževanje …), večji del denarja pa je namenjen skupnim stroškom (npr. plačilu položnic, nakupu hrane, oblačil, rezervacijo skupnih počitnic, kurjavo, zavarovanja, …).
Preden pa se pričnete pogovarjati in vztrajati pri svoji odločitvi, da nečesa več ne boste počeli oz. da potrebujete pri določenih tako opravilih kot stroških njegovo pomoč, morate sami pri sebi začutiti, da vam to pripada. Kajti bolj ko smo prepričani, da zmoremo sami, več bremena prevzamemo na svoja ramena. In dlje časa ko nam uspeva izpolnjevati vse zadane naloge, bolj se utrdi naša vloga znotraj sistema – lahko družinskega, partnerskega, službenega. In kako dolgo ste vi že vztrajali v vlogi, da zmorete vse sami, da ne potrebujete pomoči, da morate skrbeti za celotni sistem, da si ne morete privoščiti časa izključno zase, za stvari, ki vas veselijo in ki vas sprostijo? Kje ste se naučili te vloge?
Ali ste tudi v svoji primarni družini imeli izkušnjo, da mora mati poskrbeti za celo družino, za otroke, za vse dolžnosti, medtem ko ima oče veliko več prostega časa? Kako to, da ste na to delitev vlog – jaz skrbim za zunanjost hiše, tvoja skrb pa je vse ostalo (notranjost hiše in še najini otroci) – pristali? Kajti ta delitev vlog pomeni, da se vi in vaš partner/mož zelo redko srečata, saj imata zelo redko skupne zadolžitve. Skupne zadolžitve pa so osnova vašega skupnega odnosa, kjer tako vi kot partner prispevata svoj del. Če pa potegnem jasno ločnico med mojo in tvojo skrbjo, s tem ločim tudi čustveno bližino, ločim svoj prosti čas od partnerjevega. Kajti ko opravim svoje zadolžitve, sem prost in grem po svoje. Vkolikor bi bile zadolžitve skupne, pa se ob tem, ko svoj del opravim, posvetim tudi partnerju, da mu pomagam, da se delo čim prej zaključi (to je lahko pospravljanje, kuhanje ali zlaganje drv).
Gospa, kje ste se naučili, da morate potrpeti in narediti sami, če želite, da je stvar narejena? In da je treba potrpežljivo počakati, pa bo mogoče kdo le slišal vašo stisko, le videl vaš trudi in skrb? Kje je tista majhna punčka v vas, ki je želela ugajati in biti ljubljena na način, da je žrtvovala sebe, svoj čas in svojo energijo za stvari, za katere ni bila ona odgovorna? Prisluhnite sebi in izborite si tudi čas zase. Nujno. Kajti potrebujete ga, potrebujete ga zato, da boste laže opravljali dolžnosti matere, žene in vseh drugih vlog, v katerih nastopate. In še nekaj – koliko si vas mož ravno z denarjem kupuje tisto, po čemer tudi vi hrepenite – družbo, pripadnost, povezanost, ugled med prijatelji … Vse to lahko dobi v varnem odnosu s svojo partnerko – z vami? Samo treba bo o tem spregovoriti, tvegati jezo in žalost, ustvariti medsebojno ranljivost, kjer bodo besede sploh lahko stekle. In stekle bodo lahko takrat, ko boste tako vi kot on vedeli, da na drugi strani ne bodo naletele na gluha ušesa, posmeh, umik, kritiko …
Želim vam, da torej vzpostavite odnos, kjer bodo besede lahko opravljale svojo funkcijo in kjer boste lahko dobili vse tisto, po čemer hrepenite tako vi kot vaš partner. In na ta način boste lahko v odnos vnesli veselje, sproščenost in sodelovanje namesto umika, prezira in kritike.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Imam eno vprašanje. Z možem sva poročena že 15 let. Imam ga še vedno rada, skupaj naju veže veliko lepih spominov, pa tudi 3 otroci, skupna hiša, avto, krediti… hočem pa reči, da sva se oddalila in da me to vedno bolj boli. Mož je vedno iste volje, sploh ne kaže veliko čustev. Pa tudi pogovarjava se bol malo, kot da bi bila vsak na svojem bregu. Z njim se ne da imeti različnih mnenj, pa da se jih usklajuje, vedno potrdi ali pa je tih. Če mu kaj rečem, se umakne in kuha mulo. Včasih ne govori z mano tudi cel mesec. Pred drugimi je zabaven, nasmejan in veliko govori. Ko sva sama je čemeren, umakne se in kar ponikne, jaz se sama ukvarjam z vsem, ko rečem, naj mi pomaga, pravi da kompliciram in da samo norim in vpijem. Ampak on se sploh ne odziva?! Mogoče bi moral iti k psihiatru?
Spoštovana gospa!
Zvenite zelo obupano in zelo jezno. Trudite se, da bi lahko vzdrževali svojo hišo, poskrbeli za vse tri otroke, bili pozorni, da je avto tehnično brezhiben, plačali vse položnice, ohranjali lepe spomine na vašo družinsko življenje, … Ampak v vsem tem ste tako zelo sami, neslišani in obupani. Kar kričali in jokali bi ter cepetali kot majhen otrok, ki so ga starši postavili pred vrata, da se malo »ohladi«. Grdo sem napisala tole zdaj, ampak v vas je toliko hrepenenja po odnosu, kjer bi lahko izrazili svoje mnenje, bili slišani in videni, kjer bi drugi – vaš mož v tem primeru – vaše potrebe prepoznal in jih vzel zares. Da vam ne bi bilo treba pritiskati nanj in mu očitati, da se je povsem umaknil, ampak da bi vas prestregel, začutil ko vam je hudo, našel pravo besedo za vas takrat ko bi podvomili vase, … Njega pa ni in ni. Zaprl se je v svoj svet, kamor vas ne spusti. In bolj ko v čustvenem smislu trkate na njegova vrata, pa tudi z besedami, večkrat slišite zapah na drugi strani, ki vas še bolj loči od njega. In ostajate tam, jezni in prestrašeni, ter razmišljate, kaj ste narobe storili, da ste tako kaznovani, tako zapuščeni. Koliko imate občutek, da svojega življenja sploh ne živite polno, temveč da od jutra do večera samo izpolnjujete dolžnosti matere, žene, prijateljice, gospodinje, in pri tem želite imeti vsaj malo pomoči, ki pa je s strani moža ne dobite? In bolj ko se on umakne, bolj vi pritiskate nanj. Vedno bolj ste jezni, vedno manj ste potrpežljivi in vedno bolj grobe in neprimerne besede uporabljate. V bistvu pa vas vedno bolj boli in vedno bolj vas je strah te osamljenosti, ki jo v odnosu, kjer upravičeno pričakujete ljubezen in sprejetost, doživljate. Ampak gospa, ta močna občutja osamljenosti in zavrženosti, ki ju doživljate ob možu, niso odraz doživljanja odrasle gospe, ampak majhne punčke v vas. Kot nemočen otrok si želite, da bi vas mož razumel, potolažil in vam pomagal pri težkih občutjih. Pa ste prepričani, da je vse vaše razpoloženje in doživljanje odvisno od moževih reakcij?
V stiski pogosto želimo, da nam partner pride nasproti, da nam pomaga narediti korak k boljšemu počutju, k občutku sprejetosti in ljubljenosti. In ko namesto sprejemanja dobimo zavrnitev ali prazen prostor, nas to zelo boli. Želeti si medsebojne bližine je eno, na ustrezen način spregovoriti o svoji stiski in svojih hrepenenjih, brez da drugega obsojamo ali napadamo, pa je nekaj drugega.
Načina, kako z drugim vstopamo v odnose, se naučimo že v rani mladosti. Takrat kot majhen otrok čakamo, da nam starši zadovoljijo naše tako fizične kot tudi čustvene potrebe. Odrasli je tisti, ki otroku pomaga oblikovati čustveno vez, ki je odvisna od tega, koliko je v najnežnejši otrokovi dobi občutljiv na njegove potrebe (tako da začuti, kdaj se otrok ne počuti dobro), koliko je odziven pri zadovoljevanju le-teh (da se potrudi, da otroka potolaži, ko je le-ta v stiski) in koliko je v stiku sam s seboj (torej da ve, kdaj je jezen, kdaj žalosten, kdaj prestrašen. Kajti če se tega ne zaveda in z otrokom v naročju ta močna čutenja nehote prenaša na otroka, s tem otroka ne more pomiriti, temveč ga spravlja v še večjo stisko.). Otrok na občutke ločenosti od starša opozarja s klicem v svojo bližino (jok, vedenja iskanja skrbnika, oprijemanje, protest zaradi odsotnosti skrbnika). Dlje časa bo otrok ločen od starša, bolj glasno in odločno bo protestiral, dokler na neki točki ne bo obupal. Ta obup pri priklicu starša ali pa nepredvidljiv vzorec odzivanja starša se odraža v različnih oblikah navezanosti otroka. Kajti vzorci vedenja in čustvovanja, oblikovani v otroštvu, predstavljajo model po katerem oblikujemo tudi odrasle intimne vezi, v katere stopamo. Način tvorjenja medsebojnih odnosov in možnost zaupanja drugemu, tudi sebi, možnost izražanja sebe in drugega, to so vse kvalitete, ki jih starši otroka naučijo že s tem, kako oni do njega pristopajo. Kažejo mu tudi kako je potrebno komunicirati in se odzivati na potrebe drugega (z njunim medsebojnim odnosom) ter kako pomembno je, da prisluhnemo tudi svojim potrebam (koliko imajo radi sebe in si vzamejo čas za počitek, ko so utrujeni, čas za oddih, ko imajo bolno glavo obveznosti, …).
Da bi laže razumeli situacijo, poglejmo, kako nastanejo ti vzorci. Otroci katerim so starši, predvsem matere, na razpolago, prepoznajo njihove potrebe in jim jih zadovoljijo, razvijejo vzorec vedenja in čustvovanja, ki se mu reče varna navezanost. Ti otroci zaupajo staršem, se pustijo potolažiti ko so v stiski in si upajo raziskovati okolje, ko jih starši pustijo same (npr. V parku vidite otroka, kako se brezskrbno igra, kako priteče k mami ko se udari in pri tem glasno joka, mama ga potolaži, ga objame in pomiri, potem pa se otrok brez strahu ponovno igra naprej. Otrok se je naučil, da v stiski lahko priteče k mami, da ga ne bo še ona oštela kako je bil neroden in da mu je že prej povedala, da se ne sme igrati preblizu gugalnice,… In otrok se ne boji, da mama zanj ne bi imela časa če se ona med njegovo igro pogovarja s prijateljico ali katero drugo odraslo osebo). Vsi otroci pa nimajo takšnih izkušenj z mamami. Matere nekaterih otrok so bolj odklonilne, z otroki vzpostavljajo malo telesnih stikov (objemov, poljubov), zato ti otroci ob iskanju bližine z odraslim doživljajo kronični stres in zavrnjenost (npr. Ti otroci niso vajeni, da bi se stisnili k mami, njih se ne da potolažiti z objemom ali pestovanjem, pogosto zavračajo telesni stik. Predvsem pa so se naučili, da svoje stiske ne kažejo glasno. Naučili so se tiho potrpeti.). Zato razvijejo izogibajoč stil navezanosti, kar pomeni, da se redko sprostijo v odnosu z drugim, hitro doživljajo preveliko čustveno bližino, svoje težave pogosto odražajo v telesni bolehnosti (Odrastejo v posameznike, ki imajo veliko zdravstvenih težav, ki so se razvile zaradi zatrtih čustev – npr. težave z želodcem zaradi zadrževanja jeze, tike zaradi neizraženega strahu, …). Podobno stisko doživljajo otroci, katerih matere so pretirane vsiljive. Jemljejo jih v naročje, ko si one želijo otrokove bližine in to ni otrokova potreba, otroke pretirano objemajo in poljubljajo, tako da se otrok počuti zelo preplavljenega s to nežnostjo, ki mu je odveč. Po drugi strani pa so otroci, ki jih matere pogosto puščajo same ali jim nudijo manj čustvene topline, temveč bolj fizično varnost, zaradi slabe odzivnosti na mater jezni. S svojim jokom pretiravajo, materi se upirajo, le s težavo se pustijo potolažiti. Ker so matere manj občutljive na čustva in potrebe otrok in vstopajo v odnos z otrokom glede na svoje razpoloženje, ti otroci na mamo ne morejo povsem računati. Zato razvijejo tako imenovan preokupiran stil navezanosti.
In ko ti otroci zrastejo, postanejo odrasli, ki so lahko še vedno nevarno navezani in imajo težavo z uravnavanjem čustvene bližine v odnosu. To lahko zgleda kot naslednji primer – npr. ko en partner pokaže stisko in potrebuje pomoč ( v službi naredi usodno napako in ga je strah odziva nadrejenega), se drugi partner odzove z ignoranco partnerjevega stresa (partner ni začutil, da je karkoli narobe in niti ni pripravljen poslušati kaj mu ima drugi za povedati), s povečano napetostjo in večjo čustveno oddaljenostjo ter umikom (ko drugi le sprevidi, da je nekaj narobe, se umakne in želi, da ga drugi s svojim stresom ne obremenjuje). To je razlika od varno navezanih partnerjev, v odnosu katerih velja, da se en praviloma odzove na potrebe drugega z empatijo in sočutjem, da partnerja nimata težav s kazanjem čustev drug pred drugim in da oba v stiski znata drug drugemu pomagati, se drug na drugega opreti in še vedno ne dopustita, da drug drugemu s težavami uničita razpoloženje (V prej opisanem primeru, bi partner drugega poslušal, ga skušal pomiriti in skupaj z njim iskal rešitve, kako lahko storjeno napako popravi. Spodbudil bi ga, da se z nadrejenim pogovori, …. Nikakor se ne bi počutil nemočnega, nespametnega, ne bi ga bilo sram priznati svoje težave oz. šibkosti). Zrela odrasla partnerja morata torej najprej razlikovati med svojim doživljanjem in čustvovanjem ter doživljanjem in čustvovanjem drugega. Odrasli, ki je odraščal ob starših, ki niso kazali svojih čustev, ki so bili preveč vsiljivi, ali so otroke obremenjevali s svojimi, odraslimi težavami, se čustveno napetim odnosom raje umaknejo, saj se bojijo, da bodo s tem še sami doživeli stisko, kot jo doživlja odrasli ob njih. Po drugi strani pa odrasli, ki so odraščali ob starših, ki se niso veliko ukvarjali z otrokovimi čustvenimi potrebami ali so se morali za odnos s staršem zelo truditi, razvijejo občutek notranje praznine in neprimernosti. Ker bi se želeli povezati s starši, razvijejo t. i. čustveno lakoto, ko zelo močno hrepenijo po močni čustveni povezanosti. Vendar to ni prava čustvena bližina med dvema osebama, temveč prav občutek, da sta si dva blizu takrat, ko sta eno. Čustvena lakota ustvarja občutek, da se lahko ob združitvi z drugim razbremenim svoje otroške bolečine in drugemu dopustim, da me osreči. In bolj ko preokupirano navezani partner pritiska na izogibajoče navezanega partnerja, bolj se mu ta umika. Oba se počutita ogrožena, sama, jezna in zavržena. To hrepenenje drug po drugem lahko ostaja, medtem ko sta partnerja vsak na svojem bregu, oba razočarana in prizadeta. Vendar rešitev ostaja in je seveda mogoča. Nikoli nismo obsojeni na način vzpostavljanja odnosov, ki smo se ga naučili v otroštvu. In tudi vi in vaš mož niste.
Vse to vam nisem napisala zato, da boste diagnosticirali sebe, svoje starše ter moža in njegove starše. Niti zato, da boste pri starših iskali krivdo za vaše trenutno doživljanje. Želela sem le osvetliti, kako pogosto se nam lahko zgodi, da zdrsnemo v občutja, ki niso značilna za odrasle posameznike, temveč za majhne otroke, ki želijo, da jim drugi pomaga biti srečen in zadovoljen. Kar pa nam drugi v odrasli dobi ne more nuditi.
Ustavite se torej, gospa, in nehajte pritiskati na moža, ker se vam bo sicer vedno bolj umikal. Poglobite se vase in odkrijte, kaj čutite ob možu in kako doživljate ta njegov umik. Povejte mu to z besedami, ne s kritiko in obtoževanjem, saj on ni kriv, da ga vi tako doživljate (npr. Vedno ko bi se želela pogovoriti s teboj, ne kažeš zanimanja za moja čustva. Takrat se počutim kot da ti je povsem vseeno zame, kot da sem ti odveč. Razmišljam o tem, da me ne ljubiš več.). In tudi vi niste krivi ali neprimerni, da se vam je on začel umikati. Le prevzeti bo treba odgovornost za svoja doživljanja in preveriti, kaj lahko naredi vsak sam (npr. Če se počutim povsem neljubljena ker mož nima časa za pogovor z mano ravno ta trenutek, to nujno ne pomeni, da me mož ne sprejema, temveč da tudi jaz želim o sebi govoriti točno ta trenutek! Mogoče lahko s svojo potrebo malo počakam in se pogovoriva zvečer na skupnem sprehodu). Predlagam, da spregovorite o svojem doživljanju, o svojih hrepenenjih (npr. Res bi želela, da odločitve glede preživljanja počitnic sprejemava skupaj. Povej kam bi se ti želel odpeljati in zakaj, jaz pa ti povem, kaj so moje želje. Potem pa iščiva rešitve, ki bodo všeč obema. Ne želim, da se ob različnih mnenjih le kregava, ali pa da se samo strinjaš brez da me sploh poslušaš do konca). Vkolikor bo to za moža še preveč oz. se bo čutil napadenega, se obrnite na strokovnjaka in tam boste našli način, kako za svoje otroške potrebe lahko poskrbite sami. Kajti mož vam ne more nuditi tistega, kar ste kot otrok potrebovali od staršev. Tega vam on ne more in ni dolžan dati (ker otroka mama vzame v naročje, ga lahko brez besed potolaži z objemom in otrok se čuti ljubljenega, sprejetega in potolaženega. Ko smo odrasli pa iščemo najprej besede, da svojo stisko, pričakovanja, potrebe izgovorimo, iščemo primeren trenutek, da jih podelimo z drugim in iščemo tudi ustrezen način sporočanja, da drugemu ne očitamo in se nanj ne jezimo. Sporočamo tako, da govorimo o sebi, kaj čutimo in o čem razmišljamo). Morali pa se boste, tako vi kot on, naučiti stopati v odnos na drugačen način.
Veliko veselja in sreče lahko najdemo v tem, da se ob svojih odločitvah, v svojem vedenju in izražanju počutimo dobro. Če je naše razpoloženje in naša samozavest odvisna od reakcij drugih oseb, se nam dokaj slabo piše. Vedenja drugih se namreč ne da nadzorovati in niti ne kontrolirati. Takrat, ko se boste počutili srečno, izpolnjeno in ko boste znali poskrbeti za svoje potrebe sami, takrat boste s povsem drugačnimi pričakovanji vstopili v odnos z možem. Tudi on bo namesto ogroženosti pred vašim pritiskom reagiral drugače in prilezel »iz svoje votline«. Takrat boste ob njem (in ne z njim) lahko razvili najboljšo možno različico sebe in boste zadovoljni sami s seboj. Ne boste več potrebovali njegove potrditve, njegove neposredne bližine in odzivnosti, da se boste počutili ljubljeno. To boste našli v sebi. Torej pogumno naprej in ne obupajte, dokler ne dosežete osebnega zadovoljstva in sproščenosti v odraslih odnosih.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
Jaz pišem zato k nimam komu povedat, bom pa znoru!!! Moja dva se ločujeta. Doma je eno samo rjovenje, kreganje pa tiha maša. Mami se boji, da ji bo ta star vse pobral in še označil, da ni gladka. Foter ima po mojem drugo. Mami ves čas najeda, bojim se, da jo bo ta star udaru. Skrivata si stvari, nikol ne vem kdaj kdo pride dam in kakšno bo stanje. Res nočem da se okrog govori, da sta moja dva znorela. Pa imela sta že te scene, sam zdej je slabš. Pa gadn mi je zarad valete in tega novoletnega sranja v šoli, a bosta šla kok si bosta dajala podtalne, da nam poj sam tm… A se da kej sploh narest?!
Spoštovani gospodič!
Drznila si bom uporabiti tikanje. Glede na to, da praviš, da je valeta pred tabo, sklepam, da obiskuješ 9. razred OŠ. Ta odgovor vzemi kot pogovor, spodbudila pa te bom, da si poiščeš tudi pogovor v živo, z nevpleteno osebo. Pomagaš pa si lahko s spodnjimi smernicami.
Namreč to, kar opisuješ, je res noro in verjamem, da se ti misli kar podijo po glavi. Doma je vedno bolj napeto, nepredvidljivo, ne veš, kako se odstraniti iz tega osjega gnezda. Ni ti vseeno za to, kar se dogaja, strah te je, ali bodo prepiri staršev imeli daljno ročne posledice, da se bosta ločila, ali pa se bo to turbulentno obdobje zaključilo na bolj miren način. Si ves čas napet, jezen in tudi prestrašen.
Vseeno pa je pomembno, da veš, da ti ne moreš vplivati na tok dogodkov med svojimi starši! Tvoja starša sta odrasla človeka, odgovorna sama zase, čeprav se lahko zaradi stiske obnašata kot dva »podivjana« otroka. Tvoja naloga pri tem ni, da jima pomagaš, ker jima ne moreš. Tudi strahovi, da bo oče v primeru ločitve mami vzel vse premoženje in da ji bo nagajal tudi po tem, so zate nerešljivi in zato še bolj grozni. Mama se bo kot odrasla oseba pozanimala pri ustreznih inštitucijah (svetovalcih na CSD, brezplačno pravno pomoč nudi več odvetniških pisarn, kar nekaj informacij lahko najde tudi na spletu …), dobila bo prave informacije in podporo, lahko tudi zagovornika. Se bo že znašla, verjemi!
Tudi tvoj oče, ki ga gledaš, kako mogoče grobo pristopa do tvoje mame, ji želi nagajati, ima drugo žensko ipd., ne želi škodovati tebi, svojemu sinu! Tudi druga ženska, če resnično obstaja, je očetova odločitev in noben razlog s tvoje strani ni dovolj dober, da si jo je izbral. Oče ima svoje razloge za to določitev, na katere ti nimaš vpliva. Nikakor pa to ne pomeni, da gre za maščevanje tebi!
Tvoja starša bosta vedno ostala tvoja oče in mama, tudi če se bosta ločila in boste živeli ločeno. Tudi njun odnos do tebe se ne bo spremenil, do smrti boš njun sin. Prav tako te ne bosta prenehala imeti rada. To je zelo pomembno, da si zapomniš in da imaš v mislih takrat, ko ti je najhuje! Sedaj sta tako jezna drug na drugega, tako prizadeta, besna in po eni strani tudi nemočna, da vso energijo usmerjata v to, da bi drug drugega »premagala«, dokazala, da imata prav in da je drugi kriv za vse. Ampak njun spor je njun spor, ki pa tebe kot mladostnika med njima, zelo boli. Ne vem, koliko jima lahko poveš, če ju vidiš v umirjenem stanju, da je zate to zelo naporno in da te je strah, kako se bo izteklo, da si žalosten zaradi te situacije, da si jezen na njiju, ker vpijeta eden na drugega in si dajeta nizke udarce …
Predlagam ti, da staršem skušaš čim več stvari povedati z besedami takrat, ko sta v umirjenem stanju. Mogoče tudi vsakemu posebej. Da želiš, da ne vpijeta drug na drugega pred tabo, ker to težko poslušaš. Če uspeš, ne kaži svojega razburjenja s tem, da loputaš z vrati, ne delaš domačih nalog, popustiš v šoli, izostajaš od doma, ne ješ, razbijaš, uničuješ predmete, si puliš lase, grizeš nohte, brcaš v steno … V teh in podobnih primerih boš škodil predvsem sebi, istočasno pa si lahko še ti domet jeze staršev, ki sta že tako zelo razburjena. Res, poskušaj čim bolj misliti le na sebe in na to, kar ti pomaga, da se počutiš bolje. Če to pomeni, da prespiš pri sošolcu ali sošolki, da narediš nalogo v šoli ali v knjižnici, da greš hodit v naravo, da greš v telovadnico brcat v boksarsko vrečo, da glasno poslušaš glasbo ipd., potem to stori! Prej pa staršema povej, kam greš in kdaj prideš, če te ne bosta slišala, jima napiši na listek in ga pusti na mizi. Drži pa se napisanega. Kajti če tega ne boš naredil, boš spet škodoval sebi, ker bosta onadva še bolj zaskrbljena in s tem povezano verjetno še bolj jezna.
Poleg tega je prav, da veš, da se ločitve in prepiri med starši dogajajo v več družinah, ne samo pri tebi doma. To pomeni, da to ni nekaj sramotnega in da obstajajo odrasli, na katere se lahko obrneš in ti bodo znali pomagati, saj so sigurno že pomagali komu, ki je to doživljal. Predlagam ti, da si najdeš eno osebo, ki ji zaupaš in ji lahko poveš, kaj se v družini dogaja. To ne pomeni, da tožiš starše in da si šibek. V tem je velika moč! Svetujem ti šolsko psihologinjo ali kako učiteljico, razredničarko, ki ti je pri srcu in imaš občutek, da ji stvari lahko poveš. Povej vse po vrsti, kaj se dogaja in kako se počutiš. Tukaj ti ni treba skrivati jeze in žalosti, tudi če boš jokal, ni nič narobe. Ti odrasli ti bodo pomagali tako, da te bodo pomirili, da ti bodo svetovali, najbolje je tudi, da pokličejo starše v šolo in jima povedo, kaj si povedal in kako ti je. Takrat boš lahko tudi ti izkoristil priložnost in boš staršem z oporo te učiteljice ali razredničarke ali psihologinje povedal, kako se počutiš in kaj vse doživljaš. Razredničarki povej že zato, ker boš imel mogoče kakšno stisko pri ocenjevanju, boš kdaj pisal slabše ali pa se ne boš dobro pripravil na spraševanje. Tega ti ne govorim zato, ker bi bila sigurna, da boš v šoli popustil. Nikakor ne! Želim samo, da v šoli poveš, kaj se ti dogaja, ker ti s tem učitelji lahko pomagajo, ti nudijo kako dodatno razlago, te vprašajo v času dopolnilnega pouka ipd. ali pa da zgolj vedo, da če boš slabe volje in neprespan, to ne pomeni, da si igral igrice celo noč, temveč da je tukaj v ozadju nek drug problem. Vse, kar počneš, pa skušaj početi v tvoje dobro. Če boš razburjen, če ti bo šlo vse na živce, če ne boš mogel prenašati koga v šoli (s komer si se mogoče do sedaj čisto dobro razumel), povej to tisti osebi, ki ji boš zaupal. Pravočasno se odstrani, skušaj se pomiriti ali pa pojdi k tej osebi na pogovor.
Da ti bo laže, lahko pišeš tudi dnevnik, pišeš o tem, kako se počutiš, ali pa se skušaš pomiriti s tem, da brcaš žogo, igraš solotenis, lahko igraš tudi igrice na računalniku ali tablici, ipadu … Pomaga tudi ustvarjanje z glino ali fizično delo s kamni, peskom, gradbenim materialom. Lahko pomagaš kakemu sosedu pri kakšnem delu, da se malo zamotiš in istočasno najdeš še enega sogovornika. S sošolcem lahko gresta ob vodo in mečeta kamne vanjo, lahko greš v gozd in tečeš, si glasen … Predlagam pa ti, da poveš tudi kakemu sošolcu ali sošolki, ki ji zaupaš. To ne pomeni, da je s tabo kaj narobe ali da je tvoja družina čudna. To pomeni, da si ti v stiski, ker ne moreš vplivati na tvoja starša, ki se bojujeta drug proti drugemu in te je strah, kako se bo zadeva zaključila. In to, da si upaš povedati drugim, je znak poguma. Če ne želiš povedati za kaj gre, lahko samo rečeš, da ti je doma nevzdržno in da bi rad več časa preživel v družbi sošolcev tudi popoldan.
Tvoja starša imata še vedno možnost, da se pogovorita, da spore in nesoglasja rešita po mirni poti. Ko bosta prenehala z bojevanjem, se bosta verjetno želela pogovoriti o osnovnih stvareh, tudi če bosta šla narazen. Takrat se lahko odločita za mediacijo, to je pogovor z nevtralno tretjo osebo, ki jima bo pomagala ohraniti dober odnos do te mere, da se ne bosta več prepirala, temveč da se razideta mirno. Ta oseba jima bo dala tudi ustrezne informacije, ki jih potrebujeta. V kolikor se bosta ločila, se boste morali dogovoriti tudi glede tvojega doma – kje boš živel in koliko časa boš preživel z enim in koliko z drugim staršem. Na CSD-ju bodo vprašali tudi tebe, kakšne so tvoje želje. Ne obremenjuj se s tem sedaj, lahko boš odgovoril, lahko pa tudi ne. Pomembno je, da boš imel v šoli ali kjerkoli odraslo osebo, ki ji zaupaš in ki ti bo lahko pri teh odločitvah pomagala.
Boš videl, vse bo še OK. Čeprav zdaj zgleda noro, neobvladljivo in povsem kaotično, se bo uredilo. Med tem časom boš moral zdržati in kar čim bolj pomagati sebi. Tisto, kar lahko narediš sam, je – poskušaj najti dejavnost, stvar, ki te pomirja (in to niso cigareti ali alkohol!). Cigareti in alkohol ter druge opojne substance lahko na videz delujejo kot rešitev, v bistvu pa so zgolj trenutna razbremenitev, ki pa te daljno ročno poženejo še v večjo stisko. Lahko postaneš odvisen ali pa si ustvariš imidž nekoga, na katerega ne gre računati. Namesto tega raje najdi odraslo osebo, ki te bo razumela in ki ji boš lahko vse povedal, ona pa te bo zgolj poslušala, te pomirila in lahko tudi sodelovala pri pogovorih s starši. V šoli povej učiteljem in razredničarki, da bodo vedeli, da imaš trenutno slabše pogoje za šolsko delo. Zelo pomembno pa je tudi, da pokličeš na brezplačno številko TOM telefona: 116 111, Samarijan: 116 123, ali drugih telefonov, kjer se lahko z nekom pogovoriš tudi v popoldanskem ali večernem času. Obiščeš lahko tudi spletni portal To sem jaz. Boš videl, vse se bo uredilo!
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja